Jedro

Če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po pooblaščencu, mora pooblaščenec imeti pisno pooblastilo, ni pa treba, da je to pooblastilo odpovedi priloženo oz. da je delavcu skupaj z odpovedjo vročena kopija pooblastila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011, za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, za poziv nazaj na delo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo (nadomestilom plače) in zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 8. 2011 dalje ter za plačilo razlike v plači zaradi prepovedi opravljanja dela od 19. 7. 2011 do 16. 8. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 11. 8. 2011 iz razlogov po 1., 2. in 8. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). Do navedb tožeče stranke, da odpovedi ni bilo priloženo pooblastilo za njeno podajo, se ni opredelilo, saj so bile podane po izteku prvega naroka za glavno obravnavo. Ocenilo jih je za prepozne. Glede vsebine spora je presodilo, da je odpoved zakonita, ker je pravočasna, ker je bil tožeči stranki zagotovljen zagovor (ki se ga tožeča stranka sicer ni udeležila) in ker je tožena stranka dokazala prvo očitano kršitev, to je, da tožeča stranka iz hude malomarnosti ni poskrbela za posredovanje izjave o konverziji terjatev na sodišče, za kar je bila zadolžena po pogodbi o zaposlitvi in sklepu uprave tožene stranke. Zaradi njene opustitve se je nad hčerinsko družbo tožene stranke C.. d.o.o. začel stečajni postopek. Ta kršitev ima takšno težo, je nadalje presodilo sodišče prve stopnje, da je zahtevala takojšnje prenehanje delovnega razmerja, kar zadošča za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga sodišče prve stopnje ni presojalo drugih očitkov v odpovedi, razen očitka, da je tožeča stranka zlorabila bolniški stalež, za katerega je zaključilo, da ne drži. Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen in je odločeno, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uvodoma navaja, da pooblaščenec tožene stranke ni predložil pooblastila k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je navedbe tožeče stranke, ki so s tem v zvezi, označilo za prepozne, češ da so podane po poteku prvega naroka za glavno obravnavo - s pripravljalno vlogo z dne 13. 1. 2012. Ta odločitev temelji na zmotni uporabi pravila o prekluziji. Odpoved mora biti podana v pisni obliki. Odpovedi, ki je podana po pooblaščencu, mora biti priloženo pisno pooblastilo (prim. odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 268/2011). Dokazno breme, da je odpoved zakonita (da je pri podaji odpovedi spoštovana zahteva po obličnosti), je na tisti stranki, ki jo je podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka. Na to, da je pri odpovedi spoštovana obličnost, mora, ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Kot določa 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04 in nadalj.) mora po uradni dolžnosti tudi raziskovati vsa dejstva, ki so pomembna za razsojo v posameznem individualnem delovnem sporu. V konkretnem sporu je tožeča stranka sodišče prve stopnje le opozorila na vprašanje obličnosti odpovedi, predvsem da tožena stranka ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da je bila odpoved podana v predpisani obliki in da je za podajo odpovedi obstajalo pisno pooblastilo. Poleg tega je treba upoštevati, da se v tem individualnem delovnem sporu prvi narok za glavno obravnavo ni zaključil 16. 11. 2011, saj je sodišče prve stopnje prvi narok, ki se je na ta dan začel, zaradi zaslišanja prič, možnosti tožene stranke, da odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, in zaradi vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1857/2010 preložilo na dan 20. 1. 2012. Šele tega dne je bil dejansko izveden in zaključen prvi narok za glavno obravnavo. To pa pomeni, da tožeča stranka z navedbami, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2012, ni bila prekludirana. V tej pripravljalni vlogi je podala številne dokazne predloge, med drugim tudi predlog za zaslišanje njene osebne zdravnice in za postavitev izvedenca medicinske stroke, katerim je sodišče prve stopnje ugodilo oz. se je do njih vsaj opredelilo. Dejstvo, da navedb glede oblike odpovedi in pooblastila za odpoved ni upoštevalo, kaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito.

