Jedro

Po priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto v skrajšanem delovnem času je toženec tožniku z odločbo ustavil izplačevanje nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo po ZPIZ. Ker hkrati ni odločil o pravici iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, ima tožnik še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ, ki se mu izplačuje, dokler toženec ne odloči, ali in v kakšni višini mu gre delna invalidska pokojnina.

Zgolj zaradi napačne uporabe materialnega prava ni podana odškodninska odgovornost toženca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 9. 1. 2012 in z dne 6. 12. 2012 (v I. točka izreka), toženki naložilo, da je tožniku dolžna izplačevati nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev tudi od 22. 11. 2011 dalje do izdaje odločbe o delni invalidski pokojnini in mu v roku 8 dni izplačati že zapadle zneske nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev (II točka izreka), nadalje, da je toženka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev bil izplačan, do dneva plačila, v nadaljnjem roku 60 dni po plačilu dajatev iz II. točke te sodbe (III točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek tožnika, da je toženka dolžna mu izplačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR (IV točka izreka) ter tožnika oprostilo plačilo sodnih taks (V točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v I., II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti kot neutemeljen oz. podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je bilo tožniku z odločbo z dne 6. 12. 2011 potrjeno z odločbo z dne 9. 1. 2012 pravilno ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je prejemal po odločbi z dne 5. 6. 2007 od 1. 10. 1996 dalje. Na podlagi novega predloga za oceno invalidnosti mu je bila namreč z odločbo z dne 18. 11. 2011 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami in s krajšim delovnim časom. Odločeno je bilo, da bo o pravici in izplačilu delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Meni, da je v skladu z določbo 2. odstavka 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izvršitev odločb o pravicah na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije vezana na dokončnost odločb. Z dnem dokončnosti in izvršljivosti odločbe z dne 18. 11. 2011 tako ni bilo več temelja za izplačevanje stare pravice, ker stare pravice ni bilo več. Odpadla je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in je bilo zato tožniku nadomestilo ustavljeno z dnem 22. 11. 2011 (drugostopna odločba je bila tožniku vročena dne 23. 11. 2011). V času od izvršljivosti odločbe do dejanskega pričetka dela na drugem ustreznem delu s krajšim delovnim časom praviloma ni časovnega zamika, saj delodajalci postopajo hitro in zavarovancem – delovnim invalidom ponudijo novo pogodbo o zaposlitvi v skladu z odločbo toženke. V primerih, ko delovni invalidi čakajo na uresničitev svojih pravic, v skladu z odločbami toženke, je delodajalec tisti, ki je delovnem invalidu dolžan izplačati nadomestilo plače, kar mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Po mnenju toženke je tako za nadaljnje prejemanje nadomestila odgovoren delodajalec, v konkretnem primeru tožnik, vse dokler ne izpolni obveznosti, po izvršljivi odločbi toženke oz. v konkretnem primeru ne poda izjave, da je nastopil delo v skladu z odločbo toženke, s katero so mu bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Če tožnik ne prične delati na ustreznem delovnem mestu s krajšim delovnim časom, ni dolžnost toženke, da še naprej izplačuje nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, saj bi takšno stališče povzročalo, da delodajalcem ne bi bilo potrebno storiti ničesar, delovni invalidi bi še nadalje delali na neustreznem delovnem mestu, kar bi nadalje lahko povzročilo poslabšanje njihovega zdravstvenega stanja. Tožniku je bilo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ustavljeno z dnem 22. 11. 2011 in ga ni več prejemal od 23. 11. 2011 dalje in tudi posledično ni upravičen za priznanje odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik se pritožuje zoper točko IV izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da nemudoma odloči o zahtevku iz naslova nematerialne škode v znesku 25.000,00 EUR ter tudi o bodoči nematerialni škodi, po potrebi odredi neodvisnega izvedenca zdravstvene stroke za izdelavo izvedenskega mnenja o stanju tožnikove bolezni, nastale stroške pa naj krije proračun oz. se naj iz krivdnih razlogv naložijo v plačilo toženki. Meni, da sodba v obrazložitvi nasprotuje sama sebi, saj obrazloži odškodninsko odgovornost kot nekrivdno dejanje toženke, čeprav v točkah I, II in III ugotovi, da je prišlo do kršitve zakona in določil iz njega in bi tako moralo ugotoviti temelj odškodninske odgovornosti toženke tudi za zahtevano odškodnino. Meni, da je toženka ravnala protipravno in mu brez pravne podlage odvzela pravico do nadomestila ter tako ravnala samovoljno ter zavestno in namerno in iz malomarnosti, v prepričanju, da je v lasti države enako kot tudi sodišče in da je zato nedosegljiva. Strokovnjaki toženke bi morali skrbeti za pošteno izvajanje zakona, tudi 163. člena ZPIZ-1, saj je ta preprost in razumljiv. Pritožnik meni, da mu zaradi tega, ker je že ves čas prijavljen na zavodu za zaposlovanje še vedno pripada nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev za polovični delovni čas. Sodišče bi moralo odločiti tudi o višini odškodnine, saj je takšno zahtevo tudi podal. Navaja elemente, na podlagi katerih se naj bi v njegovem primeru ugotavljala višina nematerialne odškodnine. Njegovo zdravstveno stanje se od jeseni preteklega leta samo slabša, slabšanje bolezni je posledica stresa in strahu, v kar ga je postavila toženka. Znesek odškodnine v višini 4.000,00 EUR je bil zahtevek za mesec december, ko je vložil tožbo, sedaj zahteva novo višino nematerialne odškodnine v znesku 25.000,00 saj je stanje bolečin po 5 mesecih brez pripadajočega nadomestila še vedno isto, zdravstveno stanje se slabša, za kar je odgovorna toženka. Toženka je vedela, da ravna narobe in je zakon kršila zavestno in iz malomarnosti, čeprav je v podobnih primerih že izgubljala spora in dobivala poduk od sodišča. Prav sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 355/2009 z dne 22. 3. 2011 pri toženki še ni mogel iti v pozabo. V zvezi s tem se pritožba naslanja na določila obligacijskega zakona in sicer navaja člene 135., 147., 148. in 179. OZ. Meni, da so podani vsi elementi civilnega delikta toženke in bi mu moralo sodišče prve stopnje dosoditi škodo, ki jo je zahteval. Sodišče je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti in je nerazumljiva ter nasprotuje samemu sebi. Obrazložitveni razlogi za zavrnitev so nejasni, prav tako sodišče tudi ni ugotavljalo škode in temelja, čeprav bi to moralo že po samem tožbenem zahtevku, pri tem bi moralo glede odškodnine upoštevati tudi določbe glede popolne in denarne odškodnine iz 169. in 179. člena OZ ter povrnitev bodoče škode po določbi 182. člena OZ. Pravico do popolne odškodnine ima tudi po 380. členu OZ.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženke, v katerem meni, da pritožba v celoti dokazuje naklepno ravnanje toženke v tej zadevi, saj ta namensko zavlačuje postopek in krši zakon in je tudi pritožbo podala zadnji dan zakonitega roka za vložitev. Toženka vztraja pri svojem stališču in navaja nekaj, kar po zakonu sploh ne obstaja. Toženka je že od leta 2007 vedela, da je bil istočasno tudi solastnik podjetja s svojo ženo, vendar iz tega naslova nima nobenih prihodkov. Pojasnjuje, zakaj sta z ženo ustanovila družbo in navaja, da sedaj zahteva 35.000,00 EUR nepremoženjske škode. Smiselno podaja tudi ponovno zahtevo za izdajo začasne in takojšnje odredbe, kjer naj sodišče odredi, da mora toženka nemudoma izplačati zapadle zneske nadomestila in odredbo o izplačevanju tekočih nadomestil do rešitve glavne zadeve.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 1. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 6. 12. 2011, s katero je bilo odločeno, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev z dnem 22. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je bil na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2601/2005 z dne 20. 6. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem lažjem fizičnem delu, ki ne zahteva fine spretnosti prstov rok, grobega prejema z rokami ali stalnih stereotipnih stiskov prstov v pest ter dviganja bremen, ki presegajo 7 kg, s polnim delovnim časom od 18. 4. 1989 dalje. Toženki je bilo naloženo, da izda ustrezno odločbo o pravici do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu oz. za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu. To je toženka izvedla z odločbo z dne 5. 6. 2007 in tožniku priznala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev. Na podlagi novega predloga za oceno invalidnosti je bilo z odločbama z dne 14. 6. 2011 in 18. 11. 2011 odločeno, da se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 70 % in bolezni 30 %, prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lažje delo, z ročnim premeščanjem bremen do teže 5 kg, delo ki ne zahteva fine spretnosti prstov, grobega prejema ali stalnih stereotipnih stiskov prstov v pest, v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne na mrazu ali vročini) in psihično neobremenjujoče, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 1. 7. 2011 dalje. Glede pravice in višine delne invalidske pokojnine je bilo odločeno, da bo o tem izdana posebna odločba. Tožnik dokončno odločbo toženke izpodbija v socialnem sporu, ki se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. VI Ps 3070/2011. Toženka je dne 6. 12. 2011 izdala odločbo, s katero je ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 22. 11. 2011, kar je tožnik izpodbijal s pritožbo, vendar je bila za zavrnjena z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2011, ki je postala izvršljiva 23. 11. 2011. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu Psp 76/2012 z dne 5. 3. 2012, s katerim je delno ugodilo pritožbi tožnika glede začasne odredbe navedlo (točka 10), da toženka take posebne odločbe ni izdala in o pravici ter višini delne invalidske pokojnine ni odločila. Je pa z izpodbijanima odločbama odločila o ustavitvi izplačevanja do tedaj priznanega nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 22. 11. 2011. Gre torej za situacijo, ko toženka, v nasprotju s svojimi lastnimi odločitvami, o pravicah tožnika ni odločila v celoti. Tudi o tem, da tožnik nima več pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, toženka ni odločila; z izpodbijanima odločbama je odločeno le, da se izplačevanje tega nadomestila z 22. 11. 2011 ustavi. Za tako odločitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni podlage v določbah 163. člena ZPIZ-1 in v posledici tega, ker o tožnikovi pravici do delne invalidske pokojnine ni bilo odločeno hkrati oz. v celoti sočasno z odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji zoper toženko. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališči sodišča prve stopnje, zavzetimi v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je, iz do sedaj navedenih razlogov, izpodbijani odločbi odpravilo in toženki naložilo, da še nadalje izplačuje sporno nadomestilo, že zapadle zneske nadomestila pa tožniku izplača v roku 8 dni. Tožniku pripada tudi odškodnino na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, saj je v celoti izpolnjen dejanski stan iz citiranega predpisa, kakor ugotavlja to sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika po izplačilu odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Tožniku je pravilno pojasnilo, da nepravilnost izpodbijanih odločb v tem sporu ni mogoče enačiti s protipravnostjo kot predpostavko za odškodninsko odgovornost, saj pojma protipravnosti ravnanja toženke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje glede navedenega v točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik v svojih tožbenih navedbah ni dokazal niti ni navajal, da sta organa toženke ravnala v njegovi zadevi drugače kot v podobnih primerih ali da sta ravnala očitno zlonamerno ali malomarno, tega pa ni ugotovilo sodišče niti iz listin v upravnem spisu. Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je glede odškodninske odgovornosti ugotavljalo le eno izmed predpostavk in, ko te (protipravnosti) ni ugotovilo, se glede ostalih predpostavk niti ni posebej izrekalo, saj morajo biti podane vse štiri predpostavke civilnega delikta, da je podana odškodninska odgovornost toženke. Pritožbeno sodišče še dodaja, da napačna uporaba materialnega prava sama po sebi še ni protipravno ravnanje, kakor to napačno zaključuje tožnik v pritožbi. Tudi ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da odgovornost države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka (v smislu ustavne presoje) ugotovljena nepravilnost sodne odločbe izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave Republike Slovenije (sklep št. Up 200/00 z dne 11. 6. 2001. Morebitnemu nepravilnemu odločanju je tako v upravnem postopku, kakor v sodnem postopku, v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi vsaj v sodnih postopkih, ki ima v kontradiktornih postopkih praviloma neugoden izid za eno stranko, prišli do situacije, ki bi označil vsako spremenjeno ali razveljavljeno odločitev nižjega sodišča, zaradi napačne uporabe materialnega prava, za protipravno ravnanje, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Sodna praksa v Sloveniji stoji na večinskem stališču krivdne odgovornosti odškodninske odgovornosti in je potrebno ugotavljati krivdo osebe, ki je protipravno odločila oz. ravnala. Kršitev materialnega prava mora biti dovolj huda in brez razlogov, torej more iti za ravnanje, ki je samovoljno in arbitrarno. Navedeno v konkretnem primeru, po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ni mogoče sprejeti stališča tožnika v pritožbi, da je že zaradi napačen uporabe materialnega prava podana odškodninska odgovornost toženke. Tožnik bi moral za utemeljitev svojega zahtevka glede na določila pravil o odškodninski odgovornosti (ter skladno z določbami 1. odstavka 7. člena, 1. odstavka 180. člena in 212. člena ZPP o trditvenem bremenu) natančno opredeliti protipravnost ravnanja toženke oz. v čem so protipravno ravnali njeni zaposleni, ko so izdali odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Da bi bila podana odškodninska odgovornost toženke v danem primeru, bi morali biti kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti: nastala škoda, protipravnost oz. nedopustnost toženkinega ravnanja, vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter toženkina odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpostavka glede protipravnosti ni podana, saj ravnanje toženke ni mogoče opredeliti kot nedopustno.

Pritožbeno sodišče preizkuša odločitev sodišča prve stopnje v mejah njegove odločitve, ta pa razsodi o zadevi po stanju stvari in o tožbenem zahtevku, kakor je bil postavljen do konca glavne obravnave. Tako pritožbeno sodišče tožniku le pojasnjuje, da je do konca postopka pred sodiščem prve stopnje postavil zahtevek, o katerem je sodišče v celoti odločilo in je v zvezi s tem zahteval izplačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče še navaja, da je tožnik odškodninski zahtevek postavil šele na glavni obravnavi dne 19. 3. 2012 in v zvezi s tem tudi pojasnil, zakaj smatra, da je toženka odgovorna za nastalo škodo. Vse ostale nove navedbe, podane v pritožbi in v odgovoru na pritožbo, so nedopustna pritožbena novota, saj sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v zvezi z pritožbenimi navedbami obeh strank odgovarjalo le glede navedb, ki so relevantne za odločitev v predmetni zadevi.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je prišlo pred sodiščem prve stopnje do bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer do 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se lahko preizkusi, je razumljiva ter ne nasprotuje sama sebi, obrazložitveni razlogi za zavrnitev so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu 353. členom ZPP pritožbo tožeče in tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.