Jedro

Sodišče lahko zakonsko pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in s tem sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Pritožnik pa bi uporabi navedenega zakonskega pooblastila lahko nasprotoval le z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka.

Pristojni organ se mora pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Po presoji Vrhovnega sodišča zato zgolj zatrjevano dejstvo nizozemske prakse ob vsem zgoraj navedenem, samo po sebi še ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1536/2023/13 (1221-12) z dne 18. 7. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je ugodilo tako, da je izvršitev odločbe toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter da je bil 25. 2. 2023 vnesen v Centralno bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške, slednja pa je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje. Pritrdilo je še, da je toženka pravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede vprašanja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pritožnik nasprotuje ugotovitvi, da v tožbi ni konkretiziral pomanjkljivosti dokazne ocene toženke in da je toženka vse dokaze upoštevala pri odločitvi ter da se je do vseh tudi opredelila. Meni, da je sodišče prve stopnje tisto, ki se ni opredelilo do bistvenih in konkretnih očitkov tožnika v zvezi s sklepom toženke. Navaja, da se toženka ni opredelila do odgovora organizacije Hrvaški pravni center (v nadaljevanju HPC) iz januarja 2023, temveč ga je samo povzela, sodišče prve stopnje pa se do tega prav tako ni opredelilo. Zatrjuje tudi, da je v tožbi izrecno izpostavil nepravilnost sklicevanja toženke na že staro stališče nizozemskega državnega sveta iz informacij Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) iz leta 2022 in Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) iz leta 2021, da za Hrvaško velja načelo medsebojnega zaupanja, saj je tožnik izpostavil novejšo informacijo AIDA iz 2023, iz katere izhaja, da je nizozemski minister za migracije sporočil, da do zaključka posebne raziskave ne bodo izvedeni nobeni dublinski transferji na Hrvaško. Stališče toženke in sodišča prve stopnje do tega pojasnila pa ni razvidno, oziroma se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Pritožnik meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede teh bistvenih argumentov tožbe pomanjkljiva in napačna.

7. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V praksi Vrhovnega sodišča je glede te določbe sprejeta razlaga, da lahko sodišče sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.2

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je do vseh, tudi s strani tožnika predloženih informacij, v celoti in popolnoma opredelila že toženka v izpodbijani odločbi, ter da zgolj tožbeno ponavljanje upravnega postopka, brez konkretizacije tožbenih razlogov, tožbe ne utemeljuje. V zvezi z opozorilom tožnika, kaj vse je predložil v upravnem postopku, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je toženka vse v tožbi ponovljene dokaze pri svoji odločitvi upoštevala in se do vseh, tudi v tožbi izpostavljenih informacij, tudi opredelila (43. točka obrazložitve).

9. Iz tega izhaja, da bi pritožnik uporabi navedenega zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 lahko nasprotoval le z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar ne zatrjuje, da gre za nove navedbe, niti to očitno ni razvidno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. V njej je namreč kot bistveno navajal, da vse v upravnem postopku posredovane informacije s strani njegovega pooblaščenca ter informacije, ki jih je pridobila toženka, vzpostavljajo utemeljeno domnevo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki, ki se najbolj kažejo v obliki sistematičnega onemogočanja dostopa do azilnega postopka ter od sodišča očitno zahteval drugačno presojo teh okoliščin, kot jo je opravila toženka.

10. Toženka pa je ugotovila, da je osebam, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka, kar izhaja iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA ter splošnega zagotovila pristojnega organa Hrvaške. Dalje je toženka ugotovila, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Opozorila je tudi, da se v upravnem postopku izpostavljene sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj, na kar tudi kaže praksa držav, saj se dublinske predaje Hrvaški še vedno izvajajo, „push-backi“ v omenjenih sodbah pa se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Pritožnik teh ugotovitev ni konkretizirano prerekal ne v tožbi, ne v pritožbi, zato jim Vrhovno sodišče le pritrjuje.