Glede pravočasnosti presojane odpovedi tožeča stranka v pritožbi navaja, da mora biti po drugem odstavku 110. člena ZDR izredna odpoved podana v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V konkretnem primeru je nesporno, da je bila tožeči stranki odpoved podana po pooblaščencu tožene stranke dne 11. 8. 2011 (vročena 16. 8. 2011), sporno pa je, kdaj je tožena stranka izvedela za domnevne razloge za odpoved. S prvo očitano kršitvijo (da tožeča stranka 13. 6. 2011 na Okrožno sodišče v … ni posredovala izjave delodajalca o prenosu navadnih terjatev na hčerinsko C.. d.o.o., kar bi bilo pogoj za uspešen postopek prisilne poravnave) je bila tožena stranka seznanjena že 17. 6. 2011, ko je izvedela, da izjava o vpisu in vplačilu delnic ni prispela. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ampak je sledilo izpovedbi nekdanjega predsednika uprave (direktorja) tožene stranke, da je mislil, da se je izjava izgubila. Upoštevaje to izpovedbo je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved šele 14. 7. 2011, ko je prejela odločitev glede pritožbe, oz. 15. 7. 2011, ko je nadzorni svet za nastalo situacijo okrivil tožečo stranko. Direktor je, ko je bil zaslišan kot priča na naroku za glavno obravnavo dne 20. 1. 2012, jasno izpovedal, da je že 17. 6. 2011 ugotovil, da sporna izjava ni bila posredovana na sodišče, saj ga je o tem obvestila stečajna upraviteljica A.A.. Glede na takšno izpovedbo bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved tega dne in da je tega dne tudi začel teči rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje tega ni zaključilo, ampak je izpovedbo direktorja povsem napak ocenilo. Direktor namreč ni mogel misliti, da se je izjava izgubila (po krivdni pošte), ampak bi eventualno lahko mislil, da je izjava ostala nekje med tajništvom predsednika uprave (A.B.) in tajništvom tožene stranke (A.C.). Upoštevati je treba še, da je direktor izpovedal, da izjave sploh ni podpisal. Iz dopisa tožene stranke z dne 22. 6. 2011, ki ga je podpisal in ga poslal na Okrožno sodišče v ..., v vednost pa tudi stečajni upraviteljici, izhaja, da je tožena stranka vedela, da posreduje le glasovnico za potrditev prisilne poravnave, ne pa tudi izjave o konverziji terjatev. Tako je ravnala, ker je menila, da glasovnica zadostuje, kar ne nazadnje potrjuje zahteva tožene stranke za odpravo procesne napake oz. pojasnilo, podredno vloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 6. 2011 ter pritožba in urgenca za prioritetno odločitev zaradi grozečega nastanka nepopravljive škode z dne 7. 7. 2011. V zvezi z zagovorom pred izredno odpovedjo je tožeča stranka navajala, da ji je bila dne 19. 7. 2011 vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, hkrati je prejela tudi sklep o prepovedi opravljanja dela, odvzete so ji bile vse službene stvari. S tem ji je bil onemogočen dostop do listin, s katerimi bi lahko dokazala, da očitki v odpovedi niso utemeljeni. 23. 7. 2011 je toženo stranko pravočasno obvestila, da se predvidenega zagovora (25. 7. 2011) ne more udeležiti zaradi bolezni in ker nima na voljo listin. Na takšen predlog tožena stranka ni odgovorila, ampak je tožeči stranki posredovala dodatno obdolžitev s ponovnim vabilom na zagovor. V zadevi opr. št. Pdp 623/2011 je Višje delovno in socialno sodišče zapisalo, da je s takšnim ravnanjem delodajalca (ki na predlog delavca, ki se zaradi zdravstvenih težav ne more udeležiti zagovora, zagovora ne preloži) kršena delavčeva pravica do obrambe. V zvezi z dejstvom, da se tudi v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla udeležiti zagovora zaradi zdravstvenih težav, je bil predlagan dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Zavrnilo ga je kot nepotrebnega, ker naj bi na podlagi izpovedbe osebne zdravnice tožeče stranke popolno ugotovilo vsa dejstva. To ne drži, osebna zdravnica A.E. je sicer na naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2012 med drugim izpovedala, da je bilo priporočljivo, da se tožeča stranka ne aktivira z odhodom v službo (zagovor naj bi se vršil v službi) in da bi bilo škodljivo za njeno zdravje, če bi bila tri ure v stresnem okolju (kar zagovor pred izredno odpovedjo nedvomno je). Ker sodišče prve stopnje kljub takšni izpovedbi osebne zdravnice ni izvedlo še dodatnega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ampak je (zmotno) zaključilo, da je bil tožeči stranki omogočen zagovor, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Poleg tega je kršilo pravila postopka, tožeči stranki pa je odvzelo pravico od pravnega sredstva, saj se do navedb, da se zagovora ni mogla udeležiti, ker ni imela dostopa do dokumentacije, s katero bi si pomagala oz. bi dokazovala neresničnost očitkov, ni opredelilo.

