Jedro

Podzakonski akti, na katere ZDen napotuje zaradi ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja, so namenjeni poenostavitvi in pocenitvi ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Metoda v teh podzakonskih aktih pa ne more biti takšna, da bi posegla v bistvo izhodiščnega kriterija – ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Če namreč to stori, potem je takšna podzakonska metodologija nezakonita, ker nasprotuje prvemu odstavku 44. člena ZDen, obenem pa tudi temeljnemu načelu denacionalizacije, ki je poprava krivic. Če pa je podzakonska ureditev neskladna z zakonom, potem je sodišče ne sme uporabiti (exceptio illegalis), ampak mora vrednost podržavljenega premoženja ugotavljati drugače. Ena izmed možnih poti je dokazovanje z izvedencem. Še več: takšna možnost je tudi najbolj ustrezna.

Odgovor na dilemo, ali uporabiti telos zakona ali matematično enačbo podzakonskega akta, je upoštevaje načelo stopnjevitosti in hierarhičnosti pravnih aktov na dlani (lex superior derogat legi inferiori). Uporabiti je treba zakon, manjko zakonitih podzakonskih predpisov iz tretjega odstavka 44. člena ZDen pa zapolniti v skladu z določbo 3. člena ZS.

Če je vsebinsko izhodišče, v katerem so bili izoblikovani nosilni razlogi predhodne odločbe (npr. ustavnega sodišča) drugačno od vsebinskega izhodišča v obravnavanem primeru, potem ti nosilni razlogi, vsaj a priori, več nimajo precedenčne moči. To velja tudi za abstraktno presojo, ki je lastna sojenju ustavnega sodišča, pa tudi rednega sodišča v primerih, ko se sklicuje na institut exceptio illegalis. Prav razkorak med vsebinskim izhodiščem, ob katerem je odločalo ustavno sodišče, in vsebinskim izhodiščem, ob katerem odloča sodišče v obravnavani zadevi, pa je tisti dejavnik, zaradi katerega pravnih stališč ustavnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1 spremeni tako, da se glasi: Nasprotna udeleženka Republika Slovenija je dolžna pokojnemu S. F., vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine za naslednje nepremičnine: parc.št. 1185/2, 1185/3, 1188/2, 1188/4, 1188/5 - vse k.o. X ter parc.št. 392/3, 994 in 378/3 - vse k.o. Y. Odškodnina znaša poleg že pravnomočno prisojene odškodnine s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Nz 835/93 z dne 1. 3. 2007 še nadaljnjih 801.932,78 EUR. Nasprotna udeleženka je torej dolžna odškodnino v znesku 801.932,78 EUR plačati predlagatelju v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (1) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (2) z obrestmi od 5. 4. 1991 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP.

II. Pritožba proti 2. točki izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Nasprotna udeleženka Republika Slovenija je dolžna predlagatelju plačati 1.399,95 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je v tej nepravdni zadevi zahteval vrnitev premoženja, zaplenjenega njegovemu očetu F. S.. To premoženje so med drugim obsegale tudi nepremičnine, ki so bile vpisane v vl. št. 912 k.o. X, parc. št. 994 in 378/3 k.o. Y, parc. št. 1185/5 k.o. X in parc. št. 392/3 k.o. Y. Za navedene nepremičnine je sodišče že v predprejšnjem postopku predlagatelju priznalo vračilo v obliki odškodnine v višini 294.667,62 EUR. Med udeležencema je bila sporna višina ustrezne odškodnine po določbah ZDen (3). Že v prejšnjih dveh pritožbenih postopkih je bilo sporno, ali višina odškodnine, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje in ki je določena v skladu s podzakonskimi predpisi, ustreza pravici, ki predlagatelju pripada po samem zakonu. Sodišče prve stopnje je tudi tokrat presodilo, da je odškodnino treba določiti po podzakonskih predpisih. Višje odškodnine od že priznane s sklepom Nz 835/93 z dne 1. 3. 2007 zato predlagatelju tudi tokrat ni priznalo in je predlog v presežnem delu (nad 294.667,62 EUR) zavrnilo. Z 2. točko izreka je odločilo, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom.

