Jedro

Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele ZPIZ-1C s 1. 1. 2002, obstaja ne glede na dosežen dohodek. Že od tedaj dalje se za družbenike, ki so bili poslovodne osebe, določba 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja ni uporabljala, kot v skladu z ustaljeno sodno prakso, pravilno razloguje sodišče prve stopnje. S 15. členom ZPIZ-1 sta bili namreč urejeni obvezni zavarovanji dveh kategorij zavarovancev. Torej tistih, ki so samostojno dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic (1. odst.) in tistih, ki so bili družbeniki in hkrati poslovodne osebe gospodarskih družb, če niso bili zavarovani na drugi podlagi (2. odst.). Definicija samozaposlenih iz 8. člena se je nanašala na osebe iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 in je od uveljavitve novele ZPIZ-1C zavarovanje bilo le za to kategorijo obvezno, če so z dejavnostjo ustvarili dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2015 in iste št. z dne 4. 3. 2015 (I. točka izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca pravilna in zakonita. Hkrati je odločilo, da nosi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Sodišču očita spregled dejstva, da v spornem obdobju v družbi A. d. o. o. ni pridobival nobenega dohodka, in bi zato moralo njegov položaj enačiti s položajem samozaposlenih podjetnikov, ki ne dosegajo prihodkov vsaj v višini minimalne plače. Ni nobenega razumnega razloga, da bi se njegov položaj razlikoval od pravnega položaja samostojnega podjetnika, ki je bil deležen ugodnejše zakonske obravnave. A. d. o. o. je imel ustanovljeno "na zalogo" in prek nje ni opravljal nobene dejavnosti, saj je opravljal neprofesionalno funkcijo podžupana, vseeno pa ga ni želel zapreti, saj bi bilo ponovno odprtje povezano z nepotrebno birokracijo. Sodišče se ni spustilo v obravnavo temeljnega vprašanja, da ureditev in posledično tudi sodna odločba le ob jezikovni razlagi krši njegove ustavne pravice, saj se morajo enaki pravni položaji obravnavati enako. Preko svoje družbe ni imel nobenega dohodka, ravno tako pa ni zaposloval nobenih delavcev in podjetje dejansko ni poslovalo.

Vztraja, da bi bilo potrebno upoštevati 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja. Iz priloženih bilanc izhaja, da je dobiček v letih 2010, 2011 in 2012 znašal 0 EUR. Zato je utemeljeno štel, da nima lastnosti zavarovanca, in da se mu ni treba vključiti v zavarovanje. Če je zakonodajalec naredil napako in pomotoma uvrstil med samozaposlene tudi družbenike poslovodje to ne more biti v njegovo škodo in bi kakršnakoli drugačna odločitev bila ne le materialno napačna, temveč tudi v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države, zlasti s pravno varnostjo in pravno predvidljivostjo.

Sklicuje se na sodbo Ips 162/2014 iz katere izhaja, da obveznost zavarovanja temelji na delu. Gospodarsko družbo je imel registrirano zgolj z namenom prihodnjega poslovanja, na kar kaže dejstvo, da se je s 1. 3. 2015, ko je podjetje zaživelo in je dejansko začel z delom, v njem tudi zaposlil. Sodba je napačna, ker zavod pravnega položaja ne sme urejati za nazaj, temveč za naprej, in ker sodišče podredno ni odločilo, da bi bil po 10. 9. 2014 vključen v obvezno zavarovanje za 20 ur na teden, saj je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5. Za pritožbeno rešitev zadeve sta odločilni le dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, in sicer: - da je bil tožnik po podatkih poslovnega registra od 6. 2. 2009 družbenik in hkrati poslovodna oseba družbe A. d. o. o., in - da od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2015 sploh ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav mu je s 30. 11. 2010 prenehalo delovno razmerje pri zavarovalnici B. d. d., C. in s tem tudi obvezno zavarovanje na tem pravnem temelju.

Ob takšnem dejanskem stanju je bil toženi zavod že glede na temeljno načelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) o obveznosti zavarovanja, ki ga je vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1), po katerem zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (6. člen ZPIZ-2 ali 7. člen ZPIZ-1), dolžan postopati po prehodni določbi 429. člena ZPIZ-2 in 81. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja4 (ZMEPIZ-1). V postopku, uvedenem po uradni dolžnosti je pravilno ugotovil, da ima tožnik od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2013 lastnost zavarovanca po 2. odst. 15. člena ZPIZ-1, od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2015 pa po 1. odst. 16. člena ZPIZ-2. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb na temelju 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen.

