Jedro

Ob razvezi zakonske zveze odloči sodišče tudi o vzgoji in varstvu ter o preživljanju otrok, in sicer od izdaje sodbe dalje; le na poseben zahtevek pa odloči o preživljanju že od vložitve tožbe dalje, in sicer upoštevaje, ali je nasprotna stranka v času sojenja prispevala k preživljanju skupnih otrok ali ne in v kakšnem znesku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. točki izreka razveljavi glede preživnine za mladoletni Aljo in Nino Č. za čas od 1.7.2000 do 6.12.2000 in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in mladoletni hčeri Aljo in Nino zaupala v varstvo in vzgojo tožnici. Tožencu pa je sodišče prve stopnje naložilo, naj za vsako od njiju od 1.7.2000 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 16.000,00 SIT. Proti takšni sodbi se je v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje naložilo plačevanje preživnine, pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve napačno ni oprlo na podatke in listine, ki jih je pridobilo, temveč je menilo, da podatkom o toženčevi plači in premoženjskem stanju ni mogoče verjeti. Ni pa navedlo, zakaj meni, da je toženčevo premoženjsko stanje boljše. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Podatke o toženčevi plači je posredoval njegov delodajalec, ki želi kvečjemu izkazati čim večje stroške. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženčeva plača obremenjena s krediti, niti ni upoštevalo negativnih limitov na njegovem tekočem računu. Brez podlage je nadalje ugotovitev sodišča, da znašajo mesečne potrebe vsake od hčera pravdnih strank 40.000,00 SIT. Tožnica niti ni znala opisati ne opredeliti višine stroškov za njuno preživljanje. Sodišče tako ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče je nadalje tožencu naložilo višji prispevek k preživljanju hčera, čeprav ima nižje dohodke od tožnice. Poleg tega je sodišče samo ugotovilo, da sta hčeri po 10 dni na mesec v popolni toženčevi oskrbi; v resnici sta pri njem celo vsak drugi teden. Sodišče je nadalje spregledalo, da tožnici ni potrebno plačevati najemnine za stanovanje, medtem ko toženec tekočih komunalnih stroškov ne misli poravnavati. Toženec je tudi doslej prispeval k preživljanju hčera, kar je sodišče sicer ugotovilo, vendar mu je vseeno naložilo plačilo preživnine tudi za nazaj, ne da bi upoštevalo njegov prispevek. Toženec zaključuje, da je sodišče na eni strani podcenilo tožničine možnosti, da prispeva k preživljanju hčera, na drugi strani pa precenilo njegove možnosti, ni pa tudi ugotovilo potreb mld. hčera. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) in je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo vsa dejstva, odločilna za določitev preživnine za mld. hčeri pravdnih strank za čas od izdaje sodbe dalje, tako da v tem delu sodišče druge stopnje v celoti sledi njegovim razlogom. Vendar pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o določitvi preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe. Posebej o preživnini od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, na podlagi 1. odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) odloči tudi o vzgoji in varstvu ter o preživljanju skupnih otrok. Na podlagi 79. člena ZZZDR določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Sodišče druge stopnje sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da znašajo stroški za preživljanje vsake od mladoletnih hčera 40.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je ocenilo njune potrebe glede na njuno starost, upoštevalo je, da obiskujeta vrtec, da so zanju potrebni izdatki za hrano, obleko in obutev, igrače in higienske potrebščine, kakor tudi standard, ki sta ga uživali do razveze zakonske zveze glede na ugotovljene dohodke njunih staršev. Sam toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi navedel dejstev, ki bi lahko vplivala na oceno potreb mld. hčera, sodišče pa ob tem določba 216. člena ZPP upravičuje, da o višini zneska, ki se ne da ugotoviti, ali bi se mogel ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, odloči