2. Proti sklepu ponovno vlaga pritožbo, seveda, predlagatelj. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, upoštevaje že dosojeno odškodnino, podredno pa predlaga razveljavitev. Pritožnik uveljavlja procesne kršitve, ker naj bi bilo dokazovanje z izvedencem zgolj samo sebi namen. Zato gre tudi za sodbo presenečenja.

3. V nadaljevanju pa se sklicuje na vsa svoja že prej uveljavljana stališča, jih podkrepljuje z že izraženimi stališči pritožbenega sodišča v dveh prejšnjih pritožbenih postopkih, s čimer utemeljuje, da bi sodišče moralo odškodnino prisoditi v skladu z izvedenčevimi ugotovitvami. Obrazloženo opozarja na neskladnost podzakonskih predpisov z zakonom in potemtakem tudi z ustavo, diskriminacijo denacionalizacijskega upravičenca in na to, da sam ni odgovoren za to, če ostali predlagatelji niso uspeli zavarovati svojega zakonskega položaja. Njihovi neuspeli denacionalizacijski poizkusi zato predlagatelja v tej zadevi ne morejo zavezovati v slabem in ohranjati nezakonitega stanja.

4. Sklicuje se torej na vprašanja pravičnosti in enakosti položaja upravičencev do vrnitve premoženja ter se zgraža nad ravnanjem sodišča, ki ni sodilo v razumnem roku. Do prve odločbe je trajalo kar 14 let, sedaj pa postopek teče že 19 let. 5. Pritožba je bila vročena nasprotni udeleženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

O nezakonitosti metodologije vrednotenja podržavljenih nepremičnin po Navodilu (4) in Odloku (5):

7. Predlagatelj, ki znova (že tretjič) vlaga tudi pritožbo, si v tem postopku prizadeva, da mu sodišče prizna takšno odškodnino za zaplenjeno premoženje, ki bo ustrezala realni vrednosti tega premoženja. Pri tem se opira na zakonsko določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Predlagatelj trdi, da so podzakonski predpisi, v katerih je določena metodologija ugotavljanja vrednosti premoženja, v nasprotju z zakonom in jih zato sodišče ne sme uporabiti.

8. Že v prejšnjem ponovljenem postopku je predlagatelj opozarjal na določbi 13. in 14. člena Navodila. Ta ureja metodologijo ugotavljanja vrednosti zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. 13. člen Navodila določa enačbo za določitev vrednosti. Cena zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi 3. odstavka 44. člena Zakona, pomnoži s faktorjem 17. 14. člen Navodila pa določa, da znaša vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča 40 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Predlagatelj je obrazloženo zatrjeval, da rezultat (vrednost), ki jo da uporaba podzakonsko določene metodologije, ne ustreza realni vrednosti nepremičnin. Ker je tako, naj bi nasprotovala zakonskemu pravilu iz 1. odstavka 44. člena ZDen. V prejšnji pritožbi se je skliceval na podatke javnih evidenc Geodetske uprave, iz katerih izhaja, da znaša vrednost ugotovljena z metodologijo podzakonskih aktov (na katero se opira tudi izvedensko mnenje v obravnavani zadevi) zgolj 15 % realne vrednosti. Ker je tako, je predlagal, naj sodišče z izvedencem ugotavlja realno vrednost zaplenjenih nepremičnin (ki so tudi stavbna zemljišča). V prejšnjem postopku sodišče njegovemu predlogu za postavitev izvedenca ni ugodilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sicer postavilo izvedenca. Njegove ugotovitve, ki jih je sodišče tudi sprejelo in povzelo v sklep, so (glej 3. stran izpodbijanega sklepa): Izvedenec je v izvedeniškem mnenju z dne 9. 12. 2011 ugotovil tržno vrednost ocenjevanih nepremičnin v času izdelave mnenja, vendar po stanju, v kakršnem so bile v času podržavljenja. Ocenil je, da znaša tržna vrednost vseh obravnavanih nepremičnin skupaj 1.096.600,40 EUR.“ Sodišče prve stopnje nato teh ugotovitev ni uporabilo, češ da ni pravne podlage za uporabo instituta exceptio illegalis (6), sklicevalo pa se je tudi na preteklo sodno prakso.

