Jedro

Pooblastitev odvetnika specialista je stvar stranke, ki takega odvetnika najame, zato tega, dodatnega stroškovnega bremena v nobenem primeru ne more prevaliti na nasprotno stranko. Ne glede na to pa za zastopanje v predmetni pravdi po oceni pritožbenega sodišča dodatno (specialistično) znanje niti ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 3.588,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.998,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 64.027,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 6.517,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbene trditve glede delitve realizacije v primeru, da le-ta doseže oziroma preseže 2,5 milijona SIT, ter trditve, da v listinah (priloga B8-B9) ni navedena postavka posojilo, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla (konkretizitrano) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbene trditve glede variabilnega dela plače (oziroma nadurnega dela oziroma povečanega obsega dela), izplačevanja variabilnega dela v gotovini (dopis odvetnice T. z dne 23. 01. 2006) ter glede posla s podjetjem T. I., d.o.o. za odločitev v predmetnem sporu niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovoriti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožeča stranka sodišču prve stopnje uvodoma očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V povedi »Ne držijo navedbe tožene stranke, da gre glede prvotoženke za veljavna plačila, ker so bila opravljena po navodilu njihove zastopnice brez omejitev I. P..« po oceni pritožbenega sodišča ni očitanih protislovij. Sodišče prve stopnje je tako le razložilo, da samo dejstvo, da je I. P. kot zakonita zastopnica prvotožene stranke odredila plačila, za veljavnost opravljenih plačil še ni dovolj. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče prve stopnje jasno, razumljivo ter z dokazi podprto obrazložilo, da sporne fakture niso bile fiktivne. V posledici tega pa tudi ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno, prav tako tudi ni prišlo do neupravičene obogatitve prvotožene stranke.

Nadalje tožeča stranka sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 286. člena ZPP. Navaja, da tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo pri sklenjenih izvensodnih poravnavah ni govorila niti o delitvi na tri dele niti da naj bi se v znesek mesečne realizacije vključevala tudi posojila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka delitev na tri dele zatrjevala že v drugi pripravljalni vlogi z dne 25. 03. 2009 (list. št. 61), trditve o transakcijah A., J. A. s.p., Kočevje ter nekaterih drugih manjših transakcijah, pri katerih je bil posel, ki je bil po vsebini odkup, na željo partnerja pa opravljen kot posojilna pogodba, pa je postavila v tretji pripravljalni vlogi z dne 01. 06. 2009 (list. št . 76). Glede na to, da je bil prvi narok za glavno obravnavo izveden „šele“ 19. 06. 2009, se pritožbene navedbe tožeče stranke izkažejo za neutemeljene. Tudi sicer pa tožeča stranka v tem delu uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), pri čemer pa niti ne trdi, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi nikjer ne izpodbija, da bi bil dogovor o plačevanju rednega dela drugotožene stranke in A. V. preko faktur dejansko sklenjen, izpodbija le višino spornih faktur. Sodišču prve stopnje očita, da je popolnoma ignoriralo 5. člen Generalne pogodbe o poslovnem sodelovanju (priloga A2, v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katerega bi tožeča in prvotožena stranka morali pisno ugotoviti ceno, ki bi bila podlaga za nakazilo prvotoženi stranki. Takšne pisne ugotovitve tožena stranka ni predložila. Drugotožena stranka je bila kot zakonita zastopnica tožeče in prvotožene stranke legitimirana za sestavo takšnih ugotovitev, vendar česa takega ni storila. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, da zgolj izostanek pisne ugotovitve opravljene storitve, ne dokazuje fiktivnosti spornih faktur. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sama v drugi pripravljalni vlogi z dne 08. 05. 2007 navedla, da je T. S. vedel za plačila faktur prvotoženi stranki, ob tem pa je verjel, da so bila plačila izvršena pošteno, korektno in skladno s pogodbo. T. S. je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da mu je drugotožena stranka mesečno posredovala podatke o realizaciji odkupov in izvensodnih poravnav, vendar ne po osebah, ki so realizacijo naredile, ampak samo skupno. I. P. (drugotožena stranka) je podatke dajala v fascikel, on pa jih je pogledal, kadar je prišel v firmo. Drugotožena stranka je izpovedala, da je vsak mesec T. S. predočila poročilo, ki se v fotokopiji nahaja v prilogah B8-B9. Na tej podlagi so izdelali dokument, kakršen je v prilogi B12 (R. L.) in na drugi strani priloge B10 (Stroški meseca – maj 2005 – L. d.o.o.). V spisu sta prazna obrazca, ker drugotožena stranka z izpolnjenimi obrazci ne razpolaga, saj so le-ti pri tožeči stranki. Izpolnjenih obrazcev niti T. S. niti drugotožena stranka nista podpisala. Je pa S. oba izpolnjena obrazca sprejel v hrambo. Slednje sovpada z izpovedbo S., da so bili podatki v fasciklu. Skoraj povsem identična je tudi izpovedba A. V.. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da do pisnega soglasja, ki ga je sicer predvidevala med strankama sklenjena Pogodba, ni prišlo. Očitno pa je, da sta drugotožena stranka kot zakonita zastopnica prvotožene stranke in T. S. ter drugotožena stranka kot zakonita zastopnika tožeče stranke glede cene ustno soglašala. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi T. S. po prepričanju pritožbenega sodišča že prej začel zavračati račune in ne bi dopustil plačil po sedemnajstih fakturah.

Tožeča stranka nadalje navaja, da so trditve tožene stranke glede dogovora o izplačilu realizacije (35% v korist prvotožene stranke in 65% v korist tožeče stranke; v primeru izvensodnih poravnav delitev na tretjine) nekonsistentne in nesprejemljive, saj tak dogovor nikoli ni bil sklenjen. Kakšen dogovor naj bi potemtakem bil, če ne tak kot ga zatrjuje tožena stranka, pa tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji niti kasneje v pritožbi ni navedla. Pritožbeno sodišče je preverilo tudi pritožbene navedbe, da se obračuni (priloga B8-B9) in izstavljeni računi ne ujemajo. Za mesece marec, april in junij 2005 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil del zneska, ki ga je bila tožeča stranka dolžna nakazati prvotoženi stranki, poravnan v gotovini (vsak navedeni mesec 100.000,00 SIT), zato je bil za ta znesek izdan nižji račun (priloga A19, A17 in A15). Račun za mesec maj 2005 (priloga A16) pa očitno vsebuje še plačilo za sklenjeno izvensodno poravnavo P.F. G. v višini 66.680,00 SIT.

Glede pritožbenih trditev o izvensodni poravnavi G., in sicer da se zneski iz listin ne ujemajo z delitvijo na tretjine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to sicer res drži, vendar ne gre prezreti trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo (list. št. 12), da je bila delitev za tožečo stranko 2.700.055,64 SIT in za prvotoženo stranko 5.058.166,00 SIT med pravdnima strankama sporazumno dogovorjena.

Nadalje tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v celoti prezrlo trditve in dokazne predloge tožeče stranke ter da ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi T. S., čeprav je le-ta podprta z listinskimi dokazi. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in jasno argumentirani, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo le sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene.

Na pritožbene navedbe glede računovodskih podatkov družbe R., d.o.o., pritožbeno sodišče odgovarja, da v celoti sledi sodišču prve stopnje, ki je svojo odločitev pravilno oprlo na izpoved drugotožene stranke, da bi se kontna kartica odkupa terjatev in zneski plačil (računi) popolnoma ujemali, če bi tožeča stranka predložila še kontne kartice za posojila in izvensodne poravnave. V kolikor je tožeča stranka menila, da temu ni tako, bi morala, upoštevaje povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP), sama predložiti kontne kartice za posojila in izvensodne poravnave ter na ta način dokazati, da se zneski tudi v tem primeru ne bi ujemali. Pritožbene navedbe glede prirejenosti podatkov za potrebe te pravde so povsem pavšalne in v ničemer konkretizirane zato se pritožbeno sodišče v presojo le-teh ni spustilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je del pisne izjave O.F. in C., na katerega se sklicuje sodba, iztrgan iz konteksta ter da je sodišče prve stopnje spregledalo nadaljnji tekst izjave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da njuna izjava tudi v delu, da posli drugotožene stranke niso bili izvršeni v dogovorjeni obliki in da na servis ni dostavila nikakršne dokumentacije, ni omajala dokazne ocene sodišča prve stopnje glede (ne)zlorabe položaja drugotožene stranke, zato se do nje upravičeno ni izrecno opredelilo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi glede 1. točke izreka izpodbijane sodbe torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo.

O pravdnih stroških Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni razloga za povišanje vrednosti odvetniških storitev pri odmeri sodnih stroškov zaradi uporabe pravnega specialističnega znanja v skladu s 5. členom Odvetniške tarife. Skladno z 2. odstavkom 5. člena Odvetniške tarife ima sodišče možnost, da tega zvišanja (konkretno gre za 100% zvišanje) ne upošteva. Po oceni pritožbenega sodišča je pooblastitev odvetnika specialista stvar stranke, ki takega odvetnika najame, zato tega, dodatnega stroškovnega bremena v nobenem primeru ne more prevaliti na nasprotno stranko. Ne glede na to pa za zastopanje v predmetni pravdi po oceni pritožbenega sodišča dodatno (specialistično) znanje niti ni bilo potrebno. Tožena stranka razlogov, zakaj je bilo 100% povečanje potrebno v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni pojasnila. Šele v odgovoru na pritožbo je zgolj pavšalno navedla, da je šlo v obravnavanem primeru za pravno, zlasti pa glede dejanskega stanja zelo zapleteno zadevo, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati, zato ocenjuje, da odmera po zvišani tarifi (2. odstavek 5. člena Odvetniške tarife) ne pride v poštev.

V delu, ki se nanaša na stroške postopka, je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo (5. točka 358. člena ZPP) ter stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah ter skladno zgoraj razloženemu izhodišču. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na tožbo (1100 točk), za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 23. 03. 2007 (1100 točk), za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 25. 03. 2009 (825 točk), za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 01. 06. 2009 (550 točk), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 06. 2009 (1100 točk), za sestavo četrte pripravljalne vloge z dne 02. 07. 2009 (550 točk), za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 02. 10. 2009 (550 točk). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (31,09 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 3.218,18 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na tožbo v višini 370,21 EUR je pritožbeno sodišče tako toženi stranki priznalo stroške pravdnega postopka v višini 3.588,39 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega in tretjega odstavka 313. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

O pritožbenih stroških Tožeča stranka je s pritožbo dosegla spremembo sodbe le glede stroškov postopka, ki pa so stranska terjatev in se zato ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, po kateri se presoja pritožbeni uspeh. Tožeča stranka zato sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (1375 točk). Ni pa ji priznalo 100% povišanja vrednosti odvetniške storitve zaradi uporabe pravnega specialističnega znanja v skladu s 5. členom Odvetniške tarife. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (10,90 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 1.678,50 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 320,14 EUR je pritožbeno sodišče tako toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 1.998,64 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega in tretjega odstavka 313. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.