Jedro

Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zatrjeval, da je bil toženec na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene s X. d.o.o., uporabnik tovornega vozila, kateremu je 21. 1. 2010 izročil aro v višini 500,00 EUR z namenom nakupa tovornega vozila. Toženec je 22. 1. 2010 tožniku za tovorno vozilo izdal račun kot samostojni podjetnik za 54.000,00 EUR (= 45.000,00 EUR + 9.000,00 EUR davek na dodano vrednost). Istega dne so tožnik kot asignat, toženec kot asignant in X. d.o.o. kot asignatar sklenili dogovor o nakazilu, na podlagi katerega je tožnik znesek kupnine 54.000,00 EUR plačal X. d.o.o. Tožnik s tožbo zahteva plačilo zneska 9.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi od toženca, ker je bil toženec za plačani znesek davka na dodano vrednost obogaten. Toženec je namreč tožniku in X. d.o.o. lažnivo prikazoval, da je kot samostojni podjetnik zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost in ju tako spravil v zmoto, da sta z njim sklenila nakupno in leasing pogodbo. Tožnikov zahtevek za vračilo plačanega davka na dodano vrednost je bil s strani davčnega organa zavrnjen, ker toženec ni bil zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost, saj je že pred izstavitvijo računa prenehal poslovati kot samostojni podjetnik.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnik pritožbenega odgovora ni podal. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba meni, da je sodba pomanjkljiva, ker prvo sodišče ni ugotovilo, da je bil toženec v zvezi z računom z dne 22. 1. 2010 obogaten v višini 9.000,00 EUR za znesek davka na dodano vrednost, katerega davčnemu organu ni plačal. Vsako sklicevanje na obračun z dne 18. 12. 2009 je nesprejemljivo in nelogično, saj je tožencu obveznost obračuna davka na dodano vrednost od prodaje tovornjaka nastala šele 22. 1. 2010, ko je izdal račun. Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da bi bil toženec v primeru, v kolikor bi bil obsojen na plačilo zahtevanega zneska, dvakratno prikrajšan na račun davka na dodano vrednost, ker je enega že odvedel, pa je sodba sploh nejasna in je sama s seboj v nasprotju.

7. Zgoraj izpostavljeni sodbeni razlogi so res dvoumni. Vendar očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen, ker ugotovitve prvostopnega sodišča o izstavitvi računa z dne 22. 1. 2010 in obračunu z dne 18. 12. 2009 za to zadevo sploh niso bistvene.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da je za to zadevo odločilno, da je tožnik dogovorjeni znesek 54.000,00 EUR nakazal X. d.o.o. na podlagi dogovora o nakazilu (pod prilogo A 11). S tem dogovorom so pogodbene stranke ugotovile, da asignant (toženec): - terja od svojega dolžnika (tožnika) 54.000,00 EUR, - da svojemu upniku (X. d.o.o.) dolguje 54.000,00 EUR, - da naroča svojemu dolžniku (tožniku) in ga hkrati pooblašča, da na njegov račun nakaže vrednost 54.000,00 EUR v korist asignatarja (X. d.o.o.).

9. Res je, da toženec ni imel pravne podlage za obračun davka na dodano vrednost. Vendar plačilo zneska 54.000,00 EUR ni bilo opravljeno niti na podlagi kupoprodajne pogodbe, niti na podlagi računa. Prehod premoženja od ene osebe (tožnika) na drugo osebo (X. d.o.o.) ima podlago v nakazilu (1035. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Ta pravna podlaga pa ni odpadla. Ker je po 190. členu OZ mogoče zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, v primeru prehoda brez pravnega temelja oziroma v primeru, če je podlaga obstajala, pa se ni uresničila, ali pa je kasneje odpadla, se izkaže, da zahtevek zoper toženca ni utemeljen. Glede na to, da je tožnik vedel, da je toženec uporabnik vozila, X. d.o.o. pa lastnik vozila, je tožnik v primeru, da je štel, da je tožencu dolžan plačati kupnino za tovorno vozilo, plačal nekaj, česar ni bil dolžan. Vrnitve zato nima pravice zahtevati tudi zato, ker je privolil v prikrajšanje, saj je vedel, da za dolg do toženca ni zavezan (191. člen OZ).

10. Stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče presojati utemeljenost zahtevka tudi na odškodninski podlagi, ni pravilno. Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Obstoja slednjih tožnik niti ni zatrjeval, saj zaradi pritožbeno izpostavljenega toženčevega protipravnega ravnanja (lažnivega prikazovanja, da je upravičen zaračunati davek na dodano vrednost na kupnino za tovorno vozilo) tožniku zatrjevana nastala škoda (nevračilo davka na dodano vrednost), sploh ni mogla nastati, ker je bil po tožbenih trditvah toženec le uporabnik vozila (in ne lastnik ter prodajalec).

11. Očitek kršitve iz 285. člena ZPP, katera naj bi bila storjena iz razloga, ker prvo sodišče tožnika ni spodbudilo, da navede manjkajoča dejstva za uveljavljanje toženčeve odškodninske odgovornosti, ni utemeljen. Sodišče je namreč dolžno stranko opozoriti naj dopolni trditve, če ne navede katerega od pravno relevantnih dejstev, ne pa, da popolnoma spremeni navedbe, ali pa da spremeni tožbeni temelj tako, da bo iz njega izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tako ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialno procesnega vodstva.

12. Prvo sodišče je tožbeni zahtevek, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih navaja ta sodba, utemeljeno zavrnilo. Razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

13. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).