10. Dejanske ugotovitve iz prejšnjega odstavka v pritožbenem postopku nobena od strank ni izpodbijala. Predlagatelj ne v pritožbi (oziroma je na takšno ugotovitev izrecno pristal, čeprav meni, da je izvedenec nepremičnine ocenil na spodnjem možnem robu), nasprotna udeleženka pa ne v odgovoru na pritožbo (kje je to možnost imela (7), a te vloge ni vložila). Ker je tako, je predmet odločanja pritožbenega sodišča zgolj še rešitev materialnopravnega vprašanja, ali je treba predlagatelju priznati odškodnino za zaplenjeno premoženje v njegovi realni vrednosti ali pa po metodologiji, ki jo normirajo podzakonski akti ter z realno vrednostjo premoženja nima nikakršne, niti najmanjše zveze.

11. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008, so podzakonski akti, na katere ZDen napotuje zaradi ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja, namenjeni poenostavitvi in pocenitvi ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Metoda v teh podzakonskih aktih pa ne more biti takšna, da bi posegla v bistvo izhodiščnega kriterija – ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Če namreč to stori, potem je takšna podzakonska metodologija nezakonita, ker nasprotuje 1. odstavku 44. člena ZDen, obenem pa tudi temeljnemu načelu denacionalizacije, ki je poprava krivic. Če pa je podzakonska ureditev neskladna z zakonom, potem je sodišče ne sme uporabiti (exceptio illegalis), ampak mora vrednost podržavljenega premoženja ugotavljati drugače. Ena izmed možnih poti je dokazovanje z izvedencem. Še več: takšna možnost je tudi najbolj ustrezna.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagateljevi tezi, dokazani z izvedencem, da podzakonska metoda ocenjevanja vrednosti podržavljenega premoženja, ne ustreza pojmu vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti iz prvega odstavka 44. člena Zden. Predpisi, ki so bili izdani na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, so zato nezakoniti. Določajo namreč nekaj drugega, kot je je sedanja vrednost premoženja. Določajo torej neko vrednost, ki z realno vrednostjo nima nikakršne zveze. Ta vrednost je torej povsem imaginarna, celo arbitrarna. To pomeni, da podzakonski akt originarno določa neko vrednost, ki je v nasprotju s zakonsko predpostavko iz prvega odstavka 44. člena ZDen (8).

13. Odgovor na dilemo, ali uporabiti telos (τέλος) zakona ali matematično enačbo podzakonskega akta, je upoštevaje načelo stopnjevitosti in hierarhičnosti pravnih aktov na dlani (lex superior derogat legi inferiori). Uporabiti je treba zakon, manjko zakonitih podzakonskih predpisov iz tretjega odstavka 44. člena ZDen pa zapolniti v skladu z določbo 3. člena ZS (9). Dokazovanje sedanje vrednosti s pomočjo izvedenca ustreza standardom iz 3. člena ZS. Gre za običajno metodo uveljavljanja vrednosti nepremičnin v sodni praksi (npr. pri delitvi solastnine, ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pri uporabi instituta nujnega deleža itd.). S to metodo se zgolj ugotavlja tisto, o čemer govori prvi odstavek 44. člena ZDen in dosega tisto, o čemer govori temeljno načelo ZDen, to je poprava krivic.

14. Izvedenčeva ugotovitev pomeni, da mora predlagatelj za podržavljene nepremičnine prejeti skupno odškodnino v višini 1.096.600,40 EUR. Ker je s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, Nz 835/93 z dne 1.3.2007 že bilo pravnomočno odločeno, da na rovaš teh nepremičnin, ki so predmet zdajšnjega odločanja, prejme odškodninske obveznice v vrednosti 294,667,62 EUR, mu tako pripada še 801.932,78 EUR. To je znesek, ki mu ga je v obveznicah sedaj prisodilo pritožbeno sodišče. Narava in obseg vezanosti na predhodne odločitve sodišč in na ustaljeno sodno prakso:

15. Najpogostejše izhodišče za obravnavanje precedenčnega učinka sodnih odločb, tako v pravni doktrini kot v (ustavno)sodni praksi je načelo enakosti (10). V povezavi s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom) vezanost na predhodne odločbe utemeljuje načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (11). Izhodišče takšnega pogleda izvira iz ustavno sodne prakse. Formula ustavnega sodišča se zato glasi: Iz ustavne določbe o enakem varstvu pravic izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. (12)