Glede prve v izredni odpovedi očitane kršitve je tožeča stranka ves čas postopka pred sodiščem navajala, da je pravočasno pripravila sporno izjavo o konverziji in jo skupaj z glasovnico dostavila v tajništvo predsednika uprave (A.B.). Od tam bi bilo treba posredovati obe listini v podpis direktorju, nato pa preko tajništva tožene stranke (A.C.) na sodišče. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, ampak je zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni pripravila izjave in glasovnice, ampak je to storila A.C.. A.B. naj bi nato glasovnico posredovala v podpis direktorju tožene stranke, ki se naj ne bi zavedal, da mora podpisati še izjavo o konverziji. Takšen zaključek temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zlasti sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo nasprotujočih si navedb tožene stranke in nelogičnosti posameznih izpovedb prič (A.C., A.B., A.D.). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala, da naj bi tožeča stranka v tajništvo predsednika uprave (A.B.) prinesla glasovnico, v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2011 (ki je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2011, tako da je prepozna in neupoštevna) pa je navedla, da je A.C. in ne tožeča stranka pravočasno dostavila glasovnico. To navedbo je podala, saj se je zavedala, da jo bodo potrdile priče, ki bi bile - če navedbe ne bi potrdile - osebno odgovorne. Iz tega razloga so bile pri izpovedbi pristranske, kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotiti. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pravočasno pripravila izjave o konverziji ter da A.C., A.B. in direktor A.D. niso vedeli, da mora biti za uspešno potrjeno prisilno poravnavo predložena tudi izjava o konverziji, ampak naj bi to izvedeli šele po klicu stečajne upraviteljice. V obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč izrecno navedeno, da je tajnica predsednika uprave Suzana Varga direktorja vprašala, ali je bila na sodišče posredovana celotna dokumentacija, vključno z izjavo delodajalca o prenosu delnic na hčerinsko družbo C. d.o.o.. Zaslišana kot priča je A.B. potrdila, da je direktorju v podpis predložila le glasovnico. Pri tem je tudi izpovedala, da je to še posebej opazila, ker se je direktor vedno pozanimal, kaj podpisuje, pri glasovnici pa je bilo treba samo obkrožiti „za“ in podpisati. Glede na to, da je bil direktor pri podpisu glasovnice še toliko bolj pozoren, je nelogično, zakaj ob vprašanju svoje tajnice dne 13. 6. 2011 ni takoj povedal, da izjave o konverziji ni podpisal. Če direktor sporne izjave ni podpisal, potem je jasno, da izjava ni mogla biti posredovana na sodišče. Nadalje je skrajno nelogično postopanje A.C., ki naj bi pripravila zgolj glasovnico, čeprav naj bi vedela, da se običajno posredujeta tako glasovnica kot izjava o konverziji. To je še toliko bolj nelogično, ker se tožeči stranki očita, da bi morala na zadnji dan roka preveriti, ali je bilo posredovana na sodišče tudi izjava o konverziji. Le zakaj ni A.C. tožene stranke tedaj opozorila, da je bila posredovana le glasovnica? A.C. je bila tudi udeležena v komunikaciji med tožečo stranko in A.F., direktorico hčerinske družbe tožene stranke. A.C. je bila seznanjena, da je tožeča stranka A.F. povedala, da mora sodišču posredovati obe listini. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da sporne izjave o konverziji ni pravočasno posredovala ne tožena stranka ne njena hčerinska družba D. d.o.o.. Za odpošiljanje te pošte je bila prav tako zadolžena A.C.. Ni se opredelilo do vprašanja, zakaj je tožeča stranka lahko pripravila celotno dokumentacijo vključno z izjavo o konverziji za družbo C. d.o.o. (pravilno: B. d.o.o.), ne pa za toženo stranko. Pri tem ni upoštevalo motiva tožene stranke, ki je bila zainteresirana za začetek stečajnega postopka nad družbo B. d.o.o. (pravilno: C. d.o.o., ki je že dalj časa negativno poslovala. To je bila ekonomsko smotrnejša rešitev, le da se tožena stranka ni želela zameriti delavcem. Zato je zavestno izrabila tožečo stranko in krivdo za nastalo situacijo zvalila nanjo. Ne glede na vse navedeno, tožeča stranka v pritožbi ponovno poudarja, da se ji očita, da 13. 6. 2011 na Okrajno sodišče v ... ni posredovala izjave delodajalca o prenosu delnic, kar bi bil pogoj za uspešno prisilno poravnavo nad hčerinsko družbo tožene stranke C. d.o.o.. Na podlagi dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka sploh ni bila zadolžena za odpošiljanje pošte, ampak je bila to naloga A.C. (kar je potrdil direktor ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 20. 1. 