Jedro

Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1536/2023/13 (1221-12) z dne 18. 7. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ZMZ-1 ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v 6. mesecih od 12. 4. 2023 (3. točka izreka); da je za obravnavanje tožnikove prošnje, če se predaja ne izvrši najkasneje v 6. mesecih od 12. 4. 2023, pristojna Republika Slovenija (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 23. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja) in predložil potni list Republike Kube št. ..., z veljavnostjo od ... do ..., zaradi česar je bila njegova istovetnost v postopku ugotovljena.

3. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je od Republike Hrvaška na zaprosilo v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III 12. 4. 2023 prejela odgovor, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

4. Toženka je povzela na podlagi prvega odstavka 5. člena Uredbe Dublin III opravljen osebni razgovor. Povzela je tožnika, da so ga po prihodu v Republiko Hrvaško pridržali policisti in mu vzeli praktično vse, tako da so mu ostala samo oblačila, ki jih je imel na sebi. Na policijski postaji v Zagrebu so mu tudi odvzeli prstne odtise in mu naročili, naj podpiše nek dokument, za katerega sploh ni vedel, kaj je. Pri tem postopku ni bilo tolmača in ni razumel, za kaj se gre. Ta dokument je podpisal, saj se je bal in ni poznal postopkov in zakonodaje v teh novih državah. Nato so mu dali podatke o azilnem domu in ničesar drugega. Tožnik se je moral sam znajti, kako priti do tega naslova. Ko je tožnik prišel v azilni dom, so mu tam dodelili sobo, nihče pa mu ni posredoval nobenih podatkov, tako da o svoji situaciji ni vedel nič. Povedal je še, da je na policijski postaji dal policistom z gestami in s španskimi besedami vedeti, da jih ne razume. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je bil azilni dom čisto v redu, vendar zaradi zelo slabega odnosa, ki ga je doživel ob vstopu v Republiko Hrvaško, tam ni želel ostati. V azilnem domu je po izjavi tožnika preživel dva dni, v tem času ni imel stikov ali intervjuja s kakšnimi uradnimi osebami, prav tako ni imel stika z zaposlenimi v azilnemu domu. Tam je imel zagotovljeno prehrano, zdravstvene oskrbe pa ni imel, saj ga nihče ni vprašal, če kaj potrebuje. Povedal je tudi, da ne ve, ali je bil v azilnem domu prisoten zdravnik ali ne. Po tem, ko je prispel v azilni dom, ni več imel kakšnega stika s hrvaško policijo. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je tožnik odgovoril pritrdilno ter obrazložil, da tako meni zaradi izkušenj, ki jih je doživel s hrvaškimi policisti. Tožniku se Republika Hrvaška ni zdela varna država. Toženka je povzela, da se tožnikove negativne izkušnje z Republiko Hrvaško nanašajo le na ravnanje hrvaške policije in tožniku pojasnila, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški, tam sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve in ne policija.

5. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško na želi vrniti, ker je tam doživel slab odnos s strani hrvaške policije, saj so ga policisti ob ilegalnem prečkanju hrvaške meje pridržali, mu odvzeli vse stvari ter mu niso priskrbeli tolmača, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne policijski postopek.

6. Toženka je, v zvezi s tožnikovimi izjavami glede nezmožnosti komunikacije s hrvaškimi policisti in nerazumevanjem postopka na policijski postaji ter odsotnostjo tolmača v policijskem postopku, pojasnila, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški, tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v postopku mednarodne zaščite pa tolmač mora biti zagotovljen. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Uredbe Dublin III, pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško. V tem primeru prisotnost tolmača ni potrebna.

7. Iz obrazložitve izhaja, da so tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zgolj zaradi izkušenj s hrvaško policijo, na podlagi katerih se mu Republika Hrvaške ne zdi varna država, po oceni toženke za dublinski postopek brezpredmetne, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik po oceni toženke ni podal kakšnih konkretnih izjav, da bi z njim, kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali.

8. Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično niti še ni začel. Nastanjen v azilnem domu je namreč čakal na vložitev prošnje. Iz tožnikovih navedb torej ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. V zvezi s strani tožnikovega pooblaščenca predloženimi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki je vključeval več člankov1, je toženka ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja, saj je iz EURODAC rezultatov in ostalih navedb v zvezi z obravnavo tožnika razvidno, da je tožniku dostop do mednarodne zaščite vsekakor bil omogočen. Članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano.