16. V tako zasnovani formuli pa je obenem implicirana tudi že možnost za odstop od predhodnih odločb sodišč in od ustaljene sodne prakse. Odstop od predhodne sodne prakse, bodisi, da gre za običajni odstop oz. Ovrženje (13) (overrulling) bodisi, da gre za razlikovanje (14) (distinguishing) ali pa za pretehtanje(15) (outweighing), je nujen sestavni del sodnega prava. Že iz ustavnosodne formule, opisane v prejšnjem odstavku, sledi, da kakršenkoli že je odstop, ta ne sme biti samovoljen in arbitraren. Tako velja, da mora sodišče ta odstop posebej obrazložiti. Načelno tako velja, da je od ustaljene sodne prakse dopustno odstopiti tedaj, ko ima sodišče za to prepričljive razloge in razpolaga z boljšimi argumenti, kot so tisti, na katerih temelji ustaljena sodna praksa. Ti argumenti so lahko tako pravne kot dejanske narave. Argumenti dejanske narave bodo utemeljevali odstop, če gre za nove družbene razmere ali pa če gre za pomembna dejstva, ki jih sodišča doslej niso poznala. Prav slednje (se pravi: življenjski okvir, ki je bil podlaga za sprejem in uporabo določenega pravnega stališča v predhodni odločbi) pa je odločilnega pomena pri vprašanju, kaj je v predhodni odločbi (npr. vrhovnega ali ustavnega sodišča) tisto, kar zavezuje s precedenčnim učinkom.

17. Načelno velja, da tisto, kar zavezuje, niso evidenčni stavki, pa tudi stranski razlogi oz t.i. razlogi za povrh (obiter dictum) ne. Edino, kar je bilo v predhodnem odločanju predmet celovite sodne presoje (na več stopnjah), so nosilni razlogi za odločitev (ratio decidendi). Ti so zato tisti, ki zavezujejo. A s tem domet precedenčnega učinka še ni dovolj izčiščen in pojasnjen. Pri analiziranju predhodnih odločitev sodišč so za nadaljnje odločanje relevantna le ključna dejstva primera v kombinaciji z odločitvijo sodišča. (16) „Ratio decidendi zato (dodalo prit. sodišče) ni nekaj, kar je trdno zakoličeno v obrazložitvi precedenčne sodbe, temveč je formula, ki je zmožna prilagajanja glede na silo poznejšega razvoja.“ (17)

18. K bistvu: če je vsebinsko izhodišče, v katerem so bili izoblikovani nosilni razlogi predhodne odločbe (npr. ustavnega sodišča) drugačno od vsebinskega izhodišča v obravnavanem primeru, potem ti nosilni razlogi, vsaj a priori, več nimajo precedenčne moči. To velja tudi za abstraktno presojo, ki je lastna sojenju ustavnega sodišča, pa tudi rednega sodišča v primerih, ko se sklicuje na institut exceptio illegalis. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je prav razkorak med vsebinskim izhodiščem, ob katerem je odločalo ustavno sodišče, in vsebinskim izhodiščem, ob katerem odloča sodišče v obravnavani zadevi, tisti dejavnik, zaradi katerega pravnih stališč ustavnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

19. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-254/09, Up-1233/09 z dne 19. 5. 2011 res presojalo ustavnost in zakonitost Navodila in Odloka. Oba podzakonska akta sta bila predmet odločanja tudi že v odločbi Ustavnega sodišča z dne 8. 5. 2003 (U-I-169/02), še prej pa v odločbi U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993. A v nobeni od teh zadev v vsebinsko izhodišče, ob katerem je odločalo Ustavno sodišče, ni bilo zajeto normativno dejstvo, ki ga je uspelo dokazati predlagatelju v obravnavani zadevi. Dejstva, da ocena vrednosti premoženja, ki ga da uporaba Navodil in Odloka, tako zelo odstopa od realne vrednosti, Ustavno sodišče ni poznalo. Ni ga niti moglo poznati, kajti noben od pobudnikov ga ni uspel izkazati. Predlagatelju v tej zadevi je to uspelo. Ustavno sodišče tega dejstva samo ni moglo ugotoviti niti z golo metodo pravne razlage. Za ugotovitev, da metoda ugotavljanja vrednosti premoženja po Navodilu in Odloku tako zelo odstopa od realne vrednosti (pojma sedanje vrednosti iz 44. člena ZDen), da v resnici v celoti nasprotuje zakonskemu pojmu sedanja vrednost iz prej navedenega člena ZDen, je namreč treba ne le poznati besedilo zakona in obeh podzakonskih aktov. Poleg tega je treba vedeti tudi to, kakšna je realna vrednost nekega premoženja na eni strani in kakšen je rezultat, ki ga da metoda iz obeh podzakonskih aktov. Tega, kakšna je realna vrednost premoženja v posamezni zadevi, ustavno sodišče po uradni dolžnosti ne more in ni moglo vedeti. Ta razkorak med vrednostjo premoženja, o katerem govori 44. člen ZDen, in vrednostjo, ki jo da metoda obeh citiranih podzakonskih aktov, zato ni bila del vsebinskega izhodišča, na katerem gradijo razlogi za odločitev v citiranih predhodnih odločitvah. Če bi bila (beri: če bi pobudniku to uspelo izkazati), bi bila tudi odločitev ustavnega sodišča zanesljivo drugačna. To izhaja prav iz razlogov odločbe U-I-82/92, kjer je zapisano: „Po oceni ustavnega sodišča izbrano merilo oziroma metoda sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in sedanji vrednosti in zato ni v neskladju z zakonom.“ V tisti zadevi pobudnik pač ni izkazal tega, kar je uspelo predlagatelju v tej zadevi. S tem pa je predlagatelj tudi uspel spodbiti prej navedeno oceno (ki je, kot rečeno, dejanske normativne narave) kot izrazito napačno. Če bi to vedelo že ustavno sodišče, pa ni, bi po malo prej povzetem pravnem stališču, a contrario, ugotovilo neskladje podzakonskega akta z zakonom (18).

20. Predmet presoje ustavnega sodišča torej sploh ni temeljil na normativnem dejstvu, da se vrednost premoženja, kot je ugotovljena po obeh podzakonskih aktih na eni strani, in realna vrednost premoženja na drugi strani za večkrat razlikujeta v škodo denacionalizacijskih upravičencev. To razlikovanje je tako veliko, da oba podzakonska akta povsem izmaličita (in s tem zanikata, obideta) vsebino zakonske določbe 44. člena ZDen in tam vsebovanega pojma sedanja vrednost. Ker je tako, pritožbeno sodišče kot napačne zavrača argumente sodišča prve stopnje, ki se sklicujejo na predhodne odločitve ustavnega sodišča. 21. Pritožbeno sodišče zavrača tudi tiste razloge izpodbijanega sklepa, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje, da bi uporaba instituta exceptio illegalis in namesto tega ugotavljanje sedanje (prave) vrednosti premoženja, pomenila neenako (privilegirano) obravnavo predlagatelja v primerjavi z vsemi tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki jim je bilo sojeno doslej. Takšna izpeljava načela enakosti pa ne prestane testa z vidika načela pravne države (2. člen Ustave). Pomenila bi namreč to, da naj bo zato, ker je bil z zakonom predviden pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev v številnih drugih zadevah poslabšan (utesnjen) zaradi uporabe nezakonitih podzakonskih aktov, enako tudi v tej zadevi. Takšna logična izpeljava ne vzdrži. Predlagatelj se utemeljeno zavzema za zakonsko varstvo svojega pravnega položaja.

22. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na troje. Prvič, v nobenem primeru doslej niso predlagatelji uspeli izkazati nezakonitosti obeh spornih podzakonskih aktov. Če to vprašanje torej ni bilo predmet sodne presoje, potem glede tega vprašanja pritožbeno sodišče tudi ne more biti vezano z argumentom precedensa.

Drugič, četudi bi glede spornega pravnega vprašanja obstajala predhodna odločitev sodišča ali celo ustaljena sodna praksa, to ne bi pomenilo, da od nje ni mogoče obrazloženo odstopiti. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj bi bila uporaba obeh podzakonskih aktov nezakonita. Izničila bi pomen zakonskega pojma vrednost premoženja iz 44. člena ZDen. Vztrajanje pri stališču sodišča prve stopnje tako ne bi pomenilo tega, da sodišče uporabi eno izmed možnih razlag zakona, marveč da izbere razlago, ki je protizakonita (katere končni rezultat je evidentno contra legem). Razcepljenost med vezanostjo sodišča na zakon na eni strani in vezanostjo sodišča na ustaljeno sodno prakso, bi bila v tem primeru zgolj navidezna. Jasno namreč je, da je treba dati v takšnem položaju prednost načelu vezanosti sodišča na zakon, ki je primarni formalni vir, pred vezanostjo na sodno prakso, ki je akcesorni pravni vir. Ta je bila doslej nezakonita zato, ker se razloga svoje nezakonitosti ni zavedala.

