Jedro

Sedanja vrednost iz 44/1 člena ZDen je vrednost, ugotovljena po podzakonskih aktih iz 44. člena ZDen, na dan uveljavitve ZDen.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba predlagatelja zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. A. A., predlagateljevemu očetu, je bila s kazensko sodbo Vrhovnega sodišča takratne Ljudske Republike Slovenije K 1/47 z dne 12. 8. 1947 izrečena poleg glavne, zaporne, tudi stranska kazen zaplembe premoženja. V obnovitvenem postopku je bila ta sodba s sklepom K 21/91 z dne 5. 4. 1991 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, razveljavljena. Z njeno razveljavitvijo je bila dedičem obsojenca, ki je že več desetletij pred tem umrl, odprta pot za uveljavljanje zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja: po določbi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) se namreč v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja to vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. To je predlagatelj kot dedič po pok. A. A. tudi zahteval. Zahteval je vrnitev premičnega in nepremičnega premoženja, kar je bilo predmet obravnavanja v več sodnih postopkih.

2. V konkretni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje odločili o vrnitvi neupravičeno obsojenemu zaplenjenih parcel št. 1185/2 in 3, 1188/2,4 in 5 k. o. ... in parcel št. 378/3, 392/3 in 994 k. o. ... O tem, da vrnitev ni mogoča v naravi, pač pa le s plačilom odškodnine, med udeležencema postopka ni spora. Je pa bila vseskozi sporna višina odškodnine in je sporna tudi še v revizijskem postopku. Sporna je zaradi načina ugotovitve vrednosti zaplenjenih nepremičnin.

3. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju državo zavezalo, da mora razlaščencu plačati 381.773,23 EUR v obveznicah Republike Slovenije z obrestmi v skladu z določbami Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, a je pritožbeno sodišče sklep glede odškodnine nad 294.667,62 EUR razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.(1) V ponovljenem postopku je bila odškodnina na prvi stopnji prisojena v višini 279.160,89 EUR, sodišče druge stopnje pa je sklep razveljavilo glede odškodnine nad prisojenim zneskom.(2) Tretjič je sodišče prve stopnje odločilo, da je predlagatelj upravičen do 294.667,62 EUR odškodnine, na kolikor je bila pravnomočno odmerjena že ob prvem odločanju, zato je predlog za višjo odškodnino zavrnilo. Vrednost nepremičnin, ki je podlaga za odmero odškodnine, je ugotovilo po metodologiji, kot jo predpisujeta Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) in Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), to je podzakonska akta, sprejeta na podlagi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

4. Sodišče druge stopnje je tak način ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja zavrnilo, ker je ob ugotovitvi, da je ta tako izrazito nižja od »realne« vrednosti, da »z njo nima nobene zveze,« ocenilo, da sta 13. in 14. člen Navodila v neskladju z zakonom, konkretno z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen, po kateri se odškodnina določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.(3) Zato je zavrnilo njuno uporabo; pojasnilo je, da je Ustavno sodišče sicer res že večkrat presojalo njuno zakonitost in ustavnost in da je ni ugotovilo, vendar pa v nobenem od presojanih primerov ni bilo dokazano takšno nesorazmerje vrednosti, kot ga je v konkretnem primeru uspelo dokazati predlagatelju; če bi bilo, bi Ustavno sodišče nedvomno odločilo drugače. Zaradi različnosti dejanskih položajev te njegove (prejšnje) odločbe nimajo precedenčnega učinka na konkreten primer in ga sodišče lahko reši drugače. Na podlagi s cenilcem ugotovljene »realne« vrednosti nepremičnin, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odločitev o odškodnini zvišalo za 801.932,78 EUR (v obliki obveznic)