2012). To pomeni, da bi se lahko tožeči stranki zgolj očitalo, da ni preverila, ali je bila sporna izjava odposlana. Tega pa od nje ni bilo mogoče pričakovati, ker je bilo tako s strani A.C. kot s strani A.B. zagotovljeno, da bo vsa dokumentacija pravočasno odposlana, tožeča stranka pa ni imela razloga za dvom v resničnost njunih izjav. Nadalje tožeča stranka še navaja, da ni jasno, zakaj tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila elektronskega sporočila tožeče stranke A.C., v katerem naj bi navedla, da naj izpolni zgolj glasovnico. Tega sporočila ni predložila, ker ne obstaja, ampak si ga je tožena stranka izmislila za potrebe tega individualnega delovnega spora. A.C. je prepričala, da je krivo pričala. V kolikor bi imela tožeča stranka možnost dostopa do dokumentacije, bi to dokazala, enako kot bi dokazala, da so navedbe tožene stranke neresnične. V pritožbi tožeča stranka še opozarja na neprepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje, češ da se direktor ni ukvarjal s prisilno poravnavo, ker njegove obveznosti in odgovornosti izhajajo že iz same funkcije predsednika uprave. Zato bi se moral zavedati, da mora biti izjava o konverziji posredovana na sodišče. Tega se je tudi zavedal, kar izhaja iz številne dokumentacije, ki se nahaja na portalu Ajpes in v spisu Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1857/2010. Očitno je, da tožena stranka ni bila zainteresirana, da se v tem postopku potrdi prisilna poravnava. Nadalje tožeča stranka še poudarja, da je nesporno, da ji sklep uprave z dne 5. 1. 2011 ni bil vročen. S tem sklepom tudi ni bilo možno spreminjati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, tako da se je tožečo stranko zadolžilo za pripravo listin in za njihovo odpošiljanje. Takšno enostransko spreminjanje obveznosti iz delovnega razmerja s strani tožene stranke (delodajalca) ni zakonito (prim.: Komentar Zakona o delovnih razmerjih, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 532). Glede na to tožeča stranka sploh ni kršila pogodbenih (ali drugih) obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti še dokaz z zaslišanjem stečajne upraviteljice A.A., ki bi izpovedala o motivu tožene stranke za pričetek stečajnega postopka nad družbo C. d.o.o., hkrati pa bi izpovedala tudi, da je tožeča stranka vedno vestno izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja. K temu tožeča stranka še dodaja, da je skrajno neobičajno, da je A.C. poročala nadzornemu svetu, kaj se je zgodilo, in ne tožeča stranka, ki je bila zadolžena za prisilno poravnavo. Očitno je A.C. nadzorni svet skušala prepričati o krivdi tožeče stranke. Nesporno je tudi, da so bili 19. 7. 2011 tožeči stranki odvzeti prenosni računalnik, službena kartica, mobilni telefon, gesla ipd.. Tožeča stranka je izpovedala, da je znala do službene pošte dostopati le preko prenosnega računalnika, ne pa preko drugega računalnika. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, bi za to potrebovala poseben program, ki bi ji ga naložili strokovnjaki tožene stranke. Tožena stranka niti ni navedla, da bi tožeča stranka takšen program imela, tako da bi bila postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke povsem nepotrebna. Nadalje sploh ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka pošto izbrisala, ker tožena stranka ne navede, s katerega IP naslova naj bi to storila. Teoretično bi pošto lahko izbrisal kdorkoli, ki bi imel dostop do gesel. Vsa gesla pa so bila v spornem obdobju v posesti tožene stranke, ki poleg tega niti ne zanika, da ima fotokopije sporočil na strežniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožba utemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravilnosti pooblastila za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožeči stranki dne 11. 8. 2011. Navedbe, ki se nanašajo na pooblastilo (da le-to ni bilo vročeno skupaj z odpovedjo) so bile sicer podane po izteku prvega naroka za glavno obravnavo, ki se je začel in končal 16. 11. 2011. Tega dne je bila glavna obravnava (ne prvi narok za glavno obravnavo) prestavljena na dan 20. 1. 2012, med drugim zaradi zaslišanja prič, vpogleda v spis Okrožnega sodišča v ... in dodelitve roka pooblaščencu tožene stranke, da se izjavi o navedbah in dokaznih predlogih tožeče stranke, ki so bili podani v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011, ki jo je tožena stranka prejela šele 10. 11. 2011. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo vse navedbe in dokazne predloge, ki jih je tožena stranka podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2011, saj so bili ti podani kot odgovor na navedbe in dokazne predloge tožeče stranke po nalogu sodišča prve stopnje. Pravilno je kot nedopustne novote označilo navedbe tožeče stranke, ki so bile podane v drugi pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2012, to je po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Kasneje lahko, kot določa četrti odstavek istega člena ZPP, navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati na prvem naroku (ali do prvega naroka) za glavno obravnavo. Dejstva in dokazi, ki so podani izven teh okvirov, se ne upoštevajo, kar določa šesti odstavek 286. člena ZPP. Iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo prepoznih navedb tožeče stranke (da odpovedi ni bilo priloženo pooblastilo odvetniku, ki je odpoved podal). Vendar pa bi se moralo do pravilnosti pooblastila za podajo odpovedi kljub temu opredeliti, saj to predstavlja vprašanje materialnega prava, na katerega se pazi po uradni dolžnosti.