Tretjič. Ustaljena sodna praksa je izraz načela enakosti in načela enakega varstva pravic. To načelo je treba upoštevati kot celoto. Dejstvo je, da bi bil primeru, če bi izpodbijani sklep ostal v veljavi, predlagatelj v izrazito neenakem položaju v primerjavi s tistimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v naravi.

Pravna podlaga odločitve:

23. Materialnopravna podlaga odločitve sta predvsem določbi 42. člena ZDen in prvega odstavka 44. člena ZDen. Posredno pa tudi določba 3. člena ZS. Konkretizacija načina izplačila odškodnine v obveznicah je utemeljena na materialnopravni podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjene premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in na tem zakonu temelječi uredbi.

24. Procesno pooblastilo za spremembo izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče imelo v določbi 3. točke 365. člena ZPP (19). Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa napačno uporabilo določbe materialnega prava, ki so bile obrazložene v tem sklepu. Zato je pritožbeno sodišče uporabilo prej citirano procesno pooblastilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno v samem izreku.

Glede stroškov:

25. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 2. točki odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Te odločitve pritožnik konkretizirano ne izpodbija. V nasprotju z načelom dvostopenjskega sojenja pa bi tudi bilo, če bi sedaj pritožbeno sodišče prvič odločilo o stroškovnem zahtevku. Na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep potrdilo. To pomeni, da bo o vseh dosedanjih stroških (izvzemši stroške sedanjega pritožbenega postopka) moralo prvič odločiti sodišče prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov:

26. Kadar pritožbeno sodišče dokončno odloči o glavni stvari, po ustaljeni sodni praksi odloči tudi o pritožbenih stroških. Predlagatelj je svojo pritožbo glede glavne stvari v celoti uspel. Materialnopravna podlaga za odločitev o stroških je vsebovana v drugem odstavku 71. člena ZDen. Ta odkazuje na stroškovna pravila tistega postopka, v katerem se odloča o denacionalizaciji v konkretnem primeru. V konkretnem primeru je to nepravdni postopek. Na podlagi 104. člena ZNP pa mora stroške kriti zavezanec. Sodišče je uporabilo Odvetniško tarifo. Na podlagi tarifne številke 22, točka 3a je predlagatelju priznalo vseh zahtevanih 2500 odvetniških točk. To znese 1.147,5 EUR. Ker takšne obveznosti v denacionalizaciji ni, tudi zneska sodnih taks ni naložilo nasprotni udeleženki v povrnitev. Predlagatelju pa je priznalo še 2 % materialnih stroškov v višini 22,95 EUR ter pripadajoči DDV v višini 229,5 EUR. Skupaj to znese 1.399,95 EUR.

27. Za konec si bo pritožbeno sodišče dovolilo še sklepno misel, s katero odgovarja na predlagateljevo utemeljeno zgražanje nad dolgotrajnostjo postopka. V predlagateljevem primeru te sklepne misli ne zahteva pravo, ki ga je treba uporabiti, marveč splošen občutek človečnosti in načelo človekovega dostojanstva. Ob splošno znanem dejstvu, da je bil predlagatelj žrtev neke pretekle totalitarne ideologije (bil je celo obsojen na smrt), je povsem nedostojno s strani nasprotne udeleženke, ko se v eni svojih vlog brani svoje zakonske obveznosti, ki bi jo morala izpolniti že skoraj 20 let nazaj in to z argumentom, da so sedanje ekonomske razmere težke.