11. Vrhovno sodišče ob tem še ugotavlja, da ne drži pritožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do odgovora HPC iz januarja 2023, saj je toženka v izpodbijanem sklepu povzela vse navedbe iz omenjenega odgovora,3 in v nadaljevanju na podlagi vseh povzetih še preostalih informacij ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

12. Glede zatrjevanega dejstva, da naj bi nizozemski minister za migracije dne 30. 5. 2022 sporočil, da do zaključka posebne raziskave ne bodo izvedeni nobeni dublinski transferji na Hrvaško, kar naj bi izhajalo iz posodobitve informacije AIDA iz junija 2023, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožnik to dejstvo v tožbi zatrjeval v okviru informacije o tem, da je dne 13. 4. 2022 nizozemski državni svet odločil, da mora IND opraviti nadaljnjo raziskavo glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki so premeščeni na Hrvaško v skladu z Uredbo Dublin III, ter da so razlog za to predvsem pogosta poročila o „push-backih“, kar bi lahko povzročilo kršitev načela nevračanja. Ta informacija z dne 13. 4. 2022 o odločitvi nizozemskega državnega sveta pa je bila v okviru dokumenta „Informacije o stanju na Hrvaškem“ že predmet presoje toženke kot to izhaja iz njenega sklepa. Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da se je toženka pri svoji presoji oprla tudi na datumsko kasneje izdano poročilo EUAA z dne 28. 6. 2022 (zavedeno pod opombo 1 in 4 izpodbijanega sklepa toženke), iz katerega izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene na Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema, oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

13. Vrhovno sodišče ob tem še izpostavlja, da sta tako Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) kot Vrhovno sodišče že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.4 Po presoji Vrhovnega sodišča zato zgolj zatrjevano dejstvo nizozemske prakse ob vsem zgoraj navedenem, samo po sebi še ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje.

14. Pritožnik vztraja tudi pri tožbenih navedbah, da na Hrvaškem v primeru vrnitve ne bo zaprosil za mednarodno zaščito in da bo pristal v rokah hrvaške policije, katere nehumano in ponižujoče ravnanje je dobro dokumentirano ter v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev načela nevračanja. Sklicuje se na stališče SEU v zadevi _C. K. in drugi_,5 pojasnila UNCHR6 in stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 ter jih citira, med drugim o tem, da je treba tveganje kršitve člena 4 Listine EU oceniti celovito, na individualni podlagi, v skladu s sodno prakso ESČP, da načelo velja za vse migrante v vsakem trenutku, ne glede na migrantski status in da morajo pristojni organi in sodišča pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca in njegovo osebno situacijo v Republiki Sloveniji.

15. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj nasprotovanje navedenim stališčem iz izpodbijane sodbe ne izhaja, je pa sodišče prve stopnje pravilno in povsem jasno pojasnilo, zakaj dejstvo, ali bo tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, za ta upravni spor ni bistveno. Predmet tega upravnega spora je namreč presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica, tožnik pa bo ob morebitni vrnitvi na Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito in bo na mednarodnem mejnem prehodu predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala (45. točka obrazložitve). Tem ugotovitvam pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, temveč zgolj vztraja s ponavljanjem tožbenih navedb, da na Hrvaškem ne bo zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, pa Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da pritožnik ni zatrjeval ne v tožbi ne v pritožbi, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, ki ustreza členu 3 EKČP oziroma, da bi bila zaradi njegovega zdravstvenega stanja ali osebne situacije v Republiki Sloveniji, že sama predaja v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.

16. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glej sodbo X Ips 287/2017 z dne 16. 1. 2019 ter sklepa X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016 in X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016. 3 To je, da v Republiki Hrvaški ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke dublinskih povratnikov, saj so ti v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ter da kolikor je HPC seznanjen, so ljudje, vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, a zaradi njihove triletne odsotnosti v sprejemnih centrih, ne morejo potrditi, ali te informacije še vedno držijo. 4 Glej npr. sodbe SEU v Združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C‑319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 5 C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017. 6 The UN Refugee Agency (Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, znan tudi kot Agencija ZN za begunce, je organ Organizacije združenih narodov, pooblaščen za zaščito in podporo beguncem, ki ukrepa na prošnjo posameznih držav ali zahtevo samih Združenih narodov).