Jedro

Terjatev v izreku sodbe ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, solidarnost na upniški strani pa se ne domneva. Gre torej za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno kaj drugega, deli med upniki na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Dovoljenost revizije se zato presoja glede vsakega tožnika posebej.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati znesek 118.179,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

7. S pravnomočno sodbo je tožnikom prisojen znesek 118.179,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Terjatev v izreku sodbe ni opredeljena kot solidarna na upniški strani, solidarnost na upniški strani pa se ne domneva (406. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Gre torej za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno kaj drugega, deli med upniki na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). Dovoljenost revizije se zato presoja glede vsakega tožnika posebej (skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP). Če se pravnomočno prisojena terjatev deli med tožnike po enakih delih, izpodbijana vrednost spornega predmeta vsakega tožnika ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, saj seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva.

8. Revizija tožene stranke torej po samem zakonu ni dovoljena, predhodno pa ni bila dopuščena. Zato ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člena ZPP).

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela z revizijo, zato po načelu uspeha sama nosi stroške revizijskega postopka, vsebinski odgovor tožnikov na revizijo pa glede na naravo odločitve ni bil potreben.