5. Sklep sodišča druge stopnje z revizijo izpodbija nasprotna udeleženka. Trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila in zmotno uporabilo materialno pravo. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni in enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča vrednost podržavljenega premoženja kot podlaga za priznanje odškodnine ugotavlja na način, ki ga za posamezne vrste premoženja predpisuje ZDen, nikakor pa ne po tržni vrednosti. Tudi Ustavno sodišče je večkrat pojasnilo, da je ZDen uredil pravice upravičencev do denacionalizacije in v zvezi s tem povezano vrednotenje, kot je predpisano v podzakonskih aktih, iz gospodarskih in političnih razlogov. Vprašanje, kot ga je oblikovalo pritožbeno sodišče – ali je treba predlagatelju priznati odškodnino za zaplenjeno premoženje v njegovi realni vrednosti ali po metodologiji, ki jo normirajo podzakonski predpisi ter z realno vrednostjo premoženja nimajo nikakršne, niti najmanjše zveze – je bilo v sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča že rešeno. Splošno znano je, da je Ustavno sodišče o ustavnosti posameznih določb ZDen tolikokrat odločalo, da se je nedvomno seznanilo s problematiko vrednotenja premoženja. Razlogov za exceptio illegalis tako ni bilo. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je pritožbeno sodišče pojem »sedanja vrednost« iz prvega odstavka 44. člena ZDen nedopustno uporabilo v pomenu tržne vrednosti, čeprav jo je poimenovalo »realna vrednost.« Končno je pomembno tudi, da je z izpodbijano odločitvijo predlagatelj izjemno privilegiran v primerjavi z drugimi upravičenci: proces vrnitve podržavljenega premoženja je prav ob uporabi tu osporavanih podzakonskih aktov, ki jih Ustavno sodišče ni ocenilo za protiustavne ali protizakonite, praktično zaključen. Tako pomemben odstop od dosedanje sodne prakse je po mnenju nasprotne udeleženke arbitraren in je z vidika ostalih upravičencev v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.

6. Predlagatelj je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne. Meni, da z nobenim razlogom ne omaje prepričljivosti izpodbijanega sklepa. Ko s sklicevanjem na odločitve Ustavnega sodišča z dne 11. 11. 1993, 8. 5. 2003 in 19. 5. 2011 zatrjuje ustaljeno sodno prakso, pri tem pa je prepričana, da se lahko zanese na precedenčni učinek navedenih odločb, spregleda, da je obstoj enakega dejanskega stanu odločilen za primerjavo v primeru precedenčnega prava in da prav ta ključna predpostavka v konkretnem primeru ni podana: v nobeni od odločb, na katere se sklicuje revizija, ni bilo ugotovljeno, da je vrednost podržavljenega premoženja, ugotovljena na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov, bistveno nižja realne vrednosti, to je od sedanje vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen; zato je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo institut exceptio illegalis in upoštevalo sedanjo vrednost. Okoliščina, da drugi upravičenci do vrnitve podržavljenega premoženja tega razkoraka niso uspeli dokazati, ne more pomeniti, da se predlagatelj ne more zavzemati za odškodnino, kakršna mu pripada po zakonu. Poudarja, da se je neuspešno zavzemal za vrnitev nepremičnin v naravi, čeprav se uporabljajo (in še to zelo redko) v športne namene, da mu Občina ... za razliko od številnih drugih primerov ni ponudila nadomestnih nepremičnin, da je bil zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka prikrajšan, ker je bil med postopkom ZIKS spremenjen z retroaktivnim učinkom tako, da je bistveno poslabšal njegov položaj in posegel v njegove pravice, in da si zdaj, ko je končno odločeno pravično in zakonito, nasprotna udeleženka prizadeva, da bi bil znova prizadet prav v vseh pravnih položajih. Opozarja na nesprejemljivost njene revizijske pripombe, da občutek človečnosti in človekovega dostojanstva zahtevata, da morajo biti vsi upravičenci v enakem pravnem položaju; nasprotna udeleženka namreč natančno ve, da niso vsi upravičenci utrpeli enakih krivic – nekaterim, med katerimi pač po splošnem vedenju ni bil tudi sedaj pokojni A. A., je bilo odvzeto zgolj premoženje.

