Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke in toženih strank se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni tožniku (poleg že plačanega na račun odškodnine v višini 8,800.000 SIT) plačati 16,200.000 SIT (sedaj 67.601,40 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je naložilo, naj tožniku povrneta sorazmeren del stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi toženk pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta toženi stranki (poleg že plačane odškodnine, ki v valoriziranem znesku znaša 9,304.014,13 SIT) dolžni plačati še odškodnino v višini 11,895.985,87 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženkama je naložilo povrnitev sorazmernega dela tožnikovih stroškov postopka.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sklicevanje na objektivizacijo denarnega zadoščenja primerno le v primeru zmanjšanja neutemeljeno visokih odškodnin, ki nikakor niso utemeljene z individualnimi značilnostmi oškodovanca, ne sme pa biti uporabljena kot uravnilovka, ki iz presoje o pravični odškodnini izloči individualne okoliščine primera, ki bi morale biti pri odmeri odškodnine kot zadoščenja v največji možni meri upoštevane. Prav to je storilo sodišče druge stopnje. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da bo tožnik tudi v bodoče ob vsakem ponovljenem epileptičnem napadu izpostavljen bolečinam in nevšečnostim, ki jim je bil ob takih napadih izpostavljen že doslej. Za razliko od zadev, s katerima je sodišče druge stopnje primerjalo obravnavano zadevo, gre v obravnavanem primeru za trpljenje devetletnega fanta v najobčutljivejšem razvojnem obdobju prehoda iz otroštva v odraščajočo osebnost. Zaradi tega bi bilo primerno zadoščenje za telesne bolečine v višini 7,000.000 SIT. Načelo individualizacije odškodnine je bilo z objektivizacijo prisojenega zadoščenja najbolj zanemarjeno pri odmeri odškodnine za strah. Glede na intenziteto strahu, ki ga tožnik še vedno trpi, bi bilo ustrezno zadoščenje v zahtevani višini 5,000.000 SIT. Poleg tega sodna praksa pri odškodninah za prestani strah ne sledi družbenemu razvoju. V današnji vedno bolj individualistični družbi je zlasti sekundarni strah vedno bolj obremenjujoč in posledično predstavlja večjo nevšečnost, kot jo je še pred desetimi leti. To se še toliko bolj odraža pri odraščajočem otroku, ki ga mučijo in utesnjujejo strahovi (kaj hudega me še čaka; kaj se bo zgodilo z menoj, če imam še en napad; kako bom lahko skrbel zase, če bom bolan). Objektiviziranje odškodnine je bilo v preveliki meri upoštevano tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je tožnik omejen praktično v vsem, škodni dogodek predstavlja zanj katastrofalno škodo. Tožnik je sicer izredno bister in aktiven otrok z velikimi življenjskimi pričakovanji in visokimi cilji, številnih od teh pa zaradi omejitev, ki so posledica škodnega dogodka, najverjetneje ne bo nikoli dosegel. Poleg tega vse omejitve trpi v najobčutljivejšem obdobju odraščanja. V tem dvojem se obravnavani primer razlikuje od primerov, ki jih je za objektivizacijo uporabilo sodišče druge stopnje. Ker odškodnina, prisojena na prvi stopnji, ne odstopa znatno od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, ni bilo nobenega razloga, da jo je sodišče druge stopnje zgolj s sklicevanjem na primerljive zadeve znižalo celo pod povprečje teh zadev. Tožnik meni, da določitev zadoščenja v višini, kot jo zahteva s tožbo, ne bi bila nezdružljiva z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka.

4. Toženki vlagata revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Menita, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine. Ob skopem in splošnem izvedenskem mnenju, s pomočjo katerega je sodišče ugotovilo dejansko stanje, je treba pri revizijskem odločanju upoštevati medicinsko dokumentacijo in mnenje, ki sta ga predložili toženki. Če to ni mogoče, pa so razlogi izpodbijanih sodb o odločilnih dejstvih tako splošni in nedoločni, da sodb ni mogoče preizkusiti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel izredno močne bolečine nekaj tednov po nezgodi, kasneje pa so te postale znosnejše in občasne, in da je hude glavobole trpel po vsakem epileptičnem napadu, so zelo splošne. Glede na to, da iz mnenja dr. P. izhaja, da je imel tožnik glavobole verjetno v prvih dneh hospitalizacije, kasneje pa ne, in da v medicinski dokumentaciji ni navedeno, da bi tožnik navajal bolečine, tožena stranka meni, da so bolečine trajale nekaj tednov in ne nekaj mesecev. Samo trajanje in intenzivnost bolečin tako ne utemeljuje odškodnine v prisojeni višini. Ohlapne so tudi ugotovitve o neprijetnostih med zdravljenjem. Natančno je navedeno le, da je bil tožnik petkrat hospitaliziran in zaradi tega skupno 20 dni v bolnišnici. Glede na to tudi tožnikov izostanek od pouka ni mogel biti bistveno daljši. V sodbi in mnenju dr. Ž. ni podatkov o številu specialističnih pregledov in diagnostičnih postopkov. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bilo vsakih približno osem. Mnenje ne daje opore za ugotovitev števila epileptičnih napadov, iz zdravstvene dokumentacije pa izhaja, da jih je bilo deset. Sklep sodišča, da je tožnik trpel izredno dolgotrajno in neprijetno zdravljenje, je treba presojati glede na predstavljene dejanske podatke. Tožnik je bil v nekaj letih petkrat hospitaliziran, vmesnega časa, ko je tožnik le jemal tablete, kar ni moglo predstavljati posebne neprijetnosti, pa ni mogoče šteti za zdravljenje. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je imel tožnik zadnji napad v letu 2000, kar pomeni, da sicer ni izključeno, da bo imel še kakšnega, vendar pa to nedvomno ne bo zelo pogosto. Stranske učinke zdravil in omejevalni način življenja bi moralo sodišče upoštevati (le) v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po navedenem bi bila ustrezna odškodnina v višini 2,500.000 SIT. Glede odškodnine za strah toženi stranki navajata, da je strah pred epileptičnimi napadi sicer razumljiv, vendar pa bi bilo treba upoštevati, da tožnik od decembra 2000 ni imel takega napada in da se strah z dobrimi izkušnjami nedvomno manjša. Revidentki predlagata, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 7,200.000 SIT in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Očitki toženk v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dovolj določno navedlo okoliščine, ki so bile podlaga za odmero odškodnine za posamezne oblike škode, tako da očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen. Glede na revizijske navedbe o splošnosti in skoposti izvedenskega mnenja sodišče dodaja, da toženki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi nista oporekali izvedenskemu mnenju in tudi nista (v nobenem pogledu) grajali dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odmero odškodnine.

8. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 200. členu in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

9. Tožnik je v letu 1997 v starosti 9 let utrpel znotraj-lobanjsko poškodbo z možganskim pretresom in obtolčenino možgan v predelu možganske skorje levega temenskega režnja ter odrgnine glave v desnem čelno-senčnem in levem temensko-zatilnem predelu, posledično pa popoškodbeno epilepsijo in kronični popoškodbeni možganski sindrom lažje do zmerne stopnje.

10. Sodišče je pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo, da so bile te neposredno po poškodbi in še nekaj tednov po njej izredno močne, kasneje pa so postale znosnejše in le še občasne. Neposredno po dogodku je dva meseca izostal od pouka, kasneje pa še nekajkrat zaradi krajših, skupno 20 dni trajajočih hospitalizacij, in bil vsakič znova izločen iz domačega okolja. Podvržen je bil številnim zdravstvenim in terapevtskim postopkom, velikokrat je bil pregledan v nevrokirurški in nevrološki ambulanti Pediatrične klinike; izvedenih je bil več EEG in rentgenskih preiskav, večkrat je bil izveden CTG glave, kar vse je zdravju škodljivo, opravljena je bila MRI preiskava. Izpostavljen je pogostim epileptičnim napadom, zaradi katerih je petkrat moral biti po nekaj dni v bolnišnici, ob vsakem napadu pa trpi hude glavobole in izčrpanost in je izpostavljen terapevtskim in diagnostičnim posegom ter EEG preiskavam. Redno mora jemati psihotropna zdravila z vsemi negativnimi stranskimi učinki. Zdravljenje še vedno traja. Ves čas zdravljenja ima bolečine, neprijetni so napadi z vsemi spremljajočimi posledicami, številni obiski pri zdravniku, stranski učinki zdravil. Neprijetna je tudi vezanost na tujo pomoč in nadzor. Tožnikov očitek, da sodišče ni upoštevalo bolečin in nevšečnosti med epileptičnimi napadi, ki jih bo trpel v bodoče, ni utemeljen. V sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno, da tožnik še vedno doživlja epileptične napade, ki jih je pričakovati tudi v bodoče. Navedbe toženk o tem, da so bolečine trajale nekaj tednov in ne nekaj mesecev ter da so bili izostanki od pouka približno enaki času, ko je bil tožnik hospitaliziran, so enake ugotovitvam v izpodbijanih sodbah. Z navedbami o natančnem številu posameznih vrst preiskav in natančnem številu epileptičnih napadov toženki dopolnjujeta ugotovljeno dejansko stanje, tega pa v revizijskem preizkusu ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz enakega razloga je neupoštevna tudi s strani revidentk podana razlaga, da obdobja, v katerem tožnik nima epileptičnih napadov, marveč je podvržen redni medikamentozni terapiji, ni mogoče všteti v obdobje zdravljenja. Revizijski očitek, da je sodišče izpostavljenost stranskim učinkom zdravil in omejevalen način življenja, ki je posledica zahteve po rednem jemanju zdravil, upoštevalo tako v okviru odškodnine za telesne bolečine kot tudi v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni utemeljen. Sodišče je med nevšečnostmi zdravljenja v okviru odškodnine za telesne bolečine upoštevalo stranske učinke zdravil, v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je upoštevalo le prikrajšanje in omejitve v tožnikovem življenju, ki so posledica stalnega jemanja zdravil. Ob opisanem trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina v višini 5,500.000 SIT ustrezna.

11. V prisojenem znesku odškodnine za strah v višini 1,700.000 SIT je ustrezno ovrednotena teža strahu, ki ga je tožnik doživel neposredno ob trčenju, in strah pred nepričakovanimi, a gotovimi epileptičnimi napadi in njihovimi posledicami. Toženkine navedbe glede manjšanja strahu nasprotujejo ugotovitvam sodbe sodišča prve stopnje, da se strah z intelektualnim in osebnostnim razvojem intenzivira, teh pa v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče v okviru odškodnine za strah ne bi smelo upoštevati dejstev, ki predstavljajo zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče je v okviru odškodnine za strah pravilno upoštevalo strah pred morebitnimi epileptičnimi napadi, omejitev, povezanih z omejevalnim načinom življenja, pa v okviru te oblike škode ni upoštevalo kot takih, marveč je z njimi le utemeljilo svoj sklep, da je ta strah ves čas navzoč in da se z vse večjim zavedanjem omejitev še intenzivira. Iz navedenega izhaja tudi neutemeljenost tožnikovih očitkov o nezadostnem upoštevanju sekundarnega strahu. Kolikor poskuša z novimi navedbami prikazati večjo intenzivnost strahu, kot je ugotovljeno v sodbah, pa tudi za te navedbe velja prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

12. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči upoštevali hudo moteč omejevalen način življenja, še posebej izpostavljenost stalnemu nadzoru zaradi strahu pred ponovitvijo epileptičnega napada, in omejitve, ki jim je zaradi zmanjšanja verjetnosti za ponovitev epileptičnih napadov tožnik podvržen tako v okviru šolskih obveznosti in pri izbiri poklica kot tudi pri izbiri dejavnosti v prostem času in pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti (kot je nesposobnost za pridobitev vozniškega dovoljenja). Poleg tega sta upoštevali tudi posledice popoškodbenega možganskega sindroma, ki se kažejo med drugim v zaprtosti vase, depresivnosti, pozabljivosti in težavah pri obvladovanju šolskih obveznosti. V prisojeni odškodnini so ustrezno upoštevane okoliščine, ki jih v reviziji posebej izpostavlja tožnik. Revizijski očitek toženk, da sta nižji sodišči ugotovili zgolj obseg omejitev, ki jim je podvržen tožnik, nista pa ugotovili, ali in kako intenzivno zaradi njih trpi, nima opore v izpodbijanih sodbah. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, vendar pa je iz ugotovitev izvedenca, ki jih je sprejelo za podlago odločitve, jasno razvidno, da tožnik zaradi prikrajšanj trpi in kako intenzivna je ta prizadetost. 13. Neutemeljeni pa so tudi očitki obeh revizij o neustreznem upoštevanju temeljnih načel, ki veljajo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer tožnik izpostavlja premajhno upoštevanje individualnih značilnosti obravnavanega primera, toženki pa premajhno upoštevanje objektivne pogojenosti odškodnine. Prisojeni znesek odškodnine je v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljal 128 povprečnih neto plač. Sklicevanje toženk na primere od 12 do 20 v pregledu sodne prakse Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(1) je pavšalno. Razen v enem primeru so bili poškodovani odrasli ljudje, prav okoliščina, ali so hude poškodbe, ki imajo za posledico bistveno spremembo v kvaliteti življenja, utrpeli otroci ali odrasli, pa je v sodni praksi tista, ki pomembno vpliva na višino prisojene odškodnine. V sodni praksi ni primera, v katerem bi bil ugotovljen približno enak obseg škode kot v obravnavanem (upoštevaje predvsem starost, vrsto ter težo poškodb in njihove posledice), primerjava s primeri, v katerih so mladi ljudje utrpeli hude poškodbe glave,(2) pa pokaže, da je prisojena odškodnina prej visoka kot nizka, a še vedno ustrezno odraža razmerje med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče reviziji tožnika in toženk zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predlogov obeh revizij za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) .Op. št. (1): Jadek Pensa, Novak, Smrekar Tomelj, Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2001. Op. št. (2): Tako npr. II Ips 626/92, II Ips 681/93, II Ips 33/2002, II Ips 399/2002, II Ips 52/2003, II Ips 624/2003, II Ips 292/2004, II Ips 97/2005, II Ips 596/2006.