Jedro

Glede delavcev, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, med katere spada tudi tožnik, je bistven drugi odstavek 67. člena ZDR-1. Ta določa, da ima invalid, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dela krajši delovni čas od polnega, pravico do plačila dela po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Med druge pravice iz delovnega razmerja spada tudi denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki: - za leto 2014 obračunati in plačati še znesek 888,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 29. 8. 2016 do plačila, - za leto 2015 obračunati in plačati še znesek 998,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 29. 8. 2016 do plačila.

Višji zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska za leto 2014 za čas od 1. 1. 2015 do 28. 8. 2016 in od zneska za leto 2015 za čas od 1. 1. 2016 do 28. 8. 2016) se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 696,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo za 25 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v bruto znesku 888,90 EUR in nadomestilo za 28 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015 v bruto znesku 998,26 EUR ter mu izplača pripadajoča neto zneska z zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2016 dalje. Zavrnilo je višji zahtevek (za leto 2014 še 888,90 EUR, za leto 2015 pa še 998,25 EUR) ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenih zneskov za čas do 28. 8. 2016. Ustavilo je postopek v delu tožbenega zahtevka za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2015 v znesku 641,738 EUR bruto oz. pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje. Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka v višini 83,85 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu pripada nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leti 2014 in 2015 ob upoštevanju polnega delovnega časa. Po drugem odstavku 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki je zaposlen za krajši delovni čas po posebnih predpisih, druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas. Pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni odvisna od tega, ali delavec invalid dela polni ali krajši delovni čas. Zamudne obresti niso samostojna terjatev in delijo usodo glavne terjatve, zato zastarajo v petletnem zastaralnem roku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen za polni delovni čas. Z odločbama ZPIZ z dne 21. 5. 2012 in 21. 9. 2012 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem delovnem mestu od 4. 4. 2012 dalje. Zato je s toženko sklenil aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi o nadaljevanju delovnega razmerja za krajši delovni čas 4 ure dnevno od 14. 1. 2013 dalje. Nato je bil tožnik na podlagi sodbe V Ps 2358/2012 z dne 17. 9. 2015 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo 9. 10. 2015. 6. Sporno je, kako se ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi odmeri denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leti 2014 in 2015 tožniku kot delovnemu invalidu, ki je bil v tem času zaradi III. kategorije invalidnosti prerazporejen na drugo ustrezno delo oziroma mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravico do plačila dela po dejanski delovni obveznosti oziroma nadomestila plače iz 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) in drugi odstavek 67. člena ZDR-1, sprejelo stališče, da je treba pri odmeri nadomestila za neizrabljeni letni dopust upoštevati plačilo za delo po dejanski delovni obveznosti, torej tožnikovo dejansko plačo za krajši delovni čas oziroma plačo, ki bi jo za ta čas prejel, če bi delal. Pri tem je zmotno enačilo pravico do nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela za čas trajanja delovnega razmerja iz 137. člena ZDR-1 s pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Splošno določbo o tej pravici pomeni 164. člen ZDR-1. Ta določa, da je neveljavna izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta; neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Glede delavcev, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, med katere spada tudi tožnik, je bistven tudi drugi odstavek 67. člena ZDR-1. Ta določa, da ima invalid, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dela krajši delovni čas od polnega, pravico do plačila dela po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Med druge pravice iz delovnega razmerja spada tudi denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. ZDR-1 glede te pravice tudi ne določa izjeme od navedenega pravila, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, druge pravice kot delavci, ki delajo polni delovni čas. Glede pravic, za katere je zakonodajalec želel urediti takšno izjemo, je to tudi izrecno določil (pravica do odmora iz 154. člena ZDR-1). Navedeno pomeni, da se v drugem odstavku 67. člena ZDR-1 zapovedana izenačitev nanaša na sam obseg pravice (to je na samo višino nadomestila za neizrabljeni letni dopust, ki jo prejme takšen delavec). Zato je za izračun nadomestila iz te določbe treba uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas. To v primeru tožnika pomeni uporabo dvakratnika njegove dejanske plače. 8. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2014 in 2015 ugodilo.

9. Pravilna je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 29. 8. 2016. Člen 202 ZDR-1, ki za terjatve iz delovnega razmerja predpisuje 5‑letni zastaralni rok, se namreč nanaša le na glavnico, terjatev obresti pa skladno s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) zastara v roku treh let. Ker je bila tožba vložena 29. 8. 2019, je sodišče zaradi zastaranja pravilno zavrnilo vtoževane obresti, zapadle pred 29. 8. 2016. 10. Pritožbeno sodišče je zato v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

11. Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (njegov uspeh se je zvišal na 85 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških postopka. Po poračunu priznanih stroškov obeh strank je toženka dolžna tožniku povrniti 696,52 EUR stroškov postopka.

12. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel skoraj v celoti, zato mu je toženka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti 375 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške, povečano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.