10. V zvezi s tako imenovanimi "push-backi", ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, je toženka ocenila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

11. Toženka je navedla, da iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

12. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

13. Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, poudarila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški, raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Toženka je še s sklicevanjem na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III izpostavila, da V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. Dublinska uredba zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se v državi uporablja neposredno. Iz tega razloga mora biti prosilcu na podlagi omenjenih členov v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

14. Glede na poročili AIDA in EUAA je toženka ocenila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnikovega pooblaščenca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Iz tega razloga pristojni organ šteje, da med Republiko slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Toženka je povzela, da iz informacij Hrvaškega pravnega centra izhaja, da v Republiki Hrvaški ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke dublinskih povratnikov, saj so ti v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Toženka je ugotovila, da se sodbi nemškega regionalnega sodišče iz Hannovra s 7. 9. 2022 in 24 5. 2022 nanašata na tako imenovane "push-backe" in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. V zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišča iz Stuttgarta z 2. 9. 2022 je toženka dodala, da so dublinski povratniki prevzeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve in ne s strani policije ter da dublinski povratniki nimajo ovir do azilnega postopka, kar je tudi jasno razvidno iz prej omenjenih poročil in tudi informacij Hrvaškega pravnega centra.

16. Toženka je še ugotovila, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Toženka je izpostavila, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Toženka je še izpostavila, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Seveda pa tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, vsekakor potrjuje pravilnost odločitve.

17. Toženka je na podlagi vsega povzetega ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

18. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov za nevračanju v Republiko Hrvaško, je toženka odločila, da se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

19. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

20. Tožnik opozarja na 2. in 3. odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in s sklicevanjem na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, opozarja na obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji).

21. Tožnik nadalje trdi, da ugotovitev toženke, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni pravilno. S povzemanje tožnikovega osebnega razgovora2 navaja, da je pooblaščencu pred vložitvijo tožbe še povedal, da je na Hrvaško skušal vstopiti že pred tem in takrat mu je eden od hrvaških policistov dal vedeti, da če se bodo spet skušali vrniti na Hrvaško, da ga bodo pretepli. Ker so jih nagnali nazaj, druga komunikacija s policisti ni bila mogoča. Ne prvič ne drugič, se hrvaška policija z njim ni obnašala profesionalno in zaradi negativnih izkušenj s policisti na Hrvaškem meni, da Hrvaška ni varna država. Tožnik meni, da je v bistvu imel tožnik srečo, da je bil (v drugem poskusu) obravnavan kot prosilec za azil na Hrvaškem, glede na z njegove strani predložene informacije, ki po mnenju tožnika kažejo na to, da je možnost zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem sistematično ovirana.