ZDR v prvem odstavku 18. člena določa, da - če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije - nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba je sicer uvrščena v poglavje ZDR, ki se nanaša na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, vendar ZDR nima določb, ki bi zakonitemu ali statutarnemu zastopniku prepovedovale, da tudi v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno pooblasti osebo, ki ga zastopa. Tako je bilo v konkretnem primeru, ko je odpoved, kot je razvidno iz listine v spisu (priloga A10), izdala po pooblastilu Odvetniška družba E. o.p., d.o.o. oz. v njenem imenu direktor odvetnik A.G.. Pooblastilo (kopija pooblastila - list. št. 60), je datirano na dan 4. 8. 2011 (torej pred podajo odpovedi), v njem pa je navedeno, da se pooblaščenca (Odvetniško družbo E. o.p., d.o.o.) posebej pooblašča „za vodenje zagovora delavca A.H. v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izdajo odpovedi ter zastopanje v morebitnem sodnem postopku v predmetni zadevi.“. Glede na to, da se pooblastilo oz. njegova kopija, nahaja v spisu, je lahko pritožbeno sodišče vanj vpogledalo in ugotovilo, da je pooblaščenec, ki je odpoved podal, za takšno izjavo volje imel veljavno pooblastilo pristojne osebe, to je zakonitega zastopnika tožene stranke (takratnega predsednika uprave A.D.). Glede kopije pooblastila - listinskega dokaza - je bilo pritožbeno sodišče v enaki spoznavni vlogi kot sodišče prve stopnje (prim.: druga in tretja točka 358. člena ZPP, ki dopušča pritožbenemu sodišču, da samo presodi listinske dokaze v primeru, če jih sodišče prve stopnje presodi zmotno), v zvezi z navedenim vprašanjem, pa je to tudi edini dokaz (pisno pooblastilo oz. njegova kopija), ki je relevanten. V zvezi z obstojem in veljavnostjo pooblastila dokaz z zaslišanjem prič ne bi bil primeren (saj mora biti pooblastilo podano v pisni obliki, tožeča stranka pa niti ni ugovarjala, da pooblastilo ne bi obstajalo ali da ne bi bilo veljavno, ampak le, da odpovedi ni bilo priloženo).

V obravnavani zadevi, kot že povedano, tožeča stranka obstoju in pravilnosti pooblastila za podajo odpovedi niti ni ugovarjala. Ni pa utemeljena njena navedba, ki jo ponavlja v pritožbi, da je odpoved nezakonita že zgolj iz razloga, ker ji naj ne bi bilo priloženo pooblastilo. Dejanskega stanja s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kar pa ne predstavlja kršitve določb postopka, saj gre za nebistvena dejstva. Bistveno je le, da je pooblastilo obstajalo, ne pa, kot zmotno meni tožeča stranka, ali je bilo njej vročeno skupaj z odpovedjo. ZDR namreč ne določa, da mora delodajalec v primeru, ko poda odpoved po pooblaščencu, skupaj z odpovedjo vročiti delavcu tudi pisno pooblastilo. Iz tega razloga odpoved še ni nezakonita. Takšnega zaključka ne spremeni sklicevanje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 268/2011 z dne 14. 4. 2011. Ta odločba, s katero je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je bila izdana v individualnem delovnem sporu, v katerem se je presojalo odpoved, podano po pooblaščencu, pri čemer pooblastilo (ne le, da ni bilo priloženo odpovedi) ni bilo predloženo kot dokaz v individualnem delovnem sporu. Iz tega razloga se sodišče prve stopnje v citirani zadevi ni moglo prepričati, da je odpoved res podala od delodajalca pooblaščena oseba in kakšen je bil obseg pooblastila.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2012, s katero je tožena stranka sodišču predložila kopijo pooblastila za podajo odpovedi, je tudi navajala, da je bilo pooblastilo priloženo odpovedi. Ker to ni bistveno dejstvo, na odločitev ne vpliva, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri (ali je bilo odpovedi priloženo pooblastilo) ni ugotavljalo, kot že povedano. Za nebistvena dejstva tudi ni mogoče uporabiti pooblastila, ki ga sodišču prve stopnje daje 34. člen ZDSS-1 o možnosti izvajanja dokazov po uradni dolžnosti. Ta člen ZDSS-1 v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar gre pri tej določbi le za dejstva, ki so bistvena za odločitev, in za možnost, ki se uporabi po izčrpanju predlaganih dokazov. Ta pogoj pa v konkretnem individualnem delovnem sporu ni izpolnjen, tako da sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, ali je bilo pisno pooblastilo priloženo k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 16. 8. 2011. Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da je tožena stranka s sklepom uprave z dne 5. 1. 2011 (priloga B1), v katerem je navedeno: „Za vodenje in koordiniranje postopka prisilne poravnave na odvisni družbi C. d.o.o. uprava imenuje g. A.H., direktorja finančno-računovodskega sektorja F. d.d..“, spreminjala njene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Le v okviru teh obveznosti, ki so navedeni v opisu del in nalog direktorja za finance in računovodstvo, ki je priložen pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 1. 