Jedro

Zakon zavarovanja oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ne veže na poslovanje in obseg prihodkov družbe, temveč na pravni položaj oziroma organizacijsko obliko. Zanjo se vsak posameznik odloči sam, torej ali bo posloval kot fizična ali kot pravna oseba. Izbrana organizacijska oblika prinaša različne posledice na več področjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. 9.488.819 z dne 31. 7. 2015 in 4. 3. 2015. Z navedenima odločbama je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot družbenik gospodarske družbe N., d. o. o., v kateri je hkrati poslovodna oseba. Navedeni status je bil ugotovljen za obdobje od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2015. Presodilo je, da je pravilna odločitev tožene stranke o določitvi statusa na podlagi 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) po ugotovitvi podatkov iz sodnega registra.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni upoštevalo, da v spornem obdobju preko družbe N., d. o. o., ni pridobival nobenega dohodka. Ne strinja se s tem, da nista primerljiva položaja družbenika eno osebne družbe in samostojnega podjetnika. Za slednjega velja, da se v primeru nedoseganja prihodkov vsaj v višini minimalne plače ni dolžan vključiti v obvezno zavarovanje. Gre za različna statusna položaja, ki pa se dejansko ne razlikujeta. Tudi za družbenika - direktorja eno osebne družbe bi morala biti dana možnost, da se ne vključi v obvezno zavarovanje, če ne dosega nobenega prihodka. Opozarja na 15. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki ima naslov „samozaposleni“. V ta člen pa so vključeni samostojni podjetniki in druge samozaposlene osebe, v drugem odstavku pa tudi družbeniki. Že na tej podlagi bi morala biti oba obravnavana enako. Družbenik eno osebne družbe ne zaposluje drugih oseb ali le sebe in je torej samozaposlen. Za dosego istega poslovnega cilja bi se lahko registriral kot s.p., pa se ni, ker je imel možnost izbire med dvema enakima, ali vsaj povsem primerljivima statusoma. Zato ni spoštovano načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, razumnega razloga, da sta različno obravnavana subjekta, ki se nahajata v enakem položaju, pa ni. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da se lahko ureja pravni položaj posameznika za nazaj ter glede vključitve v obvezno zavarovanje za 20 ur glede na priznano invalidnost III. kategorije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnik zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelil, zato revizijsko sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Šesti člen ZPIZ-2 določa, so v obvezno zavarovanje vključene fizične osebe ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodna pogodba. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Trajanje obveznega zavarovanja ureja tretji odstavek 22. člena ZPIZ-2. To traja od dneva vpisa v poslovni ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra. Po vsebini enake določbe, z izjemo kroga zavarovancev, opredeljenih v 16. členu sedaj veljavnega zakona, je vseboval tudi 15. oziroma 16. člen ZPIZ-1. Pravno podlago predstavlja tudi Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami), ki določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca na podlagi 81. člena v zvezi z 80. členom ugotavlja med drugim tudi, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po podatkih poslovnega registra družbenik in hkrati poslovodna oseba družbe N., d. o. o. od 6. 2. 2009, 30. 11. 2010 pa mu je prenehalo delovno razmerje. Ker od 1. 12. 2010 ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je s tem dnem nastopila obveznost zavarovanja na podlagi lastništva družbe in prokurista.1. Toženec je po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotovitve lastnosti zavarovanca. Z odločbo z dne 4. 3. 2015 je odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca na tej podlagi od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2015. Pritožbo tožnika je zavrnil z odločbo z dne 31. 7. 2015. 10. Revizijski očitek, da gre za neenakopravno obravnavo samostojnih podjetnikov in družbenikov, ki so hkrati prokuristi v eno osebni družbi in zavarovanje za prve ni obvezno, če ne dosegajo določenega dohodka, za druge pa ta kriterij ni določen, ni utemeljen. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da predpis ne sme samovoljno različno urejati enakih dejanskih položajev subjektov. Zakonodajalec je skladno s pooblastilom iz 50. člena Ustave RS določil pogoje, pod katerimi se šteje, da je za osebe, ki opravljajo določeno delo oziroma dejavnost, zavarovanje obvezno. Zavarovanja oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ne veže na poslovanje in obseg prihodkov družbe, temveč na pravni položaj oziroma organizacijsko obliko. Zanjo se vsak posameznik odloči sam, torej ali bo posloval kot fizična ali kot pravna oseba. Izbrana organizacijska oblika prinaša tudi različne posledice na več področjih. Tako samostojni podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem, družbenik le s premoženjem družbe, različna je tudi obravnava na davčnem področju, prav tako na področju socialnih zavarovanj. Tožnik se je odločil za ustanovitev eno osebne družbe, s tem je prevzel pravice, obveznosti in druge posledice, ki jih ta statusna oblika prinaša. Ker gre za različne položaje, je tudi utemeljena različna normativna ureditev. Zato očitek tožnika o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS ni utemeljen2. 11. Napačno je stališče revizije, da ni podlage za ureditev statusa za nazaj. Ureditev statusa določajo zakoni, tako ZPIZ-1, ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1; določena je obvezna vključitev v zavarovanje, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo. Pri tem pa ZMEPIZ-1 določa možnost ureditve statusa za pet let nazaj in ne za ves čas, ko so bili podani pogoji za zavarovanje, kot je bilo pred uveljavitvijo ZMEPIZ-1. V tem časovnem okviru mu je toženec tudi vzpostavil lastnost zavarovanca iz naslova družbenika in poslovodje družbe.

12. Tožnik navaja, da je bil v spornem obdobju razvrščen v III. kategorijo invalidnosti; priznana mu je bila pravica do dela s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno od 10. 9. 2014. V zvezi s tem se sklicuje na pritožbene navedbe. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, se v njej tožnik ne more uspešno sklicevati na svoje pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet revizijske obravnave.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katerih temelji revizija, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

1 Glej sodbe VIII Ips 112/2014 z dne 22. 9. 2014, VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12. 2014 in VIII Ips 202/2015 z dne 26. 1. 2016. 2 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/09-5, Up-1466/09- 4 z dne 7. 10. 2010.