Jedro

Tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti v smislu 1. odst. 6. čl. OZ. Ravnal je z običajno skrbnostjo, ki se jo pričakuje od povprečno razumnega človeka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 162.089,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 194.642,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče se v sodbi sklicuje na izpoved tožnika, da je bančno kartico z drugimi stvarmi izročil v hrambo medicinski sestri med pripravami na operacijo na Onkološkem inštitutu. Delo medicinske sestre pa ne vključuje hranjenja predmetov oz. sprejemanja predmetov v hrambo. Ker je tožnik sam izbral medicinsko sestro, odgovarja za njena ravnanja, kakor da bi jih sam storil. Če je slednja malomarno varovala bančno kartico, s tem ko jo je pustila v nenadzorovani sobi, je malomarnost mogoče očitati tudi tožniku, ki je to osebo izbral. Morebiti pa je prav slednja zlorabila bančno kartico. Ker je tudi tožnik odgovoren za nastalo škodo, sodišče pa njegovega prispevka ni upoštevalo, je napačno uporabilo določbo 1. odst. 171. čl. Obligacijskega zakonika ( OZ ). Tožnik dejstva, da je bančno kartico izročil medicinski sestri, ni nikoli zatrjeval ali dokazoval. To izhaja zgolj iz njegove izpovedi. Sodišče je njegovi izpovedi nekritično sledilo in štelo, da je s tem tožnik v zadostni meri varoval bančno kartico in mu ni mogoče očitati malomarnosti. Eskulpacijski razlog na strani tožnika torej nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče ga ne bi smelo upoštevati, ker ga je tožnik navajal zgolj kot priča. Razlog sodbe, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ker je odobrila nepooblaščeni dvig iz tekočega računa tožnika, nima podlage v izvedenih dokazih. To izhaja zgolj iz pavšalnih navedb in izpovedi tožnika. Sporni dvig je bil odobren na podlagi bančne kartice tožnika in podpisanega dvižnega listka, ki se nanj glasi. Razlog sodbe, da tožnik ni podpisal dvižnega listka, ki se glasi nanj, nima podlage v izvedenih dokazih. Zgolj dokaz z izvedencem bi lahko potrdil, da tožnik ni podpisal dvižnega listka. Sodišče nima ustreznih znanj in ne more iz lastnih zaznavanj ali zaznavanj prič zaključiti in šteti za dokazano in gotovo, da podpis na dvižnem listku ni podpis tožnika oz. ga ni podpisal tožnik, saj to nasprotuje načelom dokaznega postopka. Ker je sodišče ocenilo, da podpis na dvižnem listku ni tožnikov, za tak sklep pa ni dokazov, je tak razlog v nasprotju z vsebino listin, saj je iz dvižnega listka razvidno, da je dvig opravil tožnik oz. se dvižni list glasi na tožnika in je na njem podpis "Š.". Protispisen je razlog, da je bil tožnik 12.2.2002 v takšnem stanju, da ni mogel opraviti spornega dviga. Iz izvida Zdravstvenega doma K. izhaja, da je bil tožnik operiran 13.2.2002. Iz navedenega dokaza ne izhajajo priprave na operacijo 12.2.2002 ali zdravstveno stanje tožnika na ta dan. Ta dokaz ne potrjuje izpovedi tožnika in ne dokazuje, da tožnik ni podpisal dvižnega listka in ni opravil spornega dviga. Protispisen je razlog, da je tožena stranka predhodno priznala, da je šlo za nepooblaščen dvig. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izpodbijala navedbo tožnika, da sam ni opravil spornega dviga. V kolikor bi bilo to nesporno, bi tožena stranka to dejstvo priznala kot nesporno. Iz izvedenih dokazov torej ne izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni dokazano njeno protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 131. čl. OZ. Ker razlogi sodbe nasprotujejo vsebini "dokazov", je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 14. tč. 339. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta ni presegla 200.000,00 SIT, zato je treba uporabiti pravila, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458. čl. ZPP). Sodba se v postopku v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. čl. ZPP). Zato se sodba v postopku v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 4.2.2002 sprejet na Onkološki inštitut zaradi odstranitve malignega tumorja. Dne 12.2.2002 je bil iz stavbe B premeščen v stavbo A, kjer bolniške sobe nimajo garderobnih omaric, zato je pripravil garderobo za hrambo in jo položil na posteljo, v njegovi prisotnosti jo je medicinska sestra označila z nalepkami ter mu dejala, da jo bo odnesla v hrambo. Tožnik je zatem odšel na preiskave zaradi operacije, določene za naslednji dan, 13.2.2002. Naslednjega dne zjutraj je od sobolnikov zvedel, da je prejšnji dan po njegovem odhodu prišel v sobo moški, ki se