2009 (priloga A1), ji je naložila nalogo, povezano s prisilno poravnavo v odvisni družbi. Ta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in sicer za direktorja sektorja za finance in računovodstvo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je med njegove delovne naloge (glede na delovno mesto) sodila priprava glasovnice in izjave o konverziji terjatev v postopku prisilne poravnave nad družbo C. d.o.o. Poleg tega je ugotovilo, tudi na podlagi izpovedbe tožeče stranke, da je tožeča stranka s sklepom uprave naloženo nalogo dejansko opravljala. Četudi sklep z dne 5. 1. 2011 tožeči stranki ne bi bil vročen (tožena stranka je navajala, da je bil vročen po elektronski pošti), to ni bistveno. Bistveno je, da je bila tožeča stranka z nalogo/obveznostjo seznanjena in da jo je opravljala. Za presojo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nadaljnje bistvena tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka zavedala, da mora pripraviti že omenjeni dve listini (glasovnico, izjavo o konverziji terjatev), kot sta izpovedali tožeča stranka in priča A.F., ter da tega iz hude malomarnosti ni storila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih. Po drugem odstavku se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Poleg tega mora delodajalec pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z drugim odstavkom 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. V pisnem vabilu na zagovor mora, kot določa tretji odstavek istega člena ZDR, navesti obrazložen razlog, zaradi katerega namerava podati odpoved, ter datum, uro in kraj zagovora. Vabilo mora vročiti po 87. členu ZDR, to pomeni osebno, praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno sporočil drug naslov. Te zahteve je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka upoštevala. Tožeči stranki je 19. 7. 2011 poslala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (priloga A2), predviden za 25. 7. 2011. Istega dne ji je vročila sklep o prepovedi opravljanja dela z zahtevo po vračilu službenih predmetov (A3). Zagovora se tožeča stranka ni udeležila, ampak je svojo odsotnost z obvestilom z dne 23. 7. 2011 (priloga A6) opravičila zaradi bolezni, hkrati je predlagala, naj se ji omogoči dostop do podatkov in poslovne dokumentacije, da bi lahko pripravila svoj zagovor. Predlagala je, da se zagovor preloži. Kot je razvidno iz tega obvestila, tožeča stranka ni predlagala, da se zagovor preloži, ker nima na voljo podatkov in poslovne dokumentacije, kot navaja v pritožbi. Tožena stranka na obvestilo - prošnjo za preložitev zagovora - ni odgovorila, je pa tožeči stranki dne 2. 8. 2011 poslala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor v zvezi z dodatnimi očitanimi kršitvami (priloga A8), zagovor je predvidela na dan 10. 8. 2011. Tudi tega dne se tožeča stranka zagovora ni udeležila, ampak je z obvestilom z dne 9. 8. 2011 (priloga A9) predlagala preložitev zagovora na dan po zaključku bolniškega staleža. 30. 7. 2011 je tožeča stranka toženi stranki tudi poslala potrdilo o začasni zadržanosti od dela za obdobje od 21. 7. 2011 do 31. 7. 2011 (priloga A7), iz katerega pa je razvidno le, da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu za poln delovni čas, ne pa, da se ne bi mogla udeležiti zagovora pred odpovedjo.

Na navedbe, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi, da ji ni bil zagotovljen zagovor, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Zagovor je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožeči stranki omogočila zagovor - vročila ji je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ter s tem izpolnila obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Upoštevala je tudi, da mora imeti delavec najmanj tri delovne dni, da se na zagovor pripravi. Tožena stranka ni bila dolžna zagovora preložiti na kasnejši datum, saj bi lahko preložitev glede na kratek prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preprečila možnost zakonite odpovedi. V konkretnem primeru bi bila odpoved nezakonita zaradi izostanka zagovora le v primeru, če bi tožeča stranka pred toženo stranko izkazala, da so njene zdravstvene težave takšne narave, da ji preprečujejo ne le delo, ampak tudi udeležbo na zagovoru. Za takšen primeru je šlo tudi v zadevi, na katero se neutemeljeno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, to je zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 623/2011. Odločba v tej zadevi je bila izdana v individualnem delovnem sporu, v katerem se je presojala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pred odpovedjo je tožena stranka tožečo stranko vabila na zagovor, slednja pa je predlagala, da se zagovor preloži. K predlogu je priložila zdravniško potrdilo, v katerem je bil opisan zdravstveni status delavca, poleg tega je bilo podano mnenje zdravnika specialista. Iz tega je bilo razvidno, da je delavec v bolniškem staležu zaradi takšnega zdravstvenega stanja, ki mu onemogoča udeležbo na zagovoru in zagovarjanje pred odpovedjo. Delavec v opisani zadevi zagovora ni bil sposoben podati, kar pa je drugače kot v zadevi, ki se presoja. V presojani zadevi iz predložene dokumentacije (še manj pa iz dokumentacije, ki jo je prejela tožena stranka skupaj s prošnjo za preložitev zagovora) ne izhaja, da se tožeča stranka ne bi mogla zagovarjati. Vsak bolniški stalež namreč tega ne pomeni: delavec je v bolniškem staležu, če za delo začasno ni zmožen, kar pa še ne pomeni, da se tudi zagovarjati ne more.