22. Ponavlja, da je predložil 3 sklope informacij in meni, da sklop 1 informacij dokazuje, da Hrvaška načrtno onemogoča prosilcem za mednarodno zaščito, dostop do azilnih postopkov; sklop 2 informacij predstavlja več odločitev nacionalnih sodišč po različnih državah, ki so preprečila vračanja na Hrvaško in postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; Sklop 3 informacij pa se nanaša na nasilje hrvaških policistov do prosilcev za azil in tujcev. Tožnik meni, da navedene informacije vzpostavljajo utemeljeno domnevo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki, ki se najbolj jasno kažejo v obliki sistematičnega onemogočanja dostopa do azilnega postopka. Izrecno opozarja na štiri predložene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, večje število sodb nacionalnih sodišč drugih držav EU, poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), poročilo organizacije ECRE (AIDA), poročilo organizacije Amnesty International in druga. Tožnik v tožbi povzema tudi odgovor HPC, povzema informacije AIDA iz leta 2022, pojasnilo Švicarskega sveta za begunce, in poudarja, da je stališče Švicarskega sveta izrazito odklonilno do vračanja ljudi na Hrvaško.3 Tožnik meni, da je glede na navedena najbolj aktualna stališča in pojasnila navedenih organizacij jasno, da utemeljevanje dopustnosti dublinskih predaj na podlagi starih mnenj in pojasnil navedenih organizacij ni mogoče. 23. Tožnik v tožbi povzema tudi informacije EUAA iz leta 2022 in informacije AIDA iz leta 2021 in v zvezi z Nizozemsko izpostavlja, da je v vmesnem času tudi Nizozemska prekinila vračanja na Hrvaško, kot je razvidno iz posodobitve informacije toženke stranke AIDA iz junija 2023. Nadalje navaja, da je 13. aprila 2022 nizozemski oddelek za upravnosodno pristojnost Državnega sveta odločil, da mora IND opraviti nadaljnjo raziskavo glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki so premeščeni na Hrvaško v skladu z Dublinsko Uredbo III. Minister za migracije je zato 30. maja 2022 sporočil, da do zaključka te raziskave ne bodo izvedeni nobeni dublinski transferji na Hrvaško. Tožnik navaja, da je pojasnil tudi, zakaj zagotovilom hrvaških organov (glede na dokumentirane kršitve človekovih pravic in prikrivanje tovrstnih ravnanj) ni mogoče zaupati. Tožnik zato meni, da informacije toženke utemeljujejo domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ne morejo ovreči. 24. Tožnik še s povzemanjem informacije AIDA iz leta 20224 izpostavlja, da toženka izredno pomembnega vprašanja, t.j. ali bi tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško tam sploh zaprosil za azil, tožnika ni vprašala. Iz izjav tožnika na osebnem razgovoru z dne 4. 5. 2023 ne izhaja, da bo tožnik v primeru vrnitve zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Prej nasprotno, saj je povedal: "...Takrat so mi vzeli prstne odtise in mi naročili, naj podpišem nek dokument, za katerega sploh nisem razume, za kaj gre. Ta dokument sem podpisal, saj sem se bal, ker nisem poznal postopkov in zakonodaje v teh novih državah zame..." Prav od tega vprašanja, pa je po mnenju tožnika odvisno ali bo tožnik na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za azil s strani oddelka za mednarodno zaščito ali pa kot tujec s strani policije. Tožnik na Hrvaškem ne bo prosil za mednarodno zaščito zato, ker na Hrvaškem ne spoštujejo človekovih pravic. Zato bo končal prav v rokah hrvaške policije, katere slabo ravnanje je po njegovem mnenju v predloženih informacijah, več kot dokazano. Iz informacij je (med drugim) razvidno, da nasilje, ki ga izvaja hrvaška policija nad tujci, ni zgolj neprimerno ravnanje posameznih policistov, ampak gre za ravnanje, ki traja že leta in leta in ki ga Hrvaška država vsaj tolerira, če ne celo spodbuja. Glede na pogostost in vztrajnost kršitev je po mnenju tožnika očitno, da storilci (policisti) za svoje ravnanje niso kaznovani. Tožnik meni, da zaradi načela nevračanja Slovenija tožnika ne sme vračati v državo, kjer mu grozi mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje in mora biti varen v primeru vrnitve na Hrvaško tudi, če tam ne bo zaprosil za mednarodno zaščito in bo končal v rokah hrvaške policije.

25. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda (tožnik se glede tega v celoti sklicuje na navedeno tožbeno argumentacijo in dokaze). Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Konvencije nima očitno neutemeljenega zahtevka, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije. Tožnik izpostavlja, da bi mu bila, v primeru, da bi bil predan Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, kršena tudi pravica do sodnega varstva. Vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja namreč ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel, še posebej v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in BiH. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo tudi, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve o tej zadevi.

_Trditve toženke_

26. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Zavrača navedbe tožnika, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Tožnikove trditve se namreč v veliki večini nanašajo na vedenje hrvaške policije do tožnika, preden je ta v Republik Hrvaški podal namero za mednarodno zaščito, ko je bil v Republiki Hrvaški tujec in ne prosilec za mednarodno zaščito. Po podani nameri za mednarodno zaščito, pa tožnik po lastnih izjavah ni več imel kontakta in težav s hrvaško policijo. Toženka še enkrat poudarja, da so tožnikove izjave o vedenju hrvaške policije zgolj pavšalno navedene in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bi šlo v tem primeru za azilni in ne policijski postopek. Toženka poudarja, da tožnikove trditve ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti pri ravnanju s prosilci za mednarodno zaščito. Toženka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je sam izjavil, da po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republik Hrvaški, ni imel več težav in kontakta s hrvaškimi oblastmi.

