Jedro

Določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da gre celoten čas trajanja postopka pred organi tožene stranke o spremembi invalidnosti in o denarnih pravicah na podlagi spremenjene invalidnosti v breme zavarovanca, tako da bi ta ostal brez predhodno pravnomočno priznane pravice (oziroma brez izplačil na podlagi predhodno priznane pravice) še preden je o novi oziroma dodatni pravici dokončno odločeno, oziroma preden odločba o novi denarni pravici nadomesti predhodno pravnomočno odločbo o podobni denarni pravici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke, št. 1022080 z dne 9. 1. 2012 in št. 21-1022080 z dne 6. 12. 2011. Z navedenima odločbama je tožena stranka z 22. 11. 2011 tožniku, kot invalidu III. kategorije, ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ker so mu bile v novem invalidskem postopku z odločbama z dne 14. 6. 2011 in 18. 11. 2011 v okviru invalidnosti III. kategorije priznane dodatne delovne omejitve ter delo v skrajšanem štiriurnem delovnem času. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku tudi od 22. 11. 2011 dalje, pa vse do izdaje odločbe o delni invalidski pokojnini, izplačuje nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in mu zaradi z zamudo izplačanih zneskov izplača tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Nadaljnji tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine v znesku 4.000,00 EUR je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke (zoper ugodilni del) in tožnika (zoper zavrnilni del) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da zgolj za ustavitev plačila nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ne da bi v celoti odločila o pravicah tožnika na podlagi na novo ugotovljene invalidnosti, tožena stranka v 163. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) ni imela podlage.

3. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev in zato sodba nima razlogov. Hkrati navaja, da je bila tožniku na podlagi novega predloga za oceno invalidnosti z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2011 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnimi omejitvami in s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno, s hkratno odločitvijo, da bo o pravici in izplačilu delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Z vročitvijo dokončne odločbe o spremembah v stanju invalidnosti in spremembi pravice ni bilo več temelja za izplačevanje stare pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ker le-te na podlagi 163. člena ZPIZ-1 ni bilo več. Po ugotovitvi pravic na podlagi ZPIZ-1 tudi pravice do prejšnjega nadomestila po ZPIZ/92 ni bilo več in je podlaga za njeno izplačevanje odpadla. Hkrati navaja, da tožnik tudi sicer naj ne bi več izpolnjeval pogojev za izplačevanje spornega nadomestila, saj naj ne bi bil več brezposelna oseba glede na družabništvo v družbi z neomejeno odgovornostjo, v kateri naj bi imel tudi status poslovodne osebe in ker naj bi delal v Š.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

6. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka plačilo nadomestila plače tožniku zgolj ustavila, ne da bi odpravila ali nadomestila predhodno pravnomočno odločbo, s katero je bilo tožniku sporno nadomestilo priznano. Tako je jasno, da je sodišče štelo, da ima tožnik še naprej pravico do spornega nadomestila na podlagi pravnomočne odločbe, s katero mu je bilo navedeno nadomestilo priznano in odmerjeno. Izpodbijana sodba torej ima razloge o temelju za izplačevanje spornega nadomestila in zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Sporni odločbi o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je tožena stranka utemeljevala zgolj z dejstvom, da so bile tožniku v novem invalidskem postopku na podlagi določb ZPIZ-1 dokončno priznane dodatne oziroma nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako je tožena stranka utemeljevala sporni odločbi tudi v sodnem postopku. Revizijske navedbe, da tožnik tudi sicer ne izpolnjuje pogojev za priznanje spornega nadomestila, ker naj bi bil družbenik in direktor družbe z neomejeno odgovornostjo, oziroma naj bi bil zaposlen v Švici, tako pomenijo poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato teh navedb sodišče ni moglo upoštevati.

8. Tožniku je bilo na podlagi invalidnosti III. kategorije sporno nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev predhodno priznano na podlagi določb bivšega ZPIZ/92. Na podlagi 397. člena ZPIZ-1 so uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (invalidi II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po prejšnjih predpisih, tudi po uveljavitvi določb ZPIZ-1 obdržali te pravice v nespremenjenem obsegu. Pravice po določbah ZPIZ-1 pa so lahko pridobili le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

9. Pri tožniku je bilo v novem invalidskem postopku z dokončno odločbo z dne 18. 11. 2011 ugotovljeno poslabšanje njegove invalidnosti III. kategorije (dodatne omejitve pri delu, omejitev dela zmožnosti le na krajši delovni čas štiri ure dnevno). Tako so bili v smislu določb 397. člena ZPIZ-1 izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic tožnika na podlagi invalidnosti po tem zakonu. Tožena stranka pa z navedeno odločbo o nekaterih pravicah na podlagi na novo ugotovljene invalidnosti ni odločala, temveč je sklenila, da bo o tožnikovi pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

10. ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru nastanka sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare, zaradi katerih se določena pravica spremeni ali preneha, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

11. Iz dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 11. 2011 izhaja, da je do sprememb v tožnikovi invalidnosti prišlo v mesecu juniju 2011 (prvostopna odločba z dne 14. 6. 2011), tako da gredo tožniku pravice na podlagi spremenjene invalidnosti od 1. 7. 2011 dalje.

12. Tako pravica do nadomestila plače zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev invalida III. kategorije iz ZPIZ/92, kot pravica do delne invalidske pokojnine invalida III. kategorije z delazmožnostjo za vsaj polovico delovnega časa po ZPIZ-1 sta denarni pravici, ki se med sabo izključujeta. To pa ne pomeni, da je tožnik po zakonu samem izgubil pravico do izplačevanja spornega nadomestila že s 1. 7. 2011, ko o njegovi spremenjeni invalidnosti še sploh ni bilo dokončno odločeno, oziroma z 22. 11. 2011, ko o njegovi pravici do delne invalidske pokojnine v zvezi s spremenjeno invalidnostjo še vedno ni bilo odločeno. Določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da gre celoten čas trajanja postopka pred organi tožene stranke o spremembi invalidnosti in o denarnih pravicah na podlagi spremenjene invalidnosti v breme zavarovanca, tako da bi ta ostal brez predhodno pravnomočno priznane pravice (oziroma brez izplačil na podlagi predhodno priznane pravice) še preden je o novi oziroma dodatni pravici dokončno odločeno, oziroma preden odločba o novi denarni pravici nadomesti predhodno pravnomočno odločbo o podobni denarni pravici (1). Kvečjemu bi v primeru kasnejše odmere izplačil na podlagi nove pravice (v tožnikovem primeru delne invalidske pokojnine) lahko šlo v korist zavarovanca za nazaj za poračun razlike denarnih prejemkov za čas od prvega v naslednjem mesecu od nastanka sprememb v invalidnosti.

13. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da mora tožena stranka tudi od 22. 11. 2011 dalje, pa vse do izdaje odločbe o delni invalidski pokojnini, tožniku plačevati zneske predhodno določenega nadomestila plače zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev in izpodbijani odločbi tožene stranke o ustavitvi izplačevanja navedenega nadomestila odpravilo.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi VIII Ips 101/2011 z dne 15. januarja 2013.