Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja premoženja ugotavlja na podlagi hipotetične najemnine, ki je sicer odvisna od narave vrnjene nepremičnine in drugih okoliščin.

Res je sicer, da se po ustaljeni sodni praksi ugotavlja t.i. neto najemnina, vendar bi morala morebitne stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati, opredeljeno zatrjevati toženka in ne tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnicam v 15 dneh plačati znesek 118.179,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora v istem roku tožnicam plačati pravdne stroške v znesku 5.294,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka, ki najprej zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ob zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije ni opredelilo do vseh trditev toženke. Toženka ne more biti zavezanka za plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine, ker je bila s pogodbo z dne 4. 11. 1971 prenesena v uporabo gradbenemu podjetju P., ki je imelo na predmetni nepremičnini rudarsko pravico. Iz denacionalizacijske odločbe sicer res izhaja, da je zavezanka za vrnitev predmetne nepremičnine v last toženka, vendar to ne pomeni avtomatično, da je tudi zavezanka za nadomestilo plačila zaradi nezmožnosti uporabe.

Nadalje trdi, da je v izpodbijani sodbi uporabljena in v sodni praski uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen materialnopravno zmotna ter v nasprotju z namenom ZDen in ostalimi civilnimi predpisi. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da denacionalizacija ne pomeni vzpostavitev stanja pred nacionalizacijo, za nazaj, temveč na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej. Zato se upravičencem pravnoformalno premoženje ne vrne, temveč na njem pridobijo lastninsko pravico šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Posledično so neutemeljeni zahtevki za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe, na drugi strani pa ni nikakršnih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem stvari. To izhaja tudi iz ločenega mnenja dr. Wedam Lukičeve in dr. Fišerja v odločbi Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Nasprotuje razlagi, da je zakonodajalec z izključitvijo zahtevkov do začetka veljavnosti ZDen ustvaril pravno podlago za uveljavljanje povsem specifičnih zahtevkov, ki niso ne odškodninski ne obogatitveni, niti stvarnopravni. Določba drugega odstavka 72. člena ZDen nima takšne vsebine, niti ni mogoče njene vsebine širiti z uporabo sklepanja po nasprotnem razlogovanju. Denacionalizacijski upravičenec z dnem začetka veljavnosti ZDen na premoženju, podvrženem denacionalizaciji, ni pridobil nobenih upravičenj, niti pravice do uporabe, zato tudi ni podana pravna podlaga za odmeno zaradi neuporabe v tem obdobju. Za uporabo argumenta a contrario ni nobene podlage. Izhodišče za ta argument je ugotovitev, da so vse sestavine zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu razlog, ki terjajo določeno pravno posledico. Te sestavine morajo biti opredeljene dovolj določno in intenzivno, ker edino tako lahko z zanesljivostjo sklepamo, da pravna posledica velja smo za zakonski dejanski stan s takšnimi sestavinami oziroma da za dejanski stan, ki teh sestavin nima, ta posledica ne velja. Če bi zakonodajalec hotel tako posledico, bi to moral jasno, določno in nedvoumno zapisati.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da bi lahko tožnikom na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen pripadalo le nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal. Tožnice niso uspele dokazati, da bi imele od predmetne nepremičnine res premoženjsko korist v relevantnem obdobju in zgolj hipotetična trditev, da bi z družbo P. d. d. sklenile najemno pogodbo, ne more zadostiti dokaznemu bremenu. Nepravilna je tudi višina nadomestila, ki naj bi pripadalo tožnicam. Sodna praksa izhaja iz neto najemnine in zgolj do takšne koristi je denacionalizacijski upravičenec lahko upravičen. Ker bi upravičenci s premoženjem imeli tudi stroške (upravljanja, vzdrževanja, davščin), je pri izračunu prikrajšanja tudi te treba upoštevati.

Na nelogičnost v sodni praksi uveljavljene razlage 72. člena ZDen kaže tudi zavrnitev ugovora zastaranja. Ni jasno, zakaj naj bi zastaralni rok za uveljavljanje nadomestila za čas nezmožnosti uporabe začel teči šele z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, če naj bi upravičenci imeli pravico do uporabe teh nepremičnin že od začetka veljavnosti ZDen dalje. Ker to v sodni odločbi ni pojasnjeno, je ni mogoče preizkusiti in je s tem podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožnice pritrjujejo stališčem sodišča prve stopnje in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Številni pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso utemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njih je tudi odgovorjeno na vsa pravno pomembna vprašanja. Z očitki bistvenih kršitev pritožnica izraža le svoje nestrinjanje s stališči, ki so v sodni praksi že ustaljena.

