Jedro

Tožnik je z izdajo otroške vozovnice potnici kršil navodila pri uporabi kasirne naprave na avtobusu. Kljub navedenemu ni ravnal malomarno, saj je bil pod stresom. Prav tako tožnik ni imel razloga si prisvojiti inkasa v zvezi s sporno vozovnico, saj je na postaji opazil kontrolorja, zato ni bilo v njegovem namenu, da bi takrat izdal napačno vozovnico. Z ozirom na navedeno tožena stranka razloga iz določbe druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazala, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 25. 8. 2011 podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati in vrniti na delovno mesto voznika avtobusa, ga za obdobje od 29. 8. 2011 do 12. 9. 2011 ter za kasnejša obdobja brezposelnosti do vrnitve na delo k toženi stranki prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, mu za ista obdobja obračunati bruto zneske mesečnega nadomestila plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, medtem ko je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 584,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v presežku zavrnilo tožbena zahtevka in sicer zahtevek za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije ter zahtevek za nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 9. 2011 do zaključenega delovnega razmerja tožnika pri drugem delodajalcu (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz priloženega seznama vozovnic, ki je bil natisnjen ob začetku kontrole, je razvidno, da je tožnik najprej izdal dve vozovnici za ceno 3,10 EUR, nato pa je izdal vozovnico za 0,00 EUR, kar potrjuje, da je naklepno posegel v pravilno nastavitev aparata, spremenil tip vozovnice ter potrdil spremembo z „enter“. Postopek izdaje vozovnice sta natančno obrazložili priči A.A. in B.B.. Zato je zmotna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnik ob izdaji sporne vozovnice ni ravnal naklepno. Če je bila izdana vozovnica s ceno 0,00 EUR, izdajatelj vozovnice pa je prejel znesek 3,10 EUR, takšnega zneska ob obračunu ni bil dolžan oddati, kar pomeni, da si ga je prisvojil. Znesek tudi ni nikjer evidentiran. To je potrdila zaslišana priča A.B.. Zmotno je stališče sodišča, da v konkretnem primeru ni nastala škoda, saj je izkazana tudi v porušenem zaupanju do potnikov, posebno v konkretni situaciji, ko je potnica plačala voznino, dejansko pa prejela vozovnico s ceno 0,00 EUR. Opozarja na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. VIII Ips 86/2010, ko je voznik v zvezi z izdajanjem vozovnic kršil delovne obveznosti. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, da se je pri izdaji vozovnice zmotil, pri čemer ni upoštevalo verodostojnih izpovedb prič, ki so potrjevale druga dejstva, predvsem pa to, da je tožnik takrat ravnal naklepno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: V tem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 25. 8. 2011 podala tožniku. Po določbi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje takšno odpoved ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za takšno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka 25. 8. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in mu v odpovedi očitala, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko potnici 28. 7. 2011 ni izdal pravilne vozovnice. Takrat je pooblaščen kontrolor tožene stranke Fredi Kolarič opravil kontrolo na avtobusu, ki ga je vozil tožnik na relaciji A. – B., in ugotovil, da je izdal eni od potnic dve vozovnici, namenjeni zanjo in njeno sestro, in sicer vozovnico št. 2957- otroci 0-4 let za ceno 0,00 EUR in vozovnico št. 2958 za ceno 3,10 EUR, čeprav mu je potnica za obe izročila 6,20 EUR. Tožena stranka je obrazložila podano izredno odpoved tožniku v tem, da je ravnal takrat najmanj hudo malomarno, tožnik bi si izkupiček od ene vozovnice prisvojil, če ne bi bil zaloten pri kršitvi. Poleg tega je ugotovila porušeno zaupanje med strankama, zaradi česar ni bilo izkazanih možnosti za nadaljevanje z delovnim razmerjem tožnika tudi iz razloga, ker mu je v letu 2010 že izrekla opomin zaradi kršitve delovnih obveznosti. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da je pri izdaji vozovnici s ceno 0,00 EUR nehote naredil napako, ker ni bil pozoren, kaj se je izpisalo na kasirnem aparatu. Poleg tega je bil takrat pod stresom, da bo moral delati v soboto, čeprav mu je nadrejeni najprej obljubil, da bo prost. Priči A.A. in B.B. pa sta v izpovedbah obrazložila postopek izdajanja vozovnic na kasirnem aparatu, ko mora voznik pri izdaji vozovnice najprej določiti relacijo, namen vožnje, ki med ostalim vsebuje tudi tipko za otroško vozovnico in nato pritisniti tipko „enter“. Po izdaji otroške vozovnice se aparat avtomatsko prestavi v stanje normalne cene vozovnice. Tožena stranka je s tako potrjenimi dejstvi (glede na število operacij na kasirnem aparatu) hotela dokazati, da se je tožnik takrat zavedal, da izdaja otroško vozovnico, ki je ne bi smel, in s tem ovreči njegov zagovor, da je prišlo do njene izdaje po pomoti.

Pritožbeno sodišče sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi, da tožniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja. Sodišče prve stopnje se je pri takšnem zaključku, ki je imel podlago v sprejeti dokazni oceni, lahko prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi ob zaslišanjih tožnika in prič. Ugotovilo je sicer, da je očitano ravnanje v konkretnem primeru pomenilo kršitev navodil pri uporabi kasirne naprave na avtobusu. Vendar je upoštevalo dejstvo, da je bil takrat tožnik pod stresom, ker je zvedel, da bo moral delati v soboto, zaradi česar je dopustno, da je napravil napako pri izdaji sporne vozovnice, kar pa se ne more šteti za hudo malomarno ravnanje. Poleg tega soglaša z ugotovitvijo, da tožnik ni imel razloga prisvojiti inkasa v zvezi s sporno vozovnico, saj je ob dejstvu, da je na postaji opazil kontrolorja, ni bilo v njegovem namenu, da bi takrat izdal napačno vozovnico. Ker tako tožena stranka v sporu razloga iz določbe druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazala, pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika ni bila zakonita.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 86/2010 z dne 20. 6. 2011, v kateri je sodišče v podobnem primeru ugotovilo, da predstavlja dohodek iz naslova pobranih voznin najpomembnejši del poslovanja, zaradi česar je prevoznik življenjsko zainteresiran za vestno delo voznika avtobusa pri izdajanju vozovnic in kasiranju denarja. Poleg tega neizdaja vozovnice ob plačilu voznine negativno vpliva na razmerja prevoznika do potnikov, kar lahko ustvari dvom v korektno poslovanje tožene stranke. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri uveljavljani sodbi za odločanje o primeru, ko voznik ni izdal potniku vozovnice potem, ko je sprejel denar za voznino ter potniku vrnil le drobiž. V tej sodbi gre po vsebini za drugačno kršitev kot v primeru tožnika, ki je potnici izdal otroško vozovnico. V skladu z navedenimi dejstvi ni mogoče enačiti težo tožnikove opustitve s kršitvijo voznika v zadevi, ki jo poskuša uveljaviti pritožba.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tudi ostali pritožbeni razlogi tožene stranke, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni izrecno opredelilo, niso pomembni oziroma ne vplivajo na drugačno sodno presojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, krije svoje stroške ne glede na izid postopka.