6. Pritožnikovo zatrjevanje, da je imel družbo A. d. o. o., katere lastnik in poslovodna oseba je bil, ustanovljeno "na zalogo", da prek nje ni opravljal nobene dejavnosti, ker je v spornem času opravljal neprofesionalno funkcijo podžupana in da v letih 2010, 2011 in 2012 ni imel nobenega dobička, oz. da je ta znašal 0,00 EUR, ne more biti upoštevno, saj v okoliščinah konkretnega primera pravno sploh ni relevantno.

7. Zmotno je namreč pritožnikovo pravno naziranje, da bi bilo potrebno v obravnavanem primeru izhajati iz 18. člena ZPIZ-1, ki je urejal t. i. izvzem iz obveznega zavarovanja. Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele ZPIZ-1C6 s 1. 1. 2002, obstaja ne glede na dosežen dohodek. Že od tedaj dalje se za družbenike, ki so bili poslovodne osebe, določba 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 o izvzemu iz zavarovanja ni uporabljala, kot v skladu z ustaljeno sodno prakso7, pravilno razloguje sodišče prve stopnje. S 15. členom ZPIZ-1 sta bili namreč urejeni obvezni zavarovanji dveh kategorij zavarovancev. Torej tistih, ki so samostojno dejavnost opravljali kot edini ali glavni poklic (1. odst.) in tistih, ki so bili družbeniki in hkrati poslovodne osebe gospodarskih družb, če niso bili zavarovani na drugi podlagi (2. odst.). Definicija samozaposlenih iz 8. člena se je nanašala na osebe iz 1. odst. 15. člena ZPIZ-1 in je od uveljavitve novele ZPIZ-1C zavarovanje bilo le za to kategorijo obvezno, če so z dejavnostjo ustvarili dohodek, ki je dosegal vsaj minimalno plačo. Na družbenike, ki so bili hkrati poslovodne osebe, se pogoj minimalnega dohodka več ni nanašal. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je bil hkrati poslovodna oseba, je bila vezana izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa obseg njihovih prihodkov ali celo dohodek družbe8. Pri takšni interpretaciji seveda ne gre le za jezikovno razlago relevantnih določb ZPIZ-1, kot zmotno meni pritožba. V prvi vrsti jo narekuje zgodovinska razlagalna metoda, ki je vodila k noveliranju osnovnega besedila 15. člena ZPIZ-1 vključno s teleološko razlago, saj ne gre za identična pravna statusa. Zato tudi ni utemeljen očitek tožnika o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, češ da njegov status družbenika in poslovodne osebe ni obravnavan tako, kot je bilo urejeno za samozaposlene osebe. Že po statusnem pravu ne gre za enaka položaja, zato v ZPIZ-1C nista bila urejena enako in ju seveda ni mogoče obravnavati enako. V okoliščinah konkretnega primera izpodbijana zavrnilna sodba ni v nasprotju z načeli pravne države. Pravna in tudi socialna varnost je zgrajena na že omenjenem načelu obveznosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer so zavarovanci v primeru, kakršen je obravnavani, dolžni celo sami poskrbeti za pravočasno prijavo v zavarovanje zaradi pridobitve lastnost zavarovanca.

8. Zmotno je nadalje tudi pritožnikovo stališče, da lastnost zavarovanca ne bi smela biti ugotovljena za nazaj, temveč kvečjemu za naprej. Do tovrstnih tožbenih navedb je zavzeto povsem pravilno pravno stališče v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožbeno sodišče ne navaja znova. Poudarja le, da je bil v konkretnem primeru toženec dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo o lastnosti zavarovanca, saj tožnik svoje obveznosti kljub vzpostavljenemu statusu, na podlagi katerega je že ex lege nastalo zavarovalno razmerje, ni uredil sam.

9. Končno ni utemeljeno niti pritožnikovo vztrajanje, da bi zaradi razvrščenosti v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, bil lahko v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 10. 9. 2014 dalje vključen le za krajši delovni čas. Glede tega vprašanja pritožbeno sodišče v celoti soglaša z utemeljitvijo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in je ne ponavlja znova.

10. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 109/2001. 7 Sodbe opr. št. VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12 2014; sodba Psp 516/2015 z dne 22. 10. 2015 itd. 8 Tako tudi Vrhovno Sodišče RS v sodbi VIII Ips 162/2014, na katero se sklicuje celo pritožnik, vendar le na "iztrgan" del njene utemeljitve.