Jedro

Trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala vrnitev 9.000,00 EUR, kar predstavlja znesek DDV, ki naj bi ji ga toženec (neutemeljeno) obračunal pri prodaji tovornega vozila. Trdila je, da ji je toženec prodal vozilo za kupnino 45.000,00 EUR, povečano za 9.000,00 EUR davka na dodano vrednost. Ob plačilu are 21. 1. 2010 ji je toženec izdal potrdilo, poimenovano „ara za odkup tovornega vozila Volvo FH 42T“, ki ga je podpisal kot „G. G. s. p.“ in ga opremil z žigom izbrisanega s. p. Kot samostojni podjetnik je tožnici 22. 1. 2010 izdal tudi račun za nakup tovornjaka za ceno 54.000,00 EUR z DDV. Ker je bil toženec le leasingojemalec vozila, je tožnica kupnino istega dne na podlagi asignacijske pogodbe poravnala družbi H. d. o. o., ki je bila lastnica. Po plačilu kupnine je tožnica zahtevala vrnitev DDV, vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ker ob sklenitvi pogodb (in izdaji računa) toženec ni bil več samostojni podjetnik. V tožbi je izpostavila, da je toženec z nezakonitim ravnanjem (lažnim prikazovanjem poslovnih podatkov, uporabo žiga in z obračunom DDV) tožnico spravil v zmoto, da je sklenila pogodbo o nakupu vozila in asignacijsko pogodbo. Toženec namreč ni bil zavezanec za plačilo DDV in ga ne bi smel obračunati. Ker je to storil, je bil neupravičeno obogaten na račun tožnice, ki zahteva vrnitev 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obravnavalo po obogatitveni podlagi in ga zavrnilo. Presodilo je, da je bila tožnica res prikrajšana za DDV brez pravnega temelja, saj ga toženec (ki ni več posloval kot s. p.) ne bi smel zaračunati. Vendar toženec ni bil obogaten za vrednost davka, ker je davek "odvedel".

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Soglašalo je, da toženec ni imel podlage za obračun DDV-ja. Vendar je tožnica plačilo opravila na podlagi asignacijske pogodbe, kar pomeni, da pravna podlaga ni odpadla. Ker je tožnica vedela, da je lastnik vozila H. d. o. o., je tožencu plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna in privolila v prikrajšanje (191. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ocenilo je, da zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski podlagi (na katero se je tožnica sklicevala v pritožbi), saj tožnica ni zatrjevala elementov odškodninske odgovornosti. Zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja (prikazovanja, da je upravičen zaračunati DDV), škoda (nevračilo DDV) tožnici ni mogla nastati, ker je bil toženec le uporabnik (in ne lastnik) vozila.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 205/2015 z dne 15. 10. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali navedbe tožnice v prvostopnem postopku predstavljajo podlago za obravnavanje zahtevka na odškodninski podlagi in ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko o zahtevku nista odločali na odškodninski podlagi ob upoštevanju določb 180. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Zoper drugostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo brez navedbe revizijskih razlogov. Predlaga spremembo sodb nižjih sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku. Podredno se zavzema za razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da bi nižji sodišči zahtevek morali obravnavati tudi na odškodninski podlagi, saj je revidentka navedla vsa relevantna dejstva, sodišče pa na pravno podlago ni vezano. Ker tega pritožbeno sodišče ni storilo, je prekršilo tretji odstavek 180. člena ZPP in ravnalo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 698/2008 z dne 19. 1. 2012. Opozarja, da je že v tožbi trdila, da je toženec po tem, ko je bil iz sodnega registra izbrisan kot samostojni podjetnik, tožnici izdal račun (kot s. p.) za nakup tovornega vozila Volvo FH 42T v vrednosti 45.000,00 EUR, povečanih za 9.000,00 EUR, skupaj 54.000,00 EUR. Toženec je torej z lažnim prikazovanjem poslovnih podatkov, uporabo žiga in obračunom DDV tožnico spravil v zmoto, da je sklenila prodajno in asignacijsko pogodbo, čeprav ni bil več s. p. in ji DDV ne bi smel zaračunati, saj ni bil več davčni zavezanec. Meni, da je s tem zatrjevala vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Če je sodišče ocenilo, da navedbe niso popolne, bi moralo postopati po 285. členu ZPP. Nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da tožnici škoda ni mogla nastati, ker toženec ni bil lastnik vozila. V zvezi s tem izpostavlja, da je plačilo opravila na podlagi računa, ki ga je izdal toženec. Prav tako lastništvo vozila ni relevantno, saj prodajna pogodba po 440. členu OZ zavezuje tudi, če gre za prodajo tuje stvari.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 7. Revizija je utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revidentka utemeljeno izpostavlja, da je podala zadostne trditve za presojo tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi. Tožnica je že v tožbi trdila, da jo je toženec z lažnim prikazovanjem poslovnih podatkov, uporabo žiga in z obračunom DDV spravil v zmoto, da je sklenila prodajno (in asignacijsko) pogodbo. Poudarila je, da ji toženec ne bi smel zaračunati DDV v izdanem računu, saj ni bil več davčni zavezanec (s. p.). Prav tako je v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da vozila ne bi kupila, če bi vedela, da toženec nima odprtega s. p. Kupnina je bila namreč zaradi tega zanjo v resnici za 9.000,00 EUR višja, saj je računala na vrnitev plačanega davka na dodano vrednost. 10. Navedene trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, katere temelj je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo toženec moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti, pri čemer vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti (kar se domneva), vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki. Dokazno breme za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti pa je na tožencu (240. člen OZ)1. 11. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen v skladu s točko a prvega odstavka 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1)2. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica v skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZDDV-13 izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več. Ni torej odločilno, komu je tožnica ta (višji) znesek nakazala - ali tožencu ali H. d. o. o. Prav tako vprašanje, ali je bil toženec z zneskom obračunanega DDV obogaten, za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti po 239. členu OZ, ni relevantno.

12. Sodišči prve in druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nista presojali tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presojati tožničine trditve tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornost (239. člen OZ).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 207-208. 2 Po katerem ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer: a) DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. 3 (4) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV plača.