Jedro

S tem, ko je zaposlena pri revidentu navadno elektronsko pošto nesporno prejela 2. 11. 2011 kot informacijo v skladu s 13. členom ZDavP-2 in ne kot dokument v okviru postopka odmere davka, ni šlo za vročanje v smislu 85. člena ZDavP-2 oziroma ZUP. Ob odsotnosti drugih dokazov o tem, da je zakoniti zastopnik revidenta pošto prejel šele kasneje, je treba šteti, da je pravna oseba izvedela za informacijo (in s tem za novo dejstvo oziroma nov dokaz) že 2. 11. 2011, torej je od tedaj dalje tekel 6 mesečni subjektivni rok za obnovo postopka po petem odstavku 89. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 4236-2040/2012-2 (10-130-00) z dne 11. 6. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin, ki je bil končan z odločbo, št. DT 4236-2/2011-1104 (10021-05) z dne 21. 9. 2011. Tožena stranka je kot drugostopenjski organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila s svojo odločbo, št. DT 499-18-28/2012-2 z dne 22. 5. 2013. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve davčnih organov, da je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o predlogu revidenta za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku obnove postopka po uradni dolžnosti. Obnova postopka po uradni dolžnosti se lahko začne, če to zahteva javni interes.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da revidentovi tožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je z dnem, ko je pri revidentu zaposlena uslužbenka, ki ni pooblaščena za sprejemanje vlog, prejela elektronsko pošto, ki naj bi vsebovala novo dejstvo kot razlog za obnovo postopka, o novem dejstvu seznanjena tudi pravna oseba in njen zakoniti zastopnik. Davčni organ bi moral skladno z drugim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o obnovi postopka odločati tudi po uradni dolžnosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, št. DT 4236-2/2011-1104 (10021-05) z dne 21. 9. 2011, mu je bila naložena obveznost plačila davka na promet nepremičnin v znesku 137.464,00 EUR. Vendar pa pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, saj v upravnem sporu o dovoljenosti obnove upravnega postopka pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti (enako npr. tudi sklep VS RS X Ips 259/2013 z dne 2. 10. 2013).

7. Revizija pa je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revident izpostavlja pomembna pravna vprašanja: 1) v zvezi s pravočasnostjo predloga za obnovo postopka: kdaj je pravna oseba seznanjena z vlogo, ko je vloga posredovana na navaden elektronski naslov uslužbenke, ki ni zakonita zastopnica pravne osebe; ali je sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokaznem bremenu, ko je zahtevalo, da dokaže negativno dejstvo - da ji vloga ni bila vročena; ali način vročanja lahko vpliva na presojo pravočasnosti predloga za obnovo in ali možnost seznanitve zaposlene delavke, ki ni zakonita zastopnica pravne osebe, z vlogo, ki ni vročena po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pomeni, da se je z vlogo lahko seznanila pravna oseba; 2) v zvezi z odločanjem o obnovi davčnega postopka po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2: ali lahko začne davčni organ v postopku za obnovo, ki se začne na predlog stranke, obnovo postopka po uradni dolžnosti; ali je v obravnavani zadevi podan javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti.

9. Na ta vprašanja z enostavno, jezikovno razlago ni mogoče odgovoriti, odločitev pa vpliva na položaj revidenta. S tem vprašanje predstavlja pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Ker je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, je revizija dovoljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

11. V obravnavani zadevi je sporno, kdaj začne teči subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. V drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 je določeno, da lahko davčni organ, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. V teh rokih lahko po petem odstavku 89. člena ZDavP-2 predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek.

12. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku ter povzetega v izpodbijanih aktih, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnih organov, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident predlog za obnovo postopka vložil 4. 5. 2012. Novo dejstvo, ki bi naj bilo podlaga za obnovo postopka, je bilo mnenje Generalnega davčnega urada v zvezi z obračunom DDV pri prodaji dela stečajnega premoženja. To mnenje je davčni organ s strani uslužbenca A. A. poslal 2. 11. 2011 po elektronski pošti na elektronski naslov B. B., zaposlene pri revidentu. Iz elektronskega sporočila ni razvidno, kdaj je zaposlena pošto odprla. Revident navaja, da je pošto prejel šele dva dni kasneje, 4. 11. 2011, ko je pošto prejel zakoniti zastopnik in jo posredoval tudi odvetnici, ki se je seznanila z vsebino sporočila. Meni, da rok teče od tega dne dalje, in ne že od 2. 11. 2011, kot navaja davčni organ.

13. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem davčnega organa druge stopnje, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, da se je imel revident možnost seznaniti z obvestilom že 2. 11. 2011, torej z dnem, ko je davčni organ poslal elektronsko pošto in jo je pri revidentu zaposlena B. B. tudi prejela. V obravnavanem primeru pravila o vročanju ne veljajo, ker je bila informacija revidentu poslana glede na njegovo pravico do informiranja v skladu s 13. členom ZDavP-2 in ne kot dokument v okviru postopka odmere davka. Vsi ugovori glede kršitve določb o vročanju po ZDavP (85. člen) in ZUP so tako neutemeljeni.

14. Revident ni ugovarjal temu, da je zaposlena pošto prejela in bila z njo seznanjena že 2. 11. 2011, ampak je ugovarjal le, da za sprejem pošiljke ni bila pooblaščena in da bi se moral datum seznanitve šteti od dne, ko je pošto prejela pravna oseba, torej njen zakoniti zastopnik in odvetnica, ki je informacijo vsebinsko preučila.

15. Vrhovno sodišče meni, da je dokazno breme glede utemeljevanja pravočasnosti predloga za obnovo postopka v obravnavanem primeru na strani revidenta. Ni res, kar navaja v reviziji, da pravočasnosti ni mogel dokazati, ker je prvostopenjski davčni organ od njega zahteval, da dokaže negativno dejstvo, to je da pošta ni bila vročena zakonitemu zastopniku isti dan. Lahko bi namreč dokazoval pozitivno dejstvo, kdaj je bila pošta posredovana s strani zaposlene zakonitemu zastopniku ali osebi, pooblaščeni za vročanje. Nadaljnja vročitev pošte odvetnici za vsebinsko preučitev sporočila pa v konkretnem primeru ni relevantna. S tem, ko je zaposlena pri revidentu pošto nesporno prejela 2. 11. 2011, je po mnenju Vrhovnega sodišča, ob odsotnosti drugih dokazov o tem, da je zakoniti zastopnik pošto prejel šele kasneje, treba šteti, da je pravna oseba izvedela za novo dejstvo oziroma pridobila možnost uporabiti nove dokaze že 2. 11. 2011. Vsi nadaljnji revizijski ugovori glede vročitve so tako neutemeljeni.

16. Revident navaja, da bi moral davčni organ obnovo postopka začeti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDavP-2, ne glede na vložitev predloga za obnovo. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da je stvar tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o predlogu revidenta za obnovo postopka, in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti.

17. Glede na to, da so ugovori glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka neutemeljeni, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino sporočila Generalnega davčnega urada, ki naj bi predstavljal novo dejstvo(1) in s tem razlog za obnovo postopka, ni opredeljevalo.

18. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Če pa sporočilo pomeni, da je bilo pri odmeri davka (očitno) kršeno materialno pravo, razlog za obnovo postopka niti ni podan, saj je za te primere v 88. členu ZDavP-2 predvidena odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.