Tožeča stranka se v pritožbi v zvezi s pravico do zagovora neutemeljeno sklicuje tudi na pravico do pritožbe (na načelo kontradiktornosti, kot je urejeno v 5. členu ZPP), češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da bi bilo treba zagovor preložiti, ker tožeča stranka ni imela dostopa do listin, ki bi ji služila za uspešno obrambo. Tega razloga kot posebnega razloga za preložitev zagovora tožeča stranka ni navajala niti v svojih obvestilih za toženo stranko niti v sodnem postopku. Glede razlogov za izostanek z zagovora se je sklicevala na bolniški stalež in je predlagala in predložila dokaze, ki so razvidni iz tožbe z dne 12. 9. 2011, med drugim: potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 30. 7. 2011 s potrdilom o oddaji poštne pošiljke, bolniški list za obdobje od 21. 7. 2011 do 31. 7. 2011, potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 31. 8. 2011 s potrdilom o oddaji poštne pošiljke in potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 1. 8. 2011 do 31. 8. 2011. V pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2012 je sicer predlagala še zaslišanje osebne zdravnice asist. dr. A.E., dr. med. in postavitev izvedenca medicinske stroke, vendar le v zvezi z utemeljenostjo očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede zlorabe bolniškega staleža. Zato sodišče prve stopnje s tem v zvezi utemeljeno ni zasliševalo osebne zdravnice niti se ni opredeljevalo, kako je z dostopom do podatkov in poslovne dokumentacije. Pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP, stranki nalaga, da za dejstva, ki jih zatrjuje, ponudi dokaze. Stranka mora torej dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

Tudi določbe ZDR o roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o tem, kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni mogoče tolmačiti tako, kot meni tožeča stranka v pritožbi, češ da že dan, ko se delodajalec prvič seznani z morebitnimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pomeni začetek teka subjektivnega tridesetdnevnega roka. V presojani zadevi je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z zadevo celovito seznanila dne 15. 7. 2011, ko je po prejemu odločbe sodišča z dne 14. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka, na seji nadzornega sveta razčiščevala, kje je prišlo do napake in kdo je zanjo odgovoren. Glede na to je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 podala pravočasno.

Sicer pa so vse navedbe, s katerimi tožeča stranka oporeka pravočasnosti odpovedi, prvič podane šele v pritožbi. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu pa je po prvem odstavku 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Ker tožeča stranka tega ni izkazal, pritožbeno sodišče njenih navedb pri odločanju ni upoštevalo.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 je tožena stranka podala iz razlogov, določenih v 1. alinei (kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja), 2. alinei (naklepoma oziroma iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja) in 8. alinei (nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika/zdravniške komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, opravljanje pridobitnega dela v tem času ali odpotovanje iz kraja prebivanja brez odobritve pristojnega zdravnika/zdravniške komisije) prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožeči stranki je očitala, da: (1) na Okrožno sodišče v ... ni posredovala izjave o konverziji terjatev, kar je privedlo do začetka stečajnega postopka nad družbo C. d.o.o., (2) da je v času, ko je bila zaradi bolezni začasno odsotna od dela, izbrisala elektronsko pošto in (3) v istem času ni upoštevala pravil bolniškega staleža, ampak je odšla na dopust. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala prvo očitano kršitev, ki je takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Zgolj ta kršitev zato, kot je presodilo sodišče prve stopnje, glede na določbo prvega odstavka 110. člena ZDR zadošča za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 zakonita. Takšnemu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje. Za odločitev v tem sporu tako ni bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da očitek o zlorabi bolniškega staleža ni utemeljen in da kršitve v zvezi z izbrisom elektronske pošte ne bo presojalo. Takšni odločitvi, ki je bila sprejeta s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti postopka (še posebej poudarjeno v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja - prvi odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da so ti spori prednostni), pritožbeno sodišče pritrjuje. Ker so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ti dve kršitvi, nebistvene za odločitev, se do njih po prvem odstavku 360. člena ZPP ne opredeljuje. Prav tako se ne opredeljuje do vseh (prav tako nebistvenih) navedb, ki se nanašajo na prvo očitano kršitev: navedb o tem, kdo je pošiljal pošto, kdo je vedel, kaj je treba poslati na sodišče, kaj je direktor podpisal in kaj je spraševal o vsebini listin, kakšni so bili motivi tožene stranke.... Glede te kršitve je bistveno le, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (vpogled v stečajni spis družbe C. d.o.o., izpovedba prič A.B., A.C., A.F., nekdanjega predsednika uprave - direktorja A.D., do katerih se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi opredelilo) ugotovilo, da je prvi očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen, torej da tožeča stranka, čeprav je bila za to zadolžena, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravila izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo C. d.o.o. začel stečajni postopek.

