Jedro

V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.

Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 94.099,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2019 dalje, zavrže. II. V preostalem delu se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila 550.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2019 dalje in v II. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala vrnitev plačanega zneska 550.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2019 dalje in plačilo odškodnine v višini 94.099,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2019. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in ji naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 164/2022 z dne 14. 3. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 190. člena in določbo 191. člena Obligacijskega zakonika._

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo 550.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 5. 2019 dalje do plačila, v preostalem delu pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavljala je tudi povrnitev revizijskih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala zavrnitev revizije. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Ugotovljena dejanska podlaga v izpodbijani sodbi**

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato so za revizijsko sodišče upoštevna tudi dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in niso bila predmet izpodbijanja s pritožbo tožeče stranke. V nadaljnjih točkah revizijsko sodišče povzema zaokrožen sklop ugotovljenih dejstev, na katerih sloni nosilna argumentacija sodišč prve in druge stopnje.

7. Tožeča stranka je kot najemnik s toženo stranko kot najemodajalcem dne 23. 5. 2016 sklenila najemno pogodbo (v nadaljevanju Najemna pogodba) za nepremičnine, ki v naravi predstavljajo prodajno - skladiščni kompleks ... . Najemna pogodba je v 27. členu določala predkupno pravico tožnika v primeru nameravane prodaje nepremičnin s strani toženca.

8. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 25. 4. 2019 pozvala k izjasnitvi glede uveljavljanja predkupne pravice. V njem se je sklicevala na prejeto zavezujočo ponudbo kupca in opredelila pogoje nameravane prodaje nepremičnin, med drugim pogodbeno ceno in pogoji plačila. Med te spada zahteva za plačilo 20 % kupnine (550.000,00 EUR) ob podani izjavi o uveljavljanju predkupne pravice. Ta znesek predstavlja 10 odstotno varščino in 10 odstotno plačilo kupnine ob podpisu pogodbe. Rok za plačilo preostalih 80 % kupnine je 60 dni od dneva, ko je prodajalec prejel obvestilo kupca o uveljavljanju predkupne pravice, pri čemer mora zagotoviti ustrezno zavarovanje. Bistven pogoj je, da se nepremičnina prodaja po principu "videno-kupljeno".

9. Tožeča stranka je dne 24. 5. 2019 toženi stranki poslala dopis z naslovom UVELJAVLJANJE PREDKUPNE PRAVICE z naslednjo vsebino: … _Obveščamo vas, da skladno s 27. členom najemne pogodbe uveljavljamo nakupno pravico kot sledi. Nakupno pravico … uveljavljamo za skupno vrednost 2.750.000 EUR plus DDV (obrnjena davčna stopnja po 76.a členu ZDDV-1) plačljivo na način, 20 odstotka oz. 550.000 EUR ob uveljavitvi predkupne pravice in 80 odstotka oz. 2.200.000 EUR v roku 60 dni od podpisa kupoprodajne pogodbe. Nepremičnino kupujemo pod pogojem urejenega ZK stanja, proste vseh hipotekarnih bremen z veljavnim uporabnim dovoljenjem in po načelu videno kupljeno. Skladno s pozivom, v zavarovanje glede plačila prilagamo tudi izjavo družbe krovne družbe A. d. o. o., da ima družba B. na osnovi hipotekarnega zavarovanja z nepremičninami, ki so predmet nakupa zagotovljena sredstva za izvedbo nakupa, ob tem, da ob izpolnjenem pogoju ustrezne ZK urejenosti nepremičnin, ki so predmet nakupa, podaja tudi jamstvo za izvedbo celotne transakcije v roku 60 dni od podpisa kupoprodajne pogodbe. Glede na dejansko stanje, ki ga za obravnavane nepremičnine izkazujejo knjižni izpiski, ki naj bi bile v lasti družbe C. in ne družbe D., vas pozivamo, da nam v roku 14 dni posredujete ustrezno dokumentacijo iz katere bo razvidno, da je dejanski in nesporni lastnik nepremičnin družba D., ter da iz nepremičnin ne izhajajo nobene lastniške ali hipotekarne pravice tretjih oseb. K uveljavitvi predkupne pravice vam prilagamo potrdilo o plačilu varščine v višini 550.000,00 EUR, garancijsko izjavo družbe A. d. o. o., izpolnjen obrazec pregleda stranke v skladu z ZPPDFT-1, izpolnjen vprašalnik glede politične izpostavljenosti in izjavo o končnem dejanskem lastniku družbe. V primeru, da zaradi neurejenosti zemljiškoknjižnih stanj ali druge za izvedbo posla zakonsko potrebne dokumentacije v roku 60 dni po prejemu te uveljavitve, posla ni mogoče izvesti, mora prodajalec kupcu varščino vrniti v celoti._

10. Tožeča stranka je toženi stranki dne 27. 5. 2019 nakazala znesek 550.000,00 EUR, ki ga je v svojem dopisu z dne 24. 5. 2019 označila kot plačilo varščine.

11. V dopisu z dne 29. 5. 2019 je tožena stranka tožeči stranki zagotovila, da izvedba posla ni vprašljiva, saj je bilo lastniško stanje nepremičnin urejeno in niso bile obremenjene s hipoteko in da njeni pomisleki o možnosti izvedbe posla niso utemeljeni.

12. Z dopisom z dne 30. 5. 2019 je tožeča stranka toženo stranko prosila, da ji čim hitreje posreduje osnutek pogodbe, katerega potrebuje zaradi predložitve dodatnega zavarovanja za plačilo celotne kupnine.

13. Iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 3. 6. 2019 izhaja, da je tožeči stranki pripravila pogodbo z dvema variantama glede zavarovanja plačila zadnjega dela kupnine.

14. Tožena stranka je dne 5. 6. 2019 prejela elektronsko pošto tožeče stranke s privolitvijo, da se glede uskladitve vsebine pogodbe lahko dogovori neposredno z Banko X. d. d. 15. Po nadaljnji izmenjavi korespondence je tožena stranka dne 4. 7. 2019 overila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičninah v korist tožeče stranke in ga skupaj s prodajno pogodbo in drugimi predpisanimi listinami za veljaven prenos lastninske pravice deponirala pri notarki E. E. ter tožečo stranko pozvala, da do 26. 7. 2019 plača preostanek kupnine.

16. Pooblaščenci tožene stranke so dne 31. 7. 2019 tožeči stranki posredovali izjavo o ugotovitvi, da se prodajna pogodba šteje za razvezano.

17. Tožena stranka je nepremičnine naknadno pod istimi pogoji prodala prvotnemu ponudniku, za katerega je bila realizirana vknjižba v zemljiški knjigi dne 12. 12. 2019. **Nosilna stališča v sodbi sodišča prve stopnje**

18. Sodišče prve stopnje je izjavi tožeče stranke z dne 24. 5. 2019 o uveljavitvi predkupne pravice pripisalo pomen, da je tožeča stranka sprejela ponudbo predkupnega upravičenca in da je bil posel sklenjen. Tožeča stranka s svojimi opombami ni v ničemer spreminjala predmeta in pogojev prodaje. Tožena stranka je nepremičnine prodajala bremen proste, brez hipotek, zemljiškoknjižno urejene in z vso potrebno dokumentacijo za nadaljnje opravljanje dejavnosti, ki jo je tožeča stranka v teh prostorih opravljala že od leta 1967 dalje. Zato izjave ni mogoče šteti za nasprotno (spremenjeno) ponudbo, saj tožeča stranka v izjavi ni navedla nobenega dodatnega pogoja ali zahtevala spremembe kakšne sestavine pogodbe, ki je ne bi vsebovala ponudba tožene stranke. Nadaljnje dopisovanje tožeče stranke pa je sodišče razlagalo le kot iskanje možnosti za odstop od pogodbe, kar se je dejansko zgodilo iz razlogov na strani tožeče stranke (neplačilo kupnine). S svojim ravnanjem je tožeča stranka zgolj skušala zlorabiti svojo predkupno pravico, da bi preprečila prodajo nepremičnin drugemu interesentu, medtem ko sama ni uspela zagotoviti finančnih sredstev za plačilo kupnine po sklenjeni pogodbi. Ker je bil razlog za nerealizacijo pogodbe na strani tožeče stranke, je tožena stranka upravičena zadržati 10 % plačane kupnine kot aro. Glede preostalega zneska vplačane varščine pa je sodišče sledilo ugovoru tožene stranke, da je terjatev v tem delu prenehala na podlagi pobotne izjave, s katero je pred pravdo pobotala svojo obveznost s terjatvami do tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin po različnih najemnih pogodbah. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa je zavrnilo, ker tožena stranka ni povzročila nobene škode, obdržala je zgolj aro, do katere je bila upravičena.

**Nosilni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje**

19. Sodišče druge stopnje je drugače od sodišča prve stopnje ocenilo učinek izjave tožeče stranke z dne 24. 5. 2019. Presodilo je, da iz povedi izjave ("_Nepremičnino kupujemo pod pogojem urejenega ZK stanja, proste vseh hipotekarnih bremen z veljavnim uporabnim dovoljenjem in po načelu videno kupljeno._") izhaja, da je tožeča stranka sklenitev pogodbe pogojevala s posedovanjem ustrezne dokumentacije, predvsem uporabnega dovoljenja. Ker mora biti izjava predkupnega upravičenca brezpogojna, pomeni, da tožeča stranka predkupne pravice ni veljavno uveljavila, saj njena izjava ni ustrezala pogojem predkupne ponudbe prodajalca. Ker na podlagi izjave v dopisu z dne 24. 5. 2019 ni nastala nobena obