Jedro

Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije. Višje sodišče je pravdnima strankama prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89, str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval določbo o plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Toženki Zavarovalnica T. d.d. in C.G. sta dolžni v petnajstih dneh nerazdelno mld. tožniku J.L., poleg že nakazane in na dan 2. 6. 2005 valorizirane odškodnine v znesku

9.304.014,13 SIT, plačati še odškodnino v znesku 11.895.985,87 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, za čas od prvega dneva po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila. 2. Toženki sta dolžni tožniku v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku

969.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem se pritožba toženk zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženkama v petnajstih dneh povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku

139.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženki dolžni plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne

14.10.1997 v znesku 35.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/2001-OZ in 109/2001; v nadaljevanju ZPOMZO-A) od 1. 1. 2000 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji prvostopne sodbe do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti in mu povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Odločilo je, da sta toženki - povzročiteljica nesreče in zavarovalnica dolžni tožniku poleg že nakazane odškodnine v znesku

8.800.000,00 SIT plačati še odškodnino v znesku 16.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini zakonsko predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti za čas od prvega dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila. V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče toženkama naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku

1.593.385,80 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 27/78 do 87/02; v nadaljevanju ZOR). Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v sodbi upoštevalo le že prestane telesne bolečine, da pa pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo tudi bodočih telesnih bolečin, ki naj bi jim bil tožnik po normalnem teku stvari izpostavljen. Po navedbi tožnika obstaja velika verjetnost, da bo telesnim bolečinam srednje in hude intenzitete ter nevšečnostim, povezanim z zdravniškimi intervencijami, ob vsakokratnem napadu bolezni izpostavljen tudi v prihodnje. To naj bi izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Tožnik tako meni, da je za prestane in bodoče telesne bolečine upravičen do plačila odškodnine v višini najmanj

7.000.000,00 SIT. Poleg tega tožnik v pritožbi opozarja, da je iz naslova prestanega in bodočega strahu upravičen do odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT. Poudarja, da bo z odraščanjem sekundarni strah pridobival povsem nove dimenzije. Meni, da bodo nova tožnikova spoznanja o možnih posledicah življenja s to boleznijo še povečevala njegov sekundarni strah, zlasti zaradi epileptičnih napadov. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožnik v pritožbi navedel, da bo zaradi epilepsije v prihodnosti omejen pri rekreaciji, opravljanju poklica, opravljanju vozniškega izpita. Opozarja, da bo moral hoditi na neprijetne zdravniške preglede ter jemati številna zdravila s stranskimi učinki.

Izpostavljen bo stresu, kar naj bi mu otežkočalo zaposlovanje, zato tožnik meni, da je iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini

23.000.000,00 SIT. Tako tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani zavrnilni del sodbe tako da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavi izpodbijani del sodbe in zadevo vrne v novo sojenje. Prav tako se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožujeta toženki in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). V pritožbi navajata, da je pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 3.000.000,00 SIT ter se pri tem sklicujeta na primerljivo sodno prakso (sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 483/99). Opozarjata, da je previsoka tudi odškodnina prisojena za prestani strah. Menita namreč, da bi bila pravična odškodnina ob upoštevanju sodne prakse v višini 800.000,00 SIT. Poleg tega naj bi po njunem mnenju sodišče previsoko ocenilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženki menita, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 8.000.000,00 SIT. Opozarjata zlasti, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse. Istočasno v pritožbi poudarjata, da bi moralo sodišče že plačano odškodnino v višini 8.800.000,00 SIT valorizirati ter tak znesek upoštevati pri prisoji odškodnine, ker pa tega ni storilo, je po mnenju toženke napačno uporabilo materialno pravo. Toženki tudi zatrjujeta, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti v višini zakonsko predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Višina odškodnine je po njunem mnenju znana šele z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. Ips 546/2002, po katerem naj bi šle oškodovancem, ki so utrpeli škodni dogodek pred 1. 1. 2002, zakonske zamudne obresti od negmotne škode, od dneva izdaje pvostopne sodbe dalje do plačila. Toženki se pritožujeta tudi zoper izrek o stroških, ker temelj odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen, zato ga po njunem mnenju sodišče ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju uspeha v pravdi. Tako predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v skladu s pritožbenimi razlogi.

Pritožba tožnika je neutemeljena. Pritožba toženk pa je delno utemeljena. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz "pravična denarna odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200. členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine - zadoščenje in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 200. člena ZOR v povezavi s 155. členom ZOR razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in trajanje bolečin. Komponenti "pomen prizadete dobrine" in "namen odškodnine", z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotavljeni stopnji in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba pri ugotavljanju "pomena prizadete dobrine" in "namena odškodnine" upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v

200. in 203. členu ZOR. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). 1. O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Tožnik ima prav, ko v pritožbi navaja, da je v skladu z 203. členom ZOR upravičen tudi do povrnitve nepremoženjske škode za telesne bolečine, ki jih bo pretrpel v prihodnje. Neutemeljen pa je njegov očitek, da mu sodišče prve stopnje za bodoče telesne bolečine ni prisodilo odškodnine.

Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da bodo bodoče telesne bolečine vplivale na tožnikove življenjske aktivnosti, zato mu je odškodnino iz tega naslova prisodilo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pri odmeri odškodnine iz tega naslova izrecno navedlo, da tožnika sem in tja še vedno boli glava, da je fizično neroden, da se mora potruditi pri fizičnih aktivnostih, da se hitro utrudi ter da je slabo organiziran. Zato je v tem delu pritožba tožnika neutemeljena. Odmero odškodnine za telesne bolečine izpodbijata tudi toženki, zato je višje sodišče preverilo, ali je sodišče prve stopnje upoštevajoč obseg in intenzivnost telesnih bolečin ter druge nevšečnosti, povezane z njegovim zdravljenjem, tožniku odmerilo pravično odškodnino. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku zaradi nesreče prišlo do stanja po možganskem pretresu in obtolčenini možgan, popoškodbene epilepsije in kroničnega popoškodbenega možganskega sindroma lažje do srednje stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju, pravilno pa je posebej upoštevalo, da je bil tožnik ob nesreči star 9 let, zaradi česar je še posebej trpel zaradi hospitalizacije in preiskav, epileptičnih napadov. Višje sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh ugotovljenih in v obrazložitvi izrecno navedenih dejstev pravilno odmerilo višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ter obenem upoštevalo okvire, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Višje sodišče je na podlagi pritožbenih trditev obeh pravdnih strank pregledalo primere iz sodne prakse, v katerih je bil obseg telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju primerljiv (npr. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 626/99 in tudi odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. 483/99) in ugotovilo, da je višina odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine povsem skladna tako z načelom individualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine (sodišča so namreč pri podobni jakosti pretrpljenih telesnih bolečin določala približno enako višino odškodnine ob upoštevanju indeksa rasti višine povprečnih plač v Republiki Sloveniji). Zato je v tem delu pritožbi pravdnih strank zavrnilo in odločilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pravična odškodnina za telesne bolečine v znesku 5.500.000,00 SIT. 2. O odškodnini za strah Višje sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo tožnika, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljeni strah, je pa delno ugodilo pritožbi toženk, ki sta navedli, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah pravilno upoštevalo, da je tožnik otrok, da se je zato ob nesreči še bolj ustrašil, da pa je njegov sekundarni strah intenzivnejši zaradi popoškodbene epilepsije. Višje sodišče je primerjalo višino odškodnine priznane za strah v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri, v katerih je oškodovanec pretrpel strah primerljivega obsega in intenzivnosti (na primer z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 114/03 in opr. št. II Ips 681/93) in je ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo nekoliko previsoko odškodnino. Višje sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za strah 1.700.000,00 SIT. Višje sodišče je zato v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je ob upoštevanju, da je tožena stranka iz tega naslova tožniku že plačala

800.000,00 SIT, odločilo, da mora tožniku plačati še 900.000,00 SIT.

Višje sodišče pa je v celoti zavrnilo pritožbo tožnika, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za strah. 3. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Po oceni višjega sodišče je prav tako neutemeljena pritožba tožnika glede odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, delno pa je utemeljena pritožba toženk, da je iz tega naslova tožniku prisojena previsoka odškodnina. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo vse ugotovitve izvedenca, dejstvo, da je tožnik zaradi posledic nesreče omejen takorekoč pri vseh življenjskih aktivnostih, tudi pri izbiri poklica in da je tudi osebnostno spremenjen. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo mladost. Vendarle je višje sodišče ob pregledu primerov, v katerih je sodišče prisojalo odškodnino ob primerljivem obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zlasti ob upoštevanju starosti, ter vrste poškodbe (postravmatska epilepsija in popoškodbeni možganski sindrom lažje do srednje stopnje) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo nekoliko previsoko odškodnino. Ob upoštevanju okvirov, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa (na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 399/02 in II Ips 681/93) višje sodišče ocenjuje, da pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 14.000.000,00 SIT. 4. O valorizaciji že plačanega zneska odškodnine Višje sodišče torej ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v celoti 21.200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena zavarovalnica tožniku na račun nepremoženjske škode dne 26. 6. 2003 že plačala odškodnino v višini

8.800.000,00 SIT. Toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje že plačani znesek na račun odškodnine valorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Denarna odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in že plačani znesek akontacije valoriziralo od 27. 6. 2003 (dan po dnevu nakazila) do dne 2. 6. 2004 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Valorizirana akontacija odškodnine je na dan 2. 6. 2004 znašala 9.304.014,00 SIT. Natančen obračun valorizacije je priložen k tej sodbi. Višje sodišče je tako znesek 9.304.014,00 SIT odštelo od odmerjene odškodnine ter ugotovilo, da morata toženki tožniku plačati še odškodnino v višini

11.895.986,00 SIT. 5. O zamudnih obrestih Neutemeljena je pritožba toženk, da bi moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti prisoditi zgolj od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o zamudnih obrestih upoštevalo načelno pravno mnenje, sprejeto na obči seji Vrhovnega sodišča RS dne 26. 6. 2002, in je tožniku za čas od prvega dneva po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila, prisodilo zakonske zamudne obresti v višini zakonsko predpisane obrestne mere, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero. Toženki se v pritožbi sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 546/02, vendar ne gre za primerljivo zadevo. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, da gredo oškodovancu zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (sodba je bila izdana dne 15. 1. 2001) in ne prej, čeprav je do zamude prišlo pred

1.1.2002. Revidentka pa je zatrjevala, da je v neenakem položaju napram tistim oškodovancem, ki jim je škoda nastala po 1.1.2002 in so jim prisojene zamudne obresti od zamude dalje in ne šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da je z dnem 1. 1. 2002 začel veljati OZ in na podlagi njega ZPOMZO-A, sprememba zakonodaje pa je bila podlaga spremembi sodne prakse, ki mora veljati za vse oškodovance hkrati in se mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev. V tožnikovem primeru sta toženki prav tako prišli v zamudo pred 1.1.2002, vendar je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločalo 2.6.2004, torej po sprejemu citiranega načelnega pravnega mnenja in tožnik tako spada med oškodovance, za katere velja že spremenjena pravna ureditev, na tej podlagi pa tudi spremenjena sodna praksa. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno odločilo o teku in višini zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Višje sodišče je tako odločilo, da je pritožba tožnika v celoti neutemeljena, zato je v izpodbijanem zavrnilnem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo pa je tudi, da je delno utemeljena pritožba toženk in je zato na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka odločbe. V preostalem je pritožbo toženk zavrnilo in je v izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odškodnine za nepremoženjsko škodo. 6. O povrnitvi stroškov postopka Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Višje sodišče je priznalo tožniku pravdne stroške, ki so bili potrebni v postopku na prvi stopnji, v skladu z določilom 155. člena ZPP in jih odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 do 70/03) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 30/78 do 121/03), ter ob upoštevanju doseženega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 1.661.612,00 SIT pravdnih stroškov - toženki v pritožbi temu ne nasprotujeta - temu znesku pa je treba prišteti še stroške izdelave izvedenskega mnenja v skupnem znesku

164.500,00 SIT , kar skupaj znaša 1.911.218,00 SIT. Ob upoštevanju, da podlaga odškodninske odgovornosti med strankam ni bila sporna, je višje sodišče ob upoštevanju doseženega uspeha tožnika - upoštevajoč višino prisojene odškodnine glede na zahtevano (prisojenih

21.200.000,00 SIT od zahtevanih 35.000.000,00 SIT) - ugotovilo, da je tožnik uspel s 60,57 % zahtevka, zaradi česar morata toženki tožniku povrniti 60,57 % njegovih stroškov, kar znaša 1.157.624,74 SIT.

Toženkama je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini

477.440,00 SIT, kar prav tako v pritožbi ni sporno. Ob upoštevanju njunega uspeha v pravdi v višini 39,43 % , mora tožnik toženkama povrniti 188.254,59 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov se izkaže, da sta toženki dolžni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 969.370,00 SIT. Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka

154. člena ZPP v celoti zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov, saj je bila njegova pritožba v celoti zavrnjena kot neutemeljena. Je pa višje sodišče toženkama priznalo pravdne stroške v zvezi s pritožbo upoštevajoč doseženi uspeh (drugi odstavek

154. člena ZPP) Priznalo jima je 1.250 točk za sestavo pritožbe na podlagi tarifne številke 21 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife, 263,00 SIT poštnine ter sodno takso za pritožbo v znesku

264.000,00 SIT, torej skupaj 429.263,00 SIT. Toženki sta v pritožbenem postopku uspeli z 32,61 % (4.304.014,13 SIT/13.200.000,00 SIT), zato jima mora tožnik povrniti 32,61 % njunih pritožbenih stroškov, kar znaša 139.983,00 SIT. Višje sodišče je pravdnima strankama prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka. Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne

26.12.1989 ne more biti več podlaga za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89, str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o izvršilnem postopku v letu 1990 in je v

20.a členu vseboval določbo o plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.