6. Najprej pritožba neutemeljeno izpodbija v sodni praksi povsem uveljavljeno(1) razlago določbe drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Gre za stališče, da navedena določba ZDen kot specialni predpis v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih določb predstavlja samostojno podlago utemeljenosti zahtevkov za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Na vse pritožbene navedbe v zvezi z razlago drugega odstavka 72. člena ZDen je odgovorjeno že v razlogih sodbe VS RS II Ips 200/2013 z dne 20. 11. 2014(2), zato se pritožbeno sodišče nanje le sklicuje, da jih ne bo ponavljalo. V obrazložitvi navedene odločbe Vrhovnega sodišča je odgovorjeno tudi na pritožbene očitke o napačni uporabi argumenta a contrario in vse tiste argumente, ki jih pritožba črpa iz odklonilnih ločenih mnenj dr. Wedam Lukič in dr. Fišerja k odločbi Ustavnega sodišča U-I-22/99. 7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju pasivne legitimacije. Toženka je v denacionalizacijski odločbi navedena kot zavezanka za vrnitev sporne nepremičnine (odprti kop), kar ni sporno. Ni pomembno kolikšno ali sploh kakšno korist je od vrnjenega premoženja v času od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve upravičencu imel zavezanec(3), pomemben je le njegov položaj denacionalizacijskega zavezanca. V tem smislu je sodišče vezano na izrek odločbe o denacionalizaciji(4).

8. Ni res, da tožnice niso uspele dokazati, da bi imele od v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine premoženjsko korist v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da se nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe in upravljanja premoženja ugotavlja na podlagi hipotetične najemnine, ki je sicer odvisna od narave vrnjene nepremičnine in drugih okoliščin. Višino nadomestila je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, ki je podatke za določitev najemnine pridobil od institucij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo pridobivanja kamnin. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank in predstavnika družbe P. d.d. Toženka zatrjevane kršitve namreč ni pravočasno uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo pri izračunu najemnine upoštevati tudi stroške in davščine, ki bi jih po mnenju pritožnice morale navesti tožnice. Res je sicer, da se po ustaljeni sodni praksi ugotavlja t.i. neto najemnina, vendar bi morala morebitne stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati, opredeljeno zatrjevati toženka in ne tožnice(5).

9. Nazadnje je neutemeljena še pritožbena trditev, da stališče o začetku teka zastaralnega roka od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji kaže na nelogičnost uveljavljene razlage drugega odstavka 72. člena ZDen. Zatrjevana nelogičnost je navidezna, saj zastaranje teče šele od trenutka, ko je stranka pridobila možnost sodno uveljavljati svoje upravičenje. Glede na specifičnost položaja upravičencev njihova pravica do nadomestila ne izhaja iz pravice uporabljati nepremičnino že od uveljavitve ZDen, temveč iz ureditve, ki mu priznava to upravičenje za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno. Možnost sodnega uveljavljanja tega upravičenja upravičenec pridobi šele, ko mu je nepremičnina vrnjena v naravi, do česar pride šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe(6).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa glede na vsebino pritožbe in upoštevajoč utrjena stališča sodne prakse za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen je prestala tudi ustavnosodno presojo v odločbi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Op. št. (2): Kar ni presenetljivo, saj so pritožbene navedbe dobesedno ponovljene revizijske navedbe, na katere je odgovarjalo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 200/2013. Op. št. (3): Ki trdi, da je nepremičnino prenesla v uporabo na GP P., ki je imelo pravico do izkoriščanja mineralnih surovin.

Op. št. (4): Primerjaj VS RS sodba II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015 in v njej navedene judikate Op. št. (5): Primerjaj odločbi VS RS II Ips 348/2010 z dne 7. 11. 2013 in II Ips 283/2012 z dne 12. 2. 2015. Op. št. (6): Prim. II Ips 200/2013 (točka 11 obrazložitve).