po prostem preudarku. Zmotno je nadalje toženčevo stališče, da so razlogi izpodbijane sodbe o njegovih možnostih, da prispeva k preživljanju hčera, v nasprotju z listinami v spisu in da zaključek sodišča prve stopnje nima razlogov. Sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni oprlo le na listine, temveč tudi na toženčevo izpovedbo, in sicer še zlasti o njegovih mesečnih izdatkih, ter je v zvezi s tem pojasnilo, da ne verjame podatkom o njegovih dohodkih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in samimi temi listinami, medtem ko je v tej zadevi sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin, vendar jim glede na dokazno oceno, opravljeno v skladu z določbo 8. člena ZPP, ni verjelo. Sodišče druge stopnje pa ne dvomi o pravilnosti njegovih ugotovitev. Toženec se nadalje v zvezi z ugotavljanjem možnosti ne more uspešno sklicevati na obveznost odplačevanja kreditov. Obveznost preživljanja otrok ima prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi. Poleg tega pa kreditno razmerje predpostavlja vzajemnost dajatev, torej je toženec v korist svojega premoženja predvsem nekaj prejel, čemur šele sledi njegova obveznost. Kolikor pa je sodišče druge stopnje upoštevalo, da bo toženec še naprej plačeval stanovanjske stroške, je to storilo v njegovo korist. Sodišče druge stopnje se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na potrebe njunih mladoletnih hčera in možnosti pravdnih strank primeren znesek preživnine, ki naj ga toženec plačuje od odločitve o razvezi dalje po 16.000,00 SIT mesečno za vsako od hčera. Večji denarni prispevek toženca od tožničinega je upravičen tudi zato, ker sta hčeri zaupani v varstvo in vzgojo materi, tako da bo zanju morala neposredno skrbeti s svojim delom, hkrati pa takšen znesek preživnine toženec zmore, ne da bi bilo ogroženo njegovo lastno preživljanje. Ker sta bili mladoletni hčeri zaupani v vzgojo in varstvo materi, se toženec v bodoče tudi ne more sklicevati na to, da naj bi del časa preživljali pri njem. Četudi bo temu res tako, stroški, ki bi mu v zvezi s tem nastajali, ne morejo biti v sorazmerju le s časom, ki bi ga hčerki prebili pri vsaki od pravdnih strank, saj pretežni del stroškov preživljanja predstavljajo fiksni stroški. Stroški vezani na čas, ki ga prebijeta hčeri pri očetu, so po mnenju sodišča druge stopnje lahko le stroški prehrane, ob teh pa je preživnina, določena v znesku 16.000,00 SIT za vsako, še vedno primerna. Posebej o preživnini za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje Medtem ko predstavlja pravno podlago za obvezno določitev preživnine za čas od odločitve sodišča prve stopnje o razvezi dalje že citirana določba 1. odstavka 78. člena ZZZDR, odloči sodišče o plačevanju preživnine že za čas od vložitve tožbe dalje le na zahtevo strank, in sicer na podlagi 1. odstavka 123. člena ZZZDR, ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke. Za odločitev o takšnem zahtevku pa je odločilno vprašanje, ali je toženec v tem času dejansko prispeval k preživljanju otrok ali ne in če je, v kolikšnem znesku. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer ugotovilo, da je toženec plačeval stanovanjske stroške in sta mladoletni hčerki del časa preživljali v njegovi popolni oskrbi, vendar ni ugotovilo višine njegovega prispevka, niti tega upoštevalo pri odmeri preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje izpodbijane sodbe. Ob novem sojenju bo zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, koliko je toženec prispeval k preživljanju mladoletnih hčera v spornem obdobju in v ta namen predvsem zaslišati stranke ter nato odločiti, ali mu je potrebno naložiti v plačilo še eventualno razliko do pokritja celotnih potreb v skladu z razmerjem prispevkov obeh strank. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo glede preživnine za čas od 1.7.2000 do 6.12.2000 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenem izpodbijanem delu, torej glede preživnine od 7.12.2000 dalje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.