Jedro

Glede na ugotovljena dejstva konkretnega primera (nehoten pritisk napačne tipke in opustitev preverjanja na ekranu naprave, upoštevajoč tožnikov stres, nenazadnje pa tudi dejstvo, da je tožnik na postaji že opazil kontrolorja in se zavedal tudi možnosti pregleda) tudi revizijsko sodišče sprejema pravno presojo sodišč druge in prve stopnje, da ob siceršnji kršitvi – nepravilni izdaji vozovnice eni od potnic, ni mogoče presoditi, da je tožnik to kršitev storil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 25. 8. 2011, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove in vrne na delovno mesto voznika avtobusa, ga za obdobje od 29. 8. 2011 do 12. 9. 2011 ter za kasnejše obdobje brezposelnosti do vrnitve na delo k toženi stranki prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, plača tako obračunane zneske predpisanih davkov in prispevkov ter tožniku izplača mesečne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18 dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Nadalje je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v znesku 584,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, in sicer za zahtevano prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco in nadomestila plač za čas od 13. 9. 2011 do konca delovne dobe tožnika pri drugem delodajalcu, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve, ki naj bi jo kot voznik avtobusa storil naklepoma oziroma iz hude malomarnosti dne 28. 7. 2011. Kršitev je bila ugotovljena ob kontroli, in sicer da je tožnik potnici, ki se je peljala s Ptuja do Ormoža, izdal otroško vozovnico s ceno 0,00 EUR, čeprav je potnica za vozovnico plačala 3,10 EUR. Ista potnica je pri tožniku kupila dve vozovnici, zase in za svojo sestro, ter za vozovnici plačala 6,20 EUR. Šlo je za vozovnico številka 2957 z zneskom 0,00 EUR in vozovnico številka 2958 z zneskom 3,10 EUR. Sodišče je sprejelo zagovor tožnika, da je izdaja vozovnice s ceno 0,00 EUR posledica njegove nehotne napake in da ni bil pozoren, kaj se je izpisalo na ekranu. Takrat je bil pod stresom, do izdaje vozovnice za ceno 0,00 EUR pa je prišlo v trenutku, ko so se odprla vratca, s katerim se voznik zapre. Sodišče je tožnikovo ravnanje vseeno opredelilo kot kršitev toženkinih navodil glede izdaje vozovnic z uporabo naprave za izdajanje vozovnic, vendar je glede na naravo kršitve, obliko in stopnjo krivde ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti, izdaje nepravilne vozovnice pa v konkretnem primeru tudi ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik na postaji opazil kontrolorja in ob vedenju, da bo ta pregledoval vozovnice oziroma da ta možnost obstaja, ni verjetno, da bi namenoma izdal napačno vozovnico. Pobrana voznina v zvezi z otroško vozovnico se je nahajala med ostalimi vozninami, pri čemer je šlo za sorazmerno bagatelno vrednost. Tožnik je svoje malomarno ravnanje tudi priznal in ga obžaloval. Čeprav njegova raztresenost ni opravičilo za malomarno ravnanje, je sodišče verjelo, da je bil zaradi nepričakovane razporeditve na delo na dan, ko je prosil, da bi bil prost, jezen in je deloval raztreseno, da je nehote pritisnil na napačno tipko na napravi za izdajo vozovnic in je ob opustitvi preverjanja izdal napačno vozovnico. Toženki in potnikom ni povzročil nobene škode, pomoto pa je priznal že ob kontroli. Sodišče tudi ni sledilo očitkom tožene stranke, da tožniku ne more zaupati zaradi storjenih kršitev, saj je od kršitev, za katere so bile tožniku izrečene disciplinske sankcije, poteklo že precej časa (šlo je za kršitvi leta 1986 in 1989), kršitev po izrečenem opominu tožniku z dne 19. 3. 2010 pa je pomenila povsem drugačno kršitev, kot je bila kršitev iz izredne odpovedi. Zato je presodilo tudi, da ni podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) – da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je razloge sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja. Tožnik je bil takrat pod stresom, poleg tega ni imel razloga prisvojitve inkasa v zvezi s sporno vozovnico, saj ob dejstvu, da je na postaji opazil kontrolorja, ni bilo v njegovem namenu, da bi takrat izdal napačno vozovnico. Tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče je tudi utemeljilo, da obravnavana zadeva ni primerljiva z očitano kršitvijo, ki je bila predmet presoje v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 86/2010. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Najprej povzema razloge sodb sodišč prve in druge stopnje, nato pa ponovno pojasnjuje, kako poteka izdaja vozovnic in zatrjuje, da že iz poteka teh operacij jasno izhaja, da do pomote ne more priti. Gre za enega izmed načinov goljufanja pri izdaji vozovnic in pobiranju voznine, voznik pa si voznino prilasti, saj je ob obračunu ni dolžan oddati. Gre celo za bolj sofisticiran način goljufanja od običajnega, ko voznik voznino pobere, vozovnice pa ne izda. Sklicuje se na izpoved priče F. K., da je tožnik pred tem že prodal dve vozovnici za isto relacijo in ceno 3,10 EUR in bi potnici, ki ji je prodal sporno otroško vozovnico, zgolj s tipko „enter“ izdal pravilno vozovnico za ceno 3,10 EUR, saj je po izdaji druge vozovnice aparat ostal nastavljen na 3,10 EUR. To dokazuje, da je ravnal naklepno. Tipka za otroško vozovnico in tipka „enter“ se nahajata daleč druga od druge, zato tudi iz tega razloga ni mogoče, da bi tožnik nanjo pritisnil večkrat in pomotoma. Sklicuje se tudi na izpoved priče A. C., predvsem pa, da ni mogoče, da bi voznik pomotoma, zgolj z enim udarcem po aparatu izbral otroško vozovnico in jo natisnil. Napačno je tudi naziranje sodišč o tem, da ni nastala škoda; ni pomembno, kje se nahaja voznina med vožnjo, saj se ta oddaja ob dnevnem obračunu po zaključku dela. Dejstvo, da je bila kršitev ugotovljena ob kontroli, tožnika ne more razbremeniti. V zvezi s tem se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 86/2010 z dne 20. 6. 2011. Prereka zaključek sodišča prve stopnje, da kršitev ni huda, saj je bistveno porušeno zaupanje glede pravilnega izdajanja vozovnic in pobiranja voznine – na področju, na katerem ima tožena stranka zgolj omejen nadzor. Napačen je tudi zaključek, da je tožnik na postaji opazil kontrolorja, zaradi česar ni verjetno, da bi namenoma izdal napačno vozovnico. Tožnik ni govoril resnice v zvezi s tem, da bi kontrolor na avtobus vstopil skupaj z ostalimi potniki, saj je vstopil na avtobus tik pred odhodom avtobusa iz avtobusne postaje, kar tožena stranka (ponovno) dokazuje tudi s podatki o času izdaje vozovnic in času vstopa kontrolorja, sicer pa je tudi kontrolor navedel, da ni stal pred avtobusom skupaj s potniki, temveč v pisarni na avtobusni postaji. Sodišče druge stopnje bi se moralo opredeliti, ali je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik videl kontrolorja na postaji, ter pojasniti, zakaj glede tega dejstva ni upoštevalo izpovedi kontrolorja. Tudi stres ne more opravičiti naziranja obeh sodišč glede storitve kršitve, saj dejstvo, da je tožnik moral voziti v soboto, za voznika avtobusa ne predstavlja in ne more predstavljati nobenega stresa. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, kar samo prizna v 9. točki obrazložitve, to pa predstavlja revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči prve in druge stopnje nista navedli, zakaj nista upoštevali listinskih dokazov in izpovedi prič glede načina oziroma postopka izdaje otroške vozovnice, prav tako pa se nista opredelili glede tega, da je tožnik neposredno pred izdajo otroške vozovnice izdal dve pravilni vozovnici za isto relacijo. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede presoje sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala oziroma naj bi šlo za bagatelno vrednost in v zvezi s tem tudi tega, da vrednost vozovnice za presojo kršitve ni bistvena in da vrednost v primeru ponavljajočih kršitev ni več bagatelna. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede porušenega zaupanja med strankama in tudi tega, da ni mogoče, da bi voznik ob izdaji vozovnice opazil kontrolorja oziroma, da je ta izpovedal, da ga tožnik na postaji ni mogel videti. Spregledalo je dejstvo, da je smisel kontrole ravno v njeni nenapovedanosti.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene. Tudi sam opisuje način izdaje vozovnice in navaja, da po izpisu vozovnice ni mogel več ugotoviti svoje napake, prav tako pa ponavlja trditev, da je bil na postaji prisoten kontrolor, kar je bila tudi okoliščina, na podlagi katere sta nižji sodišči presojali morebiten naklep tožnika. Poudarja, da so revizijske navedbe zavajajoče. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi te določbe ni mogoče upoštevati številnih revizijskih navedb, ki dejansko pomenijo zgolj nestrinjanje tožene stranke z dokaznimi zaključki sodišč druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da sodišči druge in prve stopnje tudi nista izključili listinske dokumentacije v zvezi z načinom izdajanja vozovnic niti izpovedi prič F. K. in A. C., temveč sta očitno sprejeli tudi pojasnila tožnika o tem, kako je prišlo do tega, da je eni od potnic izdal otroško vozovnico. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, tudi ne izhaja, da bi tožnik ravnal v skladu z navodili glede izdajanja vozovnic, kar na drugi strani pomeni, da sodišče ni izključilo oziroma ni zanemarilo dokazov, ki jih je v zvezi s tem ponudila tožena stranka in jih je sodišče izvedlo, temveč da je glede na pojasnila tožnika, ki jih je tudi upoštevalo, štelo, da v konkretnem primeru ugotovljene kršitve ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (sodišče prve stopnje) niti, da bi šlo za kršitev, ki jo je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti (sodišče prve in sodišče druge stopnje). Sodišči sta sprejeli pojasnilo tožnika, da je na postaji opazil kontrolorja, ne pa da bi kontrol že čakal na njegov avtobus skupaj s potniki, torej nasprotne revizijske navedbe predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar (kot navedeno) ni utemeljen revizijski razlog.

9. Iz sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno izhajajo razlogi za odločitev sodišča, zato ni mogoče pritrditi reviziji, da naj bi šlo za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožene stranke, vendar iz določbe prvega odstavka 360. člena ZPP izhaja, da mora v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se je v tej zadevi opredelilo izrecno le do presoje sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil kršitve naklepoma ali iz hude malomarnosti, ni pa se izrecno opredelilo do tega, ali sploh gre za hujšo kršitev (kar je presodilo sodišče prve stopnje) in ni presojalo pogoja za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR (kar je prav tako razlog odločitve sodišča prve stopnje). To za odločitev ni pomembno, saj za ugotovitev nezakonite odpovedi zadošča že presoja, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje.

10. Neustrezen je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedi kontrolorja K., češ da ga tožnik ni mogel videti, saj iz izpovedi te priče izhaja, da ga je tožnik „seveda opazil, ko je stopil iz pisarne ven.“

11. Tudi v zvezi z materialnopravno presojo je treba najprej poudariti, da številne revizijske navedbe predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč druge in prve stopnje. Pri tem ni nepomembna tudi ugotovitev, da je tožnik na postaji že pred tem opazil kontrolorja in se je vsaj lahko zavedal možnosti, da ga bo pregledal, in da je bil tožnik prav takrat pod stresom. To okoliščino, ki spada na področje subjektivnega odziva posameznika, tožena stranka tudi sicer prereka z neprimernimi navedbami, in sicer da odreditev dela v soboto, ob predhodni obljubi, da tega dne delavec ne bo delal, sploh ne more predstavljati stresa, da mora tožena stranka na podlagi koncesijske pogodbe opravljati storitve javnega prevoza, itd. 12. Glede na ugotovljena dejstva konkretnega primera (nehoten pritisk napačne tipke in opustitev preverjanja na ekranu naprave, upoštevajoč tožnikov stres, nenazadnje pa tudi dejstvo, da je tožnik na postaji že opazil kontrolorja in se zavedal tudi možnosti pregleda) tudi revizijsko sodišče sprejema pravno presojo sodišč druge in prve stopnje, da ob siceršnji kršitvi – nepravilni izdaji vozovnice eni od potnic, ni mogoče presoditi, da je tožnik to kršitev storil namenoma ali iz hude malomarnosti. To že samo po sebi zadošča za presojo, da tožena stranka ni dokazala očitane kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki je podana v primeru, če delavec huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja le s krivdno obliko naklepa ali iz hude malomarnosti.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).