27. Toženka meni, da so vse tožnikove izjave, povezane z ravnanjem hrvaških policistov, ko je bil prijet s strani hrvaške policije v zvezi z nezakonitim vstopom v Republiko Hrvaško brezpredmetne, saj gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z ilegalnim vstopom tožnika v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca, zato ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Tožnik pa ni potrdil, da bi bile kakorkoli drugače kršene njegove pravice po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

28. Toženka zavrača tudi tožbene navedbe, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja tam ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako pa mu naj ne bi bil zagotovljen ustrezen sprejem. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Poudarja, da je toženka od pristojnih organov Republike Hrvaške prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da

29. Toženka poudarja, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in je bil po predhodnem postopku na policijski postaji, nastanjen v azilnem domu, ki ga je sam opisal pozitivno.

30. Toženka ugovarja navedbi tožnika, da mu je ob prvem vstopu v Republiko Hrvaško eden od hrvaških policistov, ki je znal nekaj španskega jezika, dal vedeti, da če se bo spet poskušala vrniti na Hrvaško, da ga bodo pretepli, kot nedovoljeni tožbeni novoti, ki pa sicer v ničemer ne bi mogla spremeniti izpodbijane odločitve.

31. Toženka v zvezi z navedbami pod točko III tožbe navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, česar pa tožeča stranka v postopek ni predložila. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. IU 1566/2022 z dne 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

32. Tožnik po mnenju toženke v postopku ni uspel dokazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Iz tega razloga torej vrnitev v to državo Evropske unije, kot že omenjeno, po mnenju toženke ne more in ne sme biti sporna.

33. Toženka nasprotuje tudi tožbenemu očitki o kršitvi načela nevračanja. Navaja, da bo imel tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tam na voljo ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ki pa se ne bo štela kot ponovna, ampak prva prošnja in se bo o njej vsebinsko odločalo ter uživati pravice prosilca za mednarodno zaščito. V kolikor tožeča stranka v primeru dublinske predaje v Republiko Hrvaško tam ponovno ne zaprosi za mednarodno zaščito, pa se bo ta oseba obravnavala po zakonu, ki ureja področje tujcev v Republiki Hrvaški. Tožbene navedbe, da tožnik ne bo na Hrvaškem ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, pa po mnenju toženke ne morejo vplivati na odločitev toženke. To možnost tožnik bo vsekakor na Hrvaškem imel, kako pa se bo sam odločil, pa ni stvar tega postopka.

34. Toženka še izpostavlja, da bo tožnik ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško tja vrnjen v t. i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, na mednarodnem mejnem prehodu bo s strani uradnih organov pristojnega ministrstva Republike Slovenije predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi ga grdo obravnavala. Tam bo imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ki bo vsebinsko obravnavana in mu bo v primeru izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ta tudi priznana. Izpostavlja, da je tožnik sam pojasnil, da se z uradnimi osebami pristojnega ministrstva Republike Hrvaške niti ni srečal in da je pred uradno podajo prošnje za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil hrvaški nastanitveni center ter ozemlje Republike Hrvaške.

35. Toženka še navaja, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe prošnjo obravnava samo ena država članica. V konkretnem primeru je tožnik vstopil v evropski prostor v Republiki Hrvaški, tam pa je tudi prvič izrazil namen, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zato Republika Hrvaška nosi največjo težo in odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ponavlja, da si tožnik ne more sam izbrati države, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

36. Toženka še navaja, da je v upravnem postopku preučila posredovano gradivo ter neposredno vpogledala v javno dostopne sodne odločitve drugih držav ter se do posredovanega v izpodbijanem sklepu v celoti opredelila. Že ob pripravi informacije o dublinskih povratnikih na Hrvaško, ki jih je posredovala tožniku, se je oprla na Podatkovne zbirke informacij o azilu (AIDA) z 22. 4. 2022 ter na poročilo Agencije Evropske unije za azil za leto 2022 iz 28. 6. 2022. Do gradiva se je dodatno opredelila tudi v izpodbijanem sklepu. Na tem mestu toženka še ponavlja, da določeni primeri prakse sodišč držav članic Evropske unije ne morejo veljati posplošeno na vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Kot izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov, je Republika Hrvaška do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Avstrije (51), Nemčije (47) in Belgije (28).

