Jedro

Vse dejanske zaključke na nižjih stopnjah je mogoče strniti v oceno, da je odgovorna delavka VVZ pri izpolnjevanju svoje poklicne obveznosti ravnala z vso skrbnostjo, po pravilih stroke in tako kot običajno, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 18. člena ZOR. Ko je torej odgovorna varuhinja v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba, otroku pa je bilo vendar omogočeno ustrezno gibanje, potrebno za razvoj gibalnih spretnosti in podobnega, je pravilen zaključek o nesrečnem naključju, saj tudi v ustrezno organiziranem okolju s skrbnim varstvom nezgode pri gibanju otrok niso izključene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine 1,316.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Varuhinja v Vzgojnovarstvenem zavodu ... ni zanemarila nadzora nad mladoletnim tožnikom oziroma otroki, ki so ji bili zaupani in ji ni mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve, zato ni podana odgovornost VVZ Š.. in je neutemeljen zahtevek zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper drugostopenjsko sodbo je vložila revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče v svoji prvi razveljavitveni odločbi podalo zelo izčrpne napotke o tem, katere okoliščine mora sodišče prve stopnje še razjasniti. V ponovljenem sojenju pa se je izkazalo, da vseh napotkov prvo sodišče ni upoštevalo oziroma ni dovolj konkretno odgovorilo na vsa sporna vprašanja, zlasti v kakšnem prostoru in s kakšno hitrostjo so tekali otroci ter ali je bila za 18 otrok vadba primerna, ne da bi se medsebojno porivali ali da bi jih zaradi hitrosti zaneslo v ovinku v zid. Sodba preveč nekritično pritrjuje prvostopenjski dokazni oceni ter napačno tolmači listinske dokaze. Zelo posplošeno mnenje izvedencev, glede katerih je veljalo, da skorajda ne prihajata v poštev glede konkretne rešitve zadeve, je pritožbeno sodišče posebej izpostavljalo kot zadosten dokaz skrbnosti zavarovanca tožene stranke. Še zlasti pa je zaradi očitno namenjene potrditve v prvi sodbi povsem napačno zapisalo, da je izjava ravnateljice VVZ v prijavi škodnega dogodka odgovornosti zavarovalnici podana v njeni zmoti. Prvotno izrecno navajanje krivdnih razlogov delavke, ki naj bi nepravilno organizirala vadbo otrok in je zato prišlo do tožnikovega padca, bi moralo dokazno vendarle imeti svojo težo. Sodišče pa je naklonjeno vrtcu povsem spremenilo pomen te listine, kar ne pomeni le zmotne dokazne ocene, temveč bistveno kršitev ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesprejemljivo je stališče obeh sodišč, da je otrokovo poškodbo pripisati naključju. Breme njegovega dokazovanja, ko je bil ob škodnem dogodku star le dobra štiri leta, je nadvse težavno. Svoje tožbene navedbe je mati oprla na otrokove takratne izjave, na svoje logično sklepanje ter na tedanje odkrito priznanja krivde vodilne predstavnice VVZ. Kasnejše zasliševanje prič je privedlo do drugačnega prikazovanja situacije, to je kar najskrbnejšega vodenja otrok pri razgibalnih vajah. Postopek je pokazal, da sodišču niti ni bilo pomembno, zakaj naj bi se tožnik zaletel v zid. Pomembno je bilo le zbiranje dokazov o tem, kako vestno in strokovno so takrat ravnali z otroki. Končno pa tožnik tudi meni, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ocenjevali stopnjo skrbnosti profesionalne organizacije, katere dejavnost je povezana z vzgojo in skrbjo za otroke. Bilo bi prav, da se od zaposlenih v vrtcih zahteva kar najvišja stopnja skrbnosti, ki je možna v določenih okoliščinah. Če bi torej sledili prvotni oceni vodilne delavke VVZ, zakaj je prišlo do padca tožnika, bi šlo nedvomno za krivdno ravnanje varuhinje in je torej podana odgovornost po 170. členu ZOR.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo napotkov predhodnega razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje (360. člen ZPP), pomeni zatrjevanje neuveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP na prvi stopnji, kar ni dovoljeni revizijski razlog (prvi odstavek 370. člena ZPP). Očitek v smeri 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen, saj imata obe sodbi nižjih sodišč ustrezne razloge o okoliščinah škodnega dogodka, tudi o prostoru in načinu teka otrok, ki so skupaj z mladoletnim tožnikom sodelovali pri uri razgibavanja v vrtcu. Nobenih pomislekov ni proti izčrpni in logični dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki ji druga stopnja utemeljeno pritrjuje. Ko tožeča stranka v reviziji kritizira mnenji sodnih izvedencev, zatrjuje težavnost dokazovanja in dvomi nad popolnostjo dejanskih ugotovitev, se v resnici ukvarja z vprašanji dejanskega stanja in vsebinsko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče pa ne more mimo dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je potekalo razgibavanje otrok pod strokovnim vodstvom varuhinje in to v primernem prostoru na primeren način, ko so otroci z zmerno hitrostjo tekli v krogu brez prerivanja ali tekmovanja. Ob takih ugotovitvah ni bilo nobene podlage za drugačen zaključek od tistega, ki sta ga storili obe nižji sodišči, da so delavci VVZ ... ravnali tako, kot je bilo treba. Ob takih ugotovitvah in zaključkih pa je neutemeljena trditev revizije, da je sodišče spremenilo pomen listine, to je prijave škodnega primera odgovornosti, saj je ta listina le eden od dokazov, prvostopenjsko sodišče pa je sprejelo svojo dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ob tem pa je tudi ugotovilo, zakaj je prišlo do konkretnega zapisa v prijavi škodnega primera in ustrezno pojasnilo takratno ravnateljičino zmotno prepričanje o objektivni odgovornosti vrtca. Revizijski razlog iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP torej ni podan.

Ne drži revizijska trditev, da nekateri sedanji dokazni zaključki dopuščajo oceno o odgovornosti Vzgojnovarstvenega zavoda ... Po prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo je tretji osebi povzročil njen delavec pri delu, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Revizijsko sodišče je vezano na dokazno oceno nižjih sodišč, ki pa v nobenem delu ne ugotavlja napačnega ravnanja delavcev VVZ. Vse dejanske zaključke na nižjih stopnjah je mogoče strniti v oceno, da je odgovorna delavka VVZ pri izpolnjevanju svoje poklicne obveznosti ravnala z vso skrbnostjo, po pravilih stroke in tako kot običajno, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v smislu drugega odstavka 18. člena ZOR. Ko je torej odgovorna varuhinja v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba, otroku pa je bilo vendar omogočeno ustrezno gibanje, potrebno za razvoj gibalnih spretnosti in podobnega, je pravilen zaključek o nesrečnem naključju, saj tudi v ustrezno organiziranem okolju s skrbnim varstvom nezgode pri gibanju otrok niso izključene. Razbremenitev odgovornosti je v obravnavanem primeru utemeljena in zato ni podana odškodninska odgovornost VVZ in je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženo zavarovalnico materialnopravno pravilna. Tako tudi revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.