je izdajal za njegovega sorodnika in preiskal njegovo garderobo in si je nekaj zapisal. Takoj, ko je tožnik to izvedel, 13.2.2002 ob 6. uri zjutraj, je medicinsko sestro prosil, naj mu prinese garderobo in ugotovil je, da mu manjka denarnica z dokumenti in bančno kartico. Tožnikova žena je takoj poklicala banko in preklicala bančno kartico, medicinska sestra pa policijo. Ugotovljeno je bilo, da je neznani storilec že 12.2.2002 ob 14.43 uri, v poslovalnici tožene stranke v Ljubljani, z ukradeno bančno kartico opravil s ponarejenim tožnikovim podpisom gotovinski dvig zneska 162.089,00 SIT. Zato so neupoštevne pritožbene trditve, ki merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da iz izvida Zdravstvenega doma K. izhaja tožnikova operacija 13.2.2002, ne pa preiskave na operacijo 12.2.2002, in da ta dokaz ne potrjuje tožnikove izpovedi in ne dokazuje, da tožnik ni podpisal dvižnega listka in ni opravil spornega dviga. Tožnik je trdil, da mu je neznani storilec v bolniški sobi ukradel denarnico z bančno kartico. O tem zatrjevanem dejstvu je bil zaslišan kot stranka, zato ne vzdrži pritožbena trditev, da sodišče njegove izpovedi ne bi smelo upoštevati. Tudi ni podano zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med listinami samimi (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ko pritožba zatrjuje, da je iz dvižnega listka razvidno, da je dvig opravil tožnik oz. je na njem podpis "Š.", sodišče pa je ocenilo, da podpis ni tožnikov, saj pritožba tudi s tem pritožbenim razlogom nedopustno izpodbija prvostopne dejanske ugotovitve. Ne drži, da bi le izvedenec lahko potrdil, da tožnik ni podpisal dvižnega listka. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s sodiščem prve stopnje, ko je že zgolj s primerjavo tožnikovega podpisa na bančni kartici in podpisa na dvižnem listku (priloga A12 - 14 spisa) ugotovilo, da sta podpisa različna oz. na dvižnem listku ni tožnikov podpis. Sicer pa tudi s tem pritožbenim razlogom tožena stranka nedopustno izpodbija dejansko stanje oz. uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na vse okoliščine obravnavanega primera ob tožnikovi hospitalizaciji, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe in na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče (stran 5, 6 sodbe) so razlogi sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti v smislu 1. odst. 6. čl.OZ povsem sprejemljivi. Gre za običajno skrbnost, pričakovano ravnanje povprečno razumnega človeka v dani situaciji. Tožnik je ob hospitalizaciji le sledil običajnim navodilom medicinskega osebja in vso garderobo in osebne stvari oddal v hrambo. Zato mu soodgovornosti ni mogoče naprtiti in pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava (1. odst. 171. čl. OZ) ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tudi ravnanje tožene stranke v smislu 2. odst. 6. čl. OZ, po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka - ta so strožja - poleg objektivnih meril so odločilna tudi subjektivna - kako bi v danih okoliščinah ravnal, pa ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bančna referentka s tako skrbnostjo (po pravilih stroke) ni ravnala. Izpodbijana sodba ima o tem vse potrebne in prepričljive razloge. Bančna referentka ni s potrebno profesionalno skrbnostjo preverila podpisa na bančni kartici in podpisa na dvižnem listku. Ob zaslišanju je ob primerjavi podpisov potrdila, da podpisa nista enaka. Pojasnila je, da so v takih primerih morali preverjati identiteto komitenta z osebno izkaznico. Tudi priča F. M. je izpovedal, da so imeli blagajniki v primeru ugotovitve neujemanja podpisov navodilo, da od komitenta zahtevajo ponovno podpis, če se tudi ob ponovnem podpisu podpis na bančni kartici ni ujemal s podpisom na potrdilu o opravljenem dvigu, pa je lahko blagajnik od komitenta zahteval predložitev osebnega dokumenta. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, takih navodil bančna referentka ni upoštevala, kar tudi pritožba ne izpodbija. Če bi, bi ob primerjavi podpisov ugotovila, da na dvižnem listku ni tožnikov podpis in bi dvig gotovine zavrnila. Ker ni ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo, je zato podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala z izplačilom (vtoževanega) zneska 162.089,00 SIT iz njegovega tekočega računa. Pritožbeni očitek napačne uporabe 131. čl. OZ zato ni utemeljen. Sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama nastale ji pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).