**K I. točki izreka**

37. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-4716/2022 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

38. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

39. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

40. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)5, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

41. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv6, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil7 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,8 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje9. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.10

42. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je v postopku predložil identifikacijski dokument s fotografijo, zaradi česar je njegova istovetnost ugotovljena. Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška.

43. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik to tožbeno navedbo utemeljuje s povzemanje v upravnem postopku s strani tožnika predstavljenih informacij, ki po tožnikovi oceni dokazujejo, da obstajajo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh, tudi s strani tožnika predloženih informacij, v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi. Tožnik ne konkretizira, kot je mogoče smiselno povzeti, morebitne pomanjkljivosti dokazne ocene toženke. Zgolj tožbeno ponavljanje upravnega postopka, brez konkretizacije tožbenih razlogov, tožbe ne utemeljuje. V zvezi z opozorilom tožnika, kaj vse je predložil v upravnem postopku, sodišče pojasnjuje, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je toženka vse v tožbi ponovljene dokaze pri svoji odločitvi upoštevala in se do vseh, tudi v tožbi izpostavljenih informacij, tudi opredelila.

44. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, kot ga naslovi tožnik kot kršitev načela nevračanja in utemeljuje s tem, da toženka tožnika ni vprašala, ali bo zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in da tožnik prošnje na Hrvaškem ne bo vložil. 45. Sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora, kot že navedeno, presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da Republika Slovenija Prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Odločila je tudi, kot že navedeno, da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v 6. mesecih od 12. 4. 2023, v nasprotnem primeru pa bo za obravnavanje Prošnje pristojna Republika Slovenija. Tako je povsem jasno, da je za ta konkretni upravni spor nebistveno, na kar utemeljeno opozori tudi toženka, ali bo tožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, ker ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji nedvomno vložil (zakonitosti zavrženja Prošnje pa je predmet presoje tega upravnega spora). Sodišče dodaja, da je odločitev tožnika, da v Republiki Hrvaški ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito seveda njegova pravica, ki pa ne utemeljuje tožbe v tem upravnem sporu. Tožnik bo namreč ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala. Kot je razvidno iz tožbenih navedb, se tožnik dobro zaveda, kakšne so posledice (ne)vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki tudi iz vidika subjekta, ki bo tožnika obravnaval in s temi dejstvi celo (neuspešno) utemeljuje svojo tožbo. Tožnik namreč po presoji sodišča ne more biti uspešen z utemeljevanjem kršitve načela nevračanja z zatrjevanjem bodočih kršitev njegovih pravic11, ki pa so posledica lastne izbire tožnika in bi se jim12 lahko, kot se zaveda tudi sam, izognil. Zato so hipotetična razmišljanja tožnika, če bo oziroma da ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, po presoji sodišča za ta konkretni upravni spor irelevantna in zato neutemeljena.

46. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

47. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

48. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Toženka ne prereka navedb, da bi v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo tudi, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

49. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Tožnik povzema, da je povedal, da so mu na Hrvaškem policisti po prijetju vzeli praktično vse razen oblačil, da so mu vzeli prstne odtise in naročili, da podpiše nek dokument, za katerega ni vedel, kaj je. Prisotnega ni bilo niti tolmača, da bi lahko razumel kaj se dogaja. S policisti je skušal komunicirati z gestikulacijo in španskimi besedami. 3 "...Švicarski svet je opozoril na problem različnih sodnih praks in na podlagi informacij o vrnitvi prosilcev iz Hrvaške v tretje države tudi priporočil izogibanje predaji prosilcev Republiki Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje...". 4 Tisti, ki so zapustili Hrvaško še pred zaključkom njihovega azilnega postopka in je bil zato proces v njihovem primeru prekinjen, pa morajo po vrnitvi na Hrvaško ponovno zaprositi za postopek priznanja mednarodne zaščite (če želijo) in v skladu s členom 18(2) Uredbe Dublin III tako ponovno začeti prvotni postopek ..." 5 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 6 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 C-411/10 (88. točka). 10 Prav tam, 94. točka. 11 Tožnik zatrjuje, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne bo vložil, zaradi česar ga bo obravnavala hrvaška policija, ki je z njim že grdo ravnala in mu zato grozi mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje, ker bo končal v rokah hrvaške policije. 12 Z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.