(1) Ur.l. RS, št. 49/1999 do Ur.l. RS, št. 41/2011

(2) Ur.l. RS, št. 84/1999

(3) Zakon o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91 ter poznejše spremembe)

(4) Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/1992)

(5) Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/1992)

(6) To stališče sodišča prve stopnje v resnici zanika institut exceptio illegalis. Sodišče prve stopnje smiselno izhaja s predpostavke, da je vezano na podzakonske predpise. Pritožnik pravilno opozarja na ustanovo exceptio illegalis. Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije ter prvi odstavek 3. člena ZS). Če sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti, ni skladen ne le z ustavo, marveč tudi (samo) z zakonom, tega ne sme uporabiti. V primeru nezakonitosti ali neustavnosti podzakonskega akta v takšnem primeru sodišče ni dolžno prekiniti postopka in vložiti zahteve za oceno ustavnosti ali zakonitosti (kot to velja v primeru neustavnosti zakona – 155. člen URS), marveč je samo pristojno ugotoviti, da gre za nezakonit predpis.

(7) Pritožba ji je bila vročena (vročilnica, ki je pripeta k list št. 761, izkazuje vročitev 6. 9. 2012). Stranka v odgovoru na pritožbo sme uveljavljati razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali tistih procesnih kršitev, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Te navedbe namreč lahko postanejo pomembne, če se pritožba izkaže za utemeljeno. Tedaj stranka, ki sicer nima pravnega interesa za pritožbo, lahko na svoj pravni položaj vpliva tako, da sodišče namesto spremenilne odločbe, izda razveljavitveni sklep. Tak pravni položaj pa nato vložniku odgovora na pritožbo omogoča, da v nadaljevanju doseže svoj končni uspeh.

(8) To pa je prav uresničitev tiste prepovedi, o kateri govorijo naslednji razlogi odločbe US RS, U-I-82/92: „Po ustavi (120. člen) so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov iz njihove pristojnosti, vezani naokvir, ki ga določata ustava in zakon in nimajo pravice izdajati predpisov brez podlage v zakonu. Možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo izključuje tudi načelo delitve oblasti. Tudi pravna teorija zastopa stališče, da podzakonski splošni akti ne smejo vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne smejo samostojno odrejati pravic in obveznosti. Upravni predpis sme dopolnjevati zakonsko normo samo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne bo originarno določal nalog države, pač pa naj bi v vseh elementih stremel k dopolnitvi cilja, ki ga vsebuje zakonska norma.“

(9) Zakon o sodiščih (Ur.list RS, št. 19/94 s poznejšimi spremembami). Določba se glasi: „ (1) Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. (2) Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. (3) Sodnik ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.(4) Sodniki morajo o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko.“

(10) Tilen Štajnpihler: Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV založba, Ljubljana 2012, str. 38

(11) Prav tam.

(12) Povzeto po T. Štajnpihler, nav delo, str. 39, ki se opira na odločbo Ustavnega sodišča, Up-797/04

(13) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo, str. 183 in nasl. (14) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo., str. 176 in nasl. (15) Podrobneje glej: T. Štajnpihler, nav. delo, str. 193 in nasl. (16) Glej: Štajnpihler, nav. delo, str. 142

(17) Michael Zander, Law making process, Cambridge 2004, str. 274 – povzeto po: Štajnpihler, nav. delo, str. 143

(18) Veliko pove tudi to, da je v zadevi U-I-82/92, kot je razvidno iz obrazložitve, ministrstvo zagovarjalo zakonitost podzakonskih aktov z naslednjo utemeljitvijo: „Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora v odgovoru poudarja, da je bil temeljni vidik pri sestavi navodila doseči približno isti učinek tako z vrnitvijo premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja kot z izplačilom ali priznanjem odškodnine po zakonu o denacionalizaciji. Za dosego tega cilja naj bi bile že po samem zakonu o denacionalizaciji, kasneje pa tudi na podlagi meril iz navodila, izračunane vrednosti tako, da ustrezajo tržnim vrednostim premoženja ob podržavljenju in ob denacionalizaciji. Merila v navodilu naj bi bila prirejena tako, da bi po njih brez večjih problemov in poznavanja pravil stroke vsi udeleženci v procesu denacionalizacije lahko izračunali iskane vrednosti premoženja. Ta vidik je v končni fazi prevladal nad drugimi, da bi bilo tako v procesu denacionalizacije čim manj zapletov in potreb po izvedeniških storitvah in da bi bila dosežena poenotenje in poenostavitev cenitvenih parametrov.“

(19) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami).