Jedro

Stališče tožeče stranke, da bi davčni organ njen predlog za obnovo postopka moral dodatno presojati po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 je neutemeljen. Obnova postopka po uradni dolžnosti se namreč ob pogojih, ki jih določa zakon, lahko začne, če to zahteva javni interes.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Murska Sobota kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere davka na promet nepremičnin, ki je bil končan z odločbo DT 4236-2/2011-1104 (10021-05) z dne 21. 9. 2011. Tožeča stranka je bila z mnenjem Generalnega davčnega urada v zvezi z obračunom DDV pri prodaji dela stečajnega premoženja, ki ga navaja kot novo dejstvo, seznanjena 2. 11. 2011. Navedeno dejstvo je razvidno iz elektronskega sporočila, ki je bilo posredovano s strani uslužbenca Davčnega urada Murska Sobota A.A. na elektronski naslov B.B., zaposlene pri tožeči stranki. Šestmesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz petega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je iztekel 3. 5. 2012, tožeča stranka pa je predlog za obnovo vložila 4. 5. 2012. Ker je predlog vložen po poteku predpisanega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-18-28/2012-2 z dne 22. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo ni bistven način vročitve dokumenta, ki bi lahko predstavljal novo dejstvo, temveč možnost tožeče stranke, da se z njegovo vsebino seznani. V tem pogledu pa ni spora, da je bilo elektronsko sporočilo tožeči stranki poslano 2. 11. 2011. Tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da pri njej zaposlena delavka tega dne sporočila ni prejela in s tem pridobila možnost seznanitve z vsebino sporočila, s tem pa tudi možnost navajanja novega dejstva ali uporabe novega dokaza.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi 89. člena ZDavP-2, ker davčni organ predloga tožeče stranke ni presojal po drugem odstavku tega člena. Tudi kolikor je bil predlog za obnovo postopka po 5. odstavku 89. člena ZDavP-2 prepozen, je bila tožena stranka z njim (4. 5. 2011) seznanjena z novim dejstvom in bi zato morala v roku 6 mesecev od seznanitve uradoma začeti obnovo, kot to stori v primerih, ko nova dejstva privedejo do višje obdavčitve. Z izpodbijanim sklepom je zato kršeno tudi načelo materialne resnice iz 5. člena in načelo sorazmernosti z 6. člena ZDavP-2. Iste zakonske določbe namreč ni mogoče tolmačiti različno glede na to, ali bi obnova pripeljala do višje ali manjše obdavčitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemelji davčni organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi je zavrnitev pritožbenih ugovorov utemeljena v obrazložitvi odločbe o pritožbi. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja.

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku obnove postopka po uradni dolžnosti. Stališče tožeče stranke, da bi davčni organ njen predlog za obnovo postopka moral dodatno presojati po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 je zato neutemeljen. Obnova postopka po uradni dolžnosti se namreč ob pogojih, ki jih določa zakon, lahko začne, če to zahteva javni interes.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji. Po sodniku posamezniku je odločalo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.