7. Revizija je utemeljena.

8. ZIKS je v besedilu, veljavnem ob vložitvi predloga, v 145. členu v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja določal (i) v prvem odstavku, da se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja premoženje vrne obsojencu oziroma dedičem, in (ii) v tretjem odstavku, da se v primeru, ko vrnitev premoženja ali posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejanska vrednost premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. V času odločanja pa se pravilo o povrnitvi škode iz tretjega odstavka 145. člena ZIKS ne uporablja več za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev - torej prav za take primere, kakršen je predlagateljev. Za vračanje tega premoženja se skladno z določbo 145. a člena ZIKS iz 2. člena njegove novele ZIKS-G, ki je pričela veljati leta 1998, glede oblik, obsega in omejitev v zvezi z vračanjem ter glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zden.(4)

9. Materialnopravno pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za presojo višine odškodnine ključno pravilo prvega odstavka 44. člena ZDen, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

10. Glede ugotovitve te vrednosti zakon v naslednjih odstavkih istega člena za posamezne vrste premoženja predpisuje uporabo različnih podzakonskih predpisov, glede premoženja, kakršno je predmet tega postopka pa napotuje še na določbo prvega odstavka 85. člena ZDen, po kateri minister za industrijo in gradbeništvo izda v soglasju z ministroma za varstvo okolja in urejanje prostora in za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v treh mesecih po uveljavitvi zakona navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Ustaljena razlaga navedene določbe ZDen v postopkih pred Vrhovnim sodiščem je, da je uporaba podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDen (tudi tistih, katerih uporabo je pritožbeno sodišče zavrnilo), obvezna metoda ugotavljanja vrednosti premoženja(5) in da je treba to določbo razumeti kot (dovoljeno) dopolnitev določb 44. člena ZDen(6). Zakon torej določa, da je »sedanja vrednost« iz prvega odstavka 44. člena ZDen vrednost, ugotovljena po metodologiji iz podzakonskih aktov na dan uveljavitve ZDen.(7)Ne določa, da mora biti sedanja vrednost »realna« ali tržna. Tega ne določa niti drugi odstavek 85. člena ZDen, po katerem navodilo iz prvega odstavka istega člena temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji; njegova funkcija je v valorizaciji »sedanje vrednosti« (ugotovljene po podzakonskih aktih v času uveljavitve ZDen) na dan odločanja o vrnitvi(8)(za kmetijska zemljišča, ki so izhodišče za izračun vrednosti stavnih zemljišč po določbi 5. člena Odloka tako, da se ob več kot 10 odstotnem zvišanju njihovih tržnih cen zviša izhodiščna vrednost, ki je v fiksnem znesku določena v 4. členu Odloka). Presoja pritožbenega sodišča o neskladnosti Navodila in Odloka z ZDen temelji izhodišču, da je »sedanja vrednost« iz prvega odstavka 44. člena ZDen »realna« (tržna) vrednost. In to izhodišče je, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno zmotno.

11. V pravni literaturi(9) in v praksi Vrhovnega(10)in Ustavnega sodišča(11) je zastopano povsem enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov, kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, ter da odškodnina za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS in ZDen ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Revizijsko sodišče ponavlja v številnih odločbah Ustavnega sodišča zapisano stališče: odškodnina kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja ni prava, klasična odškodnina, pač pa le določeno vnaprej omejeno odškodovanje,(12) s katerim se v okviru možnosti razmerja urejajo za vnaprej.