Sodišče prve stopnje je zgoraj navedenim pričam utemeljeno verjelo, saj so njihove izpovedbe skladne med seboj in s predloženo listinsko dokumentacijo, pred zaslišanjem pa so bile opomnjene na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjene na posledice krive izpovedbe (drugi odstavek 238. člena ZPP). Tožeča stranka je le v zvezi s pričo A.C. v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011 navajala, da je pristranska, verodostojnosti ostalih prič pa ni oporekala. Zato so tudi pritožbene navedbe, da so te priče povezane s toženo stranko in kot takšne neverodostojne, kot novote neupoštevne. Neutemeljene pa so navedbe, da je tožena stranka različno navajala o tem, kdo je direktorju dostavil glasovnico v podpis oziroma kdo jo je pripravil. To dejstvo namreč niti ni bistveno, bistveno je le, da je bila tožeča stranka že po določbah pogodbe o zaposlitvi (in po sklepu uprave z dne 5. 1. 2011) zadolžena za pripravo listin v zvezi s prisilno poravnavo družbe C. d.o.o. in da te svoje obveznosti ni izpolnila. Če pa je tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje menila, da so podana nasprotja v izpovedbah prič, bi lahko predlagala, da se soočijo po tretjem odstavku 239. člena ZPP. Pritožbene navedbe, ki jih podaja s tem v zvezi, ne morejo vplivati na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje.

V pritožbi tožeča stranka tudi neutemeljeno ponavlja dokazni predlog za zaslišanje stečajne upraviteljice družbe C. d.o.o. A.A.. Kršitev, ki jo naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z odločitvijo, da te priče ne zasliši, bi morala tožeča stranka pravočasno grajati (pa tega ni storila), saj prvi odstavek 286.b člena ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sicer pa zaslišanje priče A.A. niti ni bilo potrebno, saj se je o dejstvih, o katerih bi ta priča izpovedala, sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi vpogleda v spis v stečajni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1857/2010. Za izpovedbo o dejstvu, da je tožeča stranka vedno pravilno in popolno izpolnjevala svoje naloge, pa ta priča v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bila predlagana.

Nadalje v pritožbi tožeča stranka neutemeljeno prelaga odgovornost za posledico, ki je nastala, ker izjava o konverziji terjatev ni bila pravočasno posredovana na sodišče, to je za začetek stečajnega postopka nad družbo C. d.o.o., na nekdanjega predsednika uprave tožene stranke - direktorja A.D. in na administratorko A.C.. Direktor je namreč, kot je povzelo njegovo pričanje sodišče prve stopnje, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izpovedal, da se konkretno z dokumentacijo, potrebno za potrditev prisilne poravnave, ni ukvarjal. Na podlagi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaupal v delo tožeče stranke, ki se ne more za svoje opustitve sklicevati na nadrejenega - direktorja. Če bi sprejeli takšno stališče, bi to pomenilo, da delavci, ki so podrejeni, nikoli ne bi odgovarjali za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. A.C. pa ni bila zadolžena za vodenje postopka prisilne poravnave v družbi C. d.o.o. (za to je bila zadolžena tožeča stranka), ampak je opravljala le delo administratorke in je bila vezana na navodila tožeče stranke. Ona sama tako ni odločala, katere dokumente je treba izpolniti in poslati na sodišče. Četudi je skrbela za odpošiljanje pošte, ji tudi ni mogoče naprtiti odgovornosti, da ni bilo poslano vse, saj je bila naloga, da zagotovi in preveri, da je vse poslano, na tožeči stranki. Tožeča stranka se svoje odgovornost ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na ravnanja družbe C. d.o.o., ki naj bi - enako kot tožena stranka - na sodišče poslala le glasovnico, ne pa tudi izjave o konverziji terjatev, ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati, da je bila tudi v tej družbi tožeča stranka odgovorna za vodenje postopka prisilne poravnave. Pa četudi ne bi bila, če bi napako v družbi C. d.o.o. zakrivila druga oseba, to ne spremeni zaključka, da tožeča stranka za toženo stranko (družbo F. d.d.) na sodišče ni poslala zahtevanih dokumentov, kar je privedlo do stečaja hčerinske družbe C. d.o.o.. Za to kršitev, ki je nedvomno hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in ustrezna sankcija.

Ker v zvezi z odločitvijo, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo in da tožena stranka, ki v sporu ni uspela, sama krije svoje stroške postopka, niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, ki določa obveznost povrnitve stroškov glede na načelo uspeha v postopku.