Jedro

Če je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se (ne glede na prekluzijo navedb) mora opredeliti do pravilnosti pisnega pooblastila za podajo izredne odpovedi, bi moralo na podlagi prve alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP v zadevi izvesti pritožbeno obravnavo, saj je šlo za ugotavljanje dejstev, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče ni ugotavljalo. Z odločanjem zgolj na seji senata je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pravočasnega obstoja navedenega pooblastila.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 11. 8. 2011 tožniku podala tožena stranka. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in za vrnitev tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je tožnik, kot direktor finančno-računovodskega sektorja tožene stranke ter posebej pooblaščen za vodenje in koordiniranje postopka prisilne poravnave v hčerinski družbi J. p. d.o.o., storil hujšo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, ker v postopku prisilne poravnave nad to družbo ni pravočasno pripravil in posredoval sodišču izjave o konverziji terjatev in je bil zato nad hčerinsko družbo uveden stečajni postopek. Hkrati je soglašalo s presojo, da sporna izredna odpoved ni bila nezakonita, ker je bila podana kljub temu, da se tožnik ob sklicevanju na bolniški stalež dne 25. 7. 2011 in 10. 8. 2011 ni odzval pravilnemu vabilu na zagovor in tožena stranka predlogu za preložitev zagovora ni sledila. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prekludiran s svojimi navedbami, da odpovedi ni bilo predloženo ustrezno pooblastilo tožene stranke odvetniški družbi, ki je tožniku podala odpoved in da v času podaje odpovedi tako pooblastilo ni obstajalo, ki jih je tožnik podal šele v pripravljalni vlogi po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, je sodišče druge stopnje najprej soglašalo, da so bile te navedbe in dokazni predlogi v zvezi z njimi podane prepozno, hkrati pa je ugotovilo, da se mora do pravilnosti pooblastila za podajo odpovedi kljub temu opredeliti glede na uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Glede na to je samo zavzelo stališče, da posredovanje pisnega pooblastila delavcu hkrati s pisno odpovedjo ni pogoj za zakonitost odpovedi, sočasno pa je glede na obstoj listine o pooblastilu za podajo odpovedi v sodnem spisu samo ugotovilo, da je ustrezno pooblastilo za podajo sporne izredne odpovedi dejansko obstajalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami tretje alineje prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obravnavalo listino o pooblastilu za podajo sporne odpovedi, katere obravnavo je sodišče prve stopnje zavrnilo, sklicujoč se na prekluzijo navedb v zvezi s tem. Tako je bila tožniku kršena pravica do neposredne obravnave in pritožbe. Sodišče druge stopnje je oprlo svojo odločitev na dokaz, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka glede njegove pravočasne predložitve prekludirana in graja tega dokaza s strani tožnika pred sodiščem prve stopnje ravno zaradi tega razloga ni bila obravnavana. Ob takem ravnanju je sodišče druge stopnje tožniku kršilo ustavno in konvencijsko pravico do poštenega sojenja. Vztraja, da je podaja odpovedi po pooblaščencu zakonita le, če je delavcu hkrati z odpovedjo vročeno tudi pooblastilo in če je bil pooblaščenec za podajo odpovedi že vnaprej pisno pooblaščen. Poleg tega sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu v zvezi z njegovo trditvijo, da se zagovora iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Sodišče pa je tudi neutemeljeno širilo razloge za podajo odpovedi, saj tožena stranka tožniku ni očitala, da ni pripravil izjave o konverziji terjatev, temveč da takšne izjave ni pravočasno posredoval sodišču, za posredovanje pošte sodišču pa tožnik ni bil zadolžen.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati omogočanje takega zagovora. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec delavcu podati izredno odpoved najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved.

6. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka za vse okoliščine tožniku očitane kršitve v zvezi z opustitvijo predložitve izjave o konverziji terjatev do hčerinske družbe zvedela 15. 7. 2011, tako da bi subjektivni rok za izredno odpoved potekel 14. 8. 2011. Ob predhodnem dvakratnem vabljenju na zagovor, ki bi se drugič moral vršiti 10. 8. 2011, tako od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnika še tretjič vabi na zagovor, ki se ga tožnik v predhodnih primerih ni udeležil iz razlogov na njegovi strani. Tako revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker je tožnik zaradi bolniškega staleža neuspešno predlagal preložitev zagovora oziroma se zagovora ni udeležil, ni bila nezakonita. Zato sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, če je štelo, da tožnik v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem ni predlagal izvedbe dokazov oziroma če predlaganih dokazov v zvezi s tem ni izvedlo.

7. Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala hujšo kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, ker iz malomarnosti v postopku prisilne poravnave nad hčerinsko družbo sodišču ni pravočasno posredoval izjave o konverziji terjatev, zaradi česar je bil nad hčerinsko družbo uveden in začet stečajni postopek. Glede na posebno zadolžitev, na podlagi katere je bil kot direktor finančno-računovodskega sektorja tožene stranke pooblaščen tudi za vodenje in koordiniranje postopka prisilne poravnave, sodišče soglaša, da je bila njegova naloga tako priprava navedene izjave, kot skrb za to, da bo ustrezna dokumentacija, vključno z navedeno izjavo, pravočasno posredovana sodišču. 8. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da v primeru, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po pooblaščencu, za zakonitost odpovedi ni pogoj, da je pooblastilo za podajo odpovedi delavcu vročeno skupaj z odpovedjo. ZDR določa le pisnost delodajalčeve odpovedi. Vse pogoje za zakonitost odpovedi pa mora v primeru spora v sodnem postopku dokazati delodajalec (člen 82 in 86 ZDR). Utemeljeno pa revizija graja ravnanje sodišča druge stopnje, ki je ob strinjanju, da je bil tožnik prekludiran s svojimi navedbami, da odvetniška družba, ki je podala sporno izredno odpoved, v času podaje le-te sploh ni imela pisnega pooblastila zakonitega zastopnika tožene stranke, zgolj na seji senata presojalo obstoj ustreznega pooblastila. Utemeljeno revizija navaja, da je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na prekluzijo navedb in predlaganih dokazov odklonilo presojo pooblastila za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, tako da tožnik ni imel možnosti obravnavanja tega dokaza. Če je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se (ne glede na prekluzijo navedb) mora opredeliti do pravilnosti pisnega pooblastila za podajo izredne odpovedi, bi moralo na podlagi prve alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP v zadevi izvesti pritožbeno obravnavo, saj je šlo za ugotavljanje dejstev, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče ni ugotavljalo. Z odločanjem zgolj na seji senata je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pravočasnega obstoja navedenega pooblastila. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na določbe tretje alineje 358. člena ZPP, ki omogoča drugačno presojo listin zgolj na seji senata pritožbenega sodišča le, kadar je tudi sodišče prve stopnje takšno listino presojalo po vsebini. Ker je od pravočasnega pooblastila lahko odvisna zakonitost sporne izredne odpovedi, je tako ravnanje sodišča druge stopnje pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZPP, na kar ob sklicevanju na pravico do poštenega sojenja opozarja revizija. Take kršitve določb pravdnega postopka pa v revizijskem postopku sodišče ne more samo odpraviti.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo ponovno opredeliti do pritožbenih navedb glede prekluzije tožnikovih navedb in dokaznih predlogov v zvezi s pravočasnostjo pisnega pooblastila odvetniški družbi za podajo izredne odpovedi. V primeru ponovnega strinjanja s sodiščem prve stopnje, da je bil tožnik glede navedb v zvezi s tem prekludiran, bo moralo sodišče glede na določbe 7. in 286. člena ZPP ponovno preveriti svoje stališče, da se mora kljub temu po uradni dolžnosti opredeliti do zakonitosti odpovedi s tega vidika. Če bo vztrajalo pri dosedanjem stališču, oziroma če bo ugotovilo, da ni šlo za prekluzijo tožnikovih navedb v zvezi s tem, bo moralo na podlagi tretjega odstavka 347. člena ZPP v zadevi izvesti obravnavo in tako omogočiti strankama neposredno udeležbo pri izvajanju v zvezi s tem predlaganih dokazov.

10. Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (člen 165 tretji odstavek ZPP).