12. Zakonodajalec je novelo ZIKS-G, ki velja od leta 1998 dalje, sprejel prav na podlagi ocene, da država ne bi zmogla plačila odškodnin za premoženje, zaplenjeno pred letom 1958, v dejanski vrednosti, kot jih je bila dolžna plačevati pred uveljavitvijo navedene novele. In znižanje oziroma odstop od odškodnin v dejanski vrednosti podržavljenega premoženja je dosegel tako, da je višino odškodnine navezal na uporabo določb III. poglavja ZDen in na njegovi podlagi sprejete podzakonske akte; torej se je zavedal, da odškodnine po ZDen in podzakonskih aktih ne dosegajo (več) dejanskih vrednosti premoženja(13) in je prav zato izbral navedeno metodo ugotavljanja višine odškodnin. Ob presoji ustavne skladnosti več določb ZIKS, ZDen in podzakonskih aktov (Navodila in Odloka) se je tega zavedalo tudi Ustavno sodišče. V več odločbah je pojasnilo, da določbe prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 85. člena ZDen niso v nasprotju z Ustavo, ker (skupaj s podzakonskimi akti) ne zagotavljajo, da bi bila odškodnina ob izdaji sklepa o denacionalizaciji odmerjena po tržnem kriteriju.(14) Jasno je povedalo, da ni nujno, da bi morala odškodnina dosegati tržno vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju. Iz številnih odločb rednih sodišč in Ustavnega sodišča izhaja, da so odškodnine pomembno nižje od tržne vrednosti podržavljenih nepremičnin.

13. Določanje odškodnine poteka v dveh fazah: v prvi fazi je treba ugotoviti »sedanjo vrednost« iz prvega odstavka 44. člena ZDen; v drugi fazi, ki je potrebna zato, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen (lahko znaten, tako kot v konkretnem primeru) čas, je treba to vrednost skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini (ugotovitev vrednosti ob izdaji odločbe po drugem odstavku 85. člena ZDen je le metoda ohranitve realne vrednosti »sedanje vrednosti« iz prvega odstavka 44. člena ZDen; višina odškodnine ne sme biti odvisna od tega, kdaj bo izdana odločba - nihče ne sme dobiti višje ali nižje odškodnine samo zato, ker so se zaradi poteka časa od uveljavitve ZDen do odločanja o odškodnini spremenile tržne cene(15)). To pomeni, da je »sedanja vrednost« ključni element določitve višine odškodnine in da višine odškodnin, prisojene upravičencem v višini, predpisani s podzakonskimi akti, odstopajo od tržnih vrednosti nepremičnin predvsem zato, ker tržna vrednost ni merilo za ugotovitev »sedanje vrednosti,«(16) dodatno pa lahko tudi (odvisno od tržnih razmer za posamezno vrsto premoženja) zaradi zaostajanja meril za valorizacijo »sedanje vrednosti« (drugi odstavek 85. člena ZDen) za rastjo tržnih cen.

14. V konkretnem primeru je izrazit razkorak med odškodnino po metodologiji iz podzakonskih aktov in med tržno vrednostjo podržavljenih stavbnih zemljišč v času odločanja (po ugotovitvah v izpodbijanem sklepu je razmerje 15% proti 85%) posledica obeh pravkar navedenih razlogov. Kolikšen del odpade na katerega od razlogov, ni ugotovljeno, ker ni ugotovljena tržna vrednost spornih nepremičnin na dan uveljavitve ZDen in zato ni znano razmerje med »sedanjo vrednostjo« in tržno vrednostjo. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo izrazito nesorazmerje med njima in prav to nesorazmerje je predstavljalo ključen argument za njegovo presojo o neskladnosti 13. in 14. točke Navodila z zakonom (44. členom ZDen). Vendar je, ker je zmotno razlagalo pojem »sedanje vrednosti,« ta argument materialnopravno napačen. Razlog, s katerim je pritožbeno sodišče utemeljilo uporabo instituta exceptio illegalis in opravičilo odstop od dosedanje povsem enotne sodne prakse, torej ni izkazan. Zato je tudi izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna in jo je revizijsko sodišče spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku).

15. Čeprav glede na zgoraj navedeno to za odločitev ni bilo pomembno, revizijsko sodišče dodaja, da se Ustavno sodišče ni izrecno izreklo o vprašanju, ali je skladna z Ustavo podzakonska ureditev, po kateri »sedanja vrednost« kot izhodišče za določitev odškodnine odstopa od tržne vrednosti podržavljenega premoženja v istem času (ob uveljavitvi ZDen), torej o prvi fazi določanja odškodnine (tako vprašanje, podprto z ugotovitvami o odstopanju v škodo »sedanje vrednosti,« mu ni bilo niti zastavljeno). Se je pa izreklo o drugi fazi: ni nujno, da bi morala biti rezultat valorizacije »sedanje vrednosti« tržna vrednost v času ob določitvi odškodnine.(17) Kot ustavno skladno je, nenazadnje, sprejelo tudi končni rezultat: da je odškodnina, določena ob upoštevanju določb prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena ZDen, nižja od tržne vrednosti podržavljenega premoženja (in s tem tudi od vrednosti, ki bi jo upravičenec prejel, če bi mu bilo premoženje vrnjeno v naravi(18)).

Op. št. (1): Sklepa sodišča prve stopnje Nz 835/93 z dne 1.3.2007 in pritožbenega sodišča II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008. Op. št. (2): Sklepa Nz /2008 z dne 28.4.2010 in II Cp 4275/2010. Op. št. (3): Pri tem je opozorilo na razloge odločbe Ustavnega sodišča U-I-82/92, da »so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju podzakonskih predpisov, po določbi 120. člena Ustave vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon in nimajo pravice izdajati predpisov brez podlage v zakonu. Možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, izključuje tudi načelo delitve oblasti. Tudi pravna teorija zastopa stališče, da podzakonski splošni akti ne smejo vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne smejo samostojno odrejati pravic in obveznosti. Upravni predpis sme dopolnjevati zakonsko normo samo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne bo originarno določal nalog države, pač pa naj bi v vseh elementih stremel k dopolnitvi cilja, ki ga vsebuje zakonska norma.« Menilo je, da konkretno uporabljeni podzakonski akt originarno določa neko vrednost, ki je v nasprotju z zakonsko predpostavko iz prvega odstavka 44. člena ZDen.

Op. št. (4): Do 13. 2. 1998, ko je začel veljati ZIKS-G, je bila zakonska ureditev položaja upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, v nekaterih pogledih (med drugim tudi oblik vračanja zaplenjenega premoženja, zavezancev itd.) ugodnejša od zakonske ureditve, ki je veljala za denacionalizacijske upravičence po določbah ZDen.

Op. št. (5): Glej na primer odločbi I Up 68/2007 in X Ips 243/2010. Op. št. (6): in ne kot originarno urejanje pravic v nasprotju z zakonsko normo.

Op. št. (7): Udeležencema postopka je bilo navedeno pojasnjeno že s sklepom II Ips 386/2010. Op. št. (8): Tako tudi Ustavno sodišče na primer v zadevi U-I-169/2002; povzetek iz obrazložitve: »Če zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, je prejšnji lastnik upravičen do odškodnine v obliki vrednostnih papirjev oziroma obveznic Slovenske odškodninske družbe. Zakonska ureditev denacionalizacije v taki obliki odškodnine zagotavlja vsem upravičencem enak položaj, ne glede na to, kdaj je odločba o denacionalizaciji izdana. Glede na stanje zemljišča ob podržavljenju in glede na vrednost takega zemljišča ob uveljavitvi ZDen, vsi upravičenci dobijo enako višino odškodnine za m2 zemljišča. Ohranjanje realne vrednosti višine odškodnine je zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (prej DEM, sedaj pa EUR). Zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) pa ne pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Upravičenci bi bili celo v ustavno nedopustnem različnem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave), če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišč.« Op. št. (9): Breznik, J. in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 332. Op. št. (10): Med novejšimi odločbami glej zadevi X Ips 243/2010 in II Ips 164/2011. Povzetek iz razlogov slednje: »145.a člen ZIKS glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja napotuje na smiselno uporabo določb III. poglavja ZDen. ZDen način ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja ureja v 44. členu. Tako se vrednost premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen), sicer pa določbo 44. člena ZDen dopolnjujejo podzakonski predpisi, ki določajo metodologijo in merila za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja. Tako uveljavljena metodologija ne omogoča vrnitve premoženja v polni (pravi) vrednosti in vrnjene vrednosti tako ne predstavljajo klasične (prave) odškodnine, pač pa le določeno (vnaprej omejeno) odškodovanje. Da denacionalizacijskega zahtevka zakon ni oblikoval kot odškodninskega, je v skladu s stališčem ustavnega sodišča, izraženega v mnogih odločbah (npr. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98), poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Vrednost premoženja se v postopku denacionalizacije oziroma vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja določa ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi.« Op. št. (11): Odločbe U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98, U-I 169/2002, Up 896/2005, U-I-6/2010. Op. št. (12): Primerjaj odločbe U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98. Op. št. (13): V zadevi U-I-82/92 je Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora trdilo (glej opombo 18 v izpodbijanem sklepu), da je bil namen ZDen upravičencem, ki jim premoženja ni mogoče vrniti v naravi, izplačati odškodnino v tržni vrednosti ob denacionalizaciji in po stanju ob podržavljenju in da so podzakonski akti naravnani tako, da omogočajo dosego tega cilja. Tak namen bi lahko res izhajal iz določbe 5. člena Odloka o usklajevanju cene kmetijskih zemljišč, v primeru več kot 10 % porasta tržnih cen, a glede stavbnih zemljišč le pod predpostavko, da bi njihove cene naraščale istočasno in po enakih stopnjah kot cene kmetijskih zemljišč. Izkušnje jasno kažejo, da temu ni bilo tako in da so se razmerja (četudi so morebiti ob uveljavitvi ZDen zagotavljala ugotovitev tržne vrednosti stavbnih zemljišč) porušila že pred uveljavitvijo novele ZIKS-G. Op. št. (14): U-I-169/02, Up 869/05, U-I-6/2010. Op. št. (15): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I 169/02, s katero je bila zavrnjena pobuda za presojo ustavnosti 13. in 14. člena Navodil, ki je bila vložena iz razloga, ker naj podzakonski akti ne bi upoštevali, da zaradi sprememb razmer od uveljavitve ZDen do vložitve pobude odškodnine ne ustrezajo tržnim cenam nepremičnin in ker naj ne bi bilo upoštevano, da na vrednost nepremičnin bistveno vpliva njihova lokacija.

Op. št. (16): Pri stavbnih zemljiščih že zato ne, ker je izhodišče za njeno ugotovitev (administrativno določena) vrednost kmetijskega zemljišča, pri čemer je splošno znano, da so cene stavbnih zemljišč v relevantnem obdobju naraščale bistveno bolj kot cene kmetijskih zemljišč – za sledenja je v konkretni zadevi Ministrstvo za kmetijstvo celo ugotovilo stagnacijo, zaradi katere valorizacija ni bila opravljena. Odlok v 4. členu določa, da je izhodiščna vrednost zemljišča 3,94 DEM/m2, preračunano v tolarje po srednjem tečaju nemške marke, kot ga določa Banka Slovenije. Po 5. členu Odloka je pristojno ministrstvo dolžno tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (prvi odstavek) in če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in po Odloku ugotovljeno vrednostjo zemljišča večja od 10 odstotkov, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča tako, da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost iz 4. člena Odloka (drugi odstavek). Po določbi 13. člena Navodila se vrednost zazidanega stavbnega zemljišča ugotovi tako, da se vrednost iz Odloka pomnoži s faktorjem 17, vrednost nezazidanega stavbnega zemljišča pa po določbi 14. člena Navodila znaša 40% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Op. št. (17): Odločba U-I-169/02. Glej povzetek relevantnega dela obrazložitve: »...zagotavlja vsem upravičencem enak položaj, ne glede na to, kdaj je odločba o denacionalizaciji izdana. Glede na stanje zemljišča ob podržavljenju in glede na vrednost takega zemljišča ob uveljavitvi ZDen, vsi upravičenci dobijo enako višino odškodnine za m2 zemljišča. Ohranjanje realne vrednosti višine odškodnine je zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (prej DEM, sedaj pa EUR). Zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen) pa ne pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji.

Op. št. (18): Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča U-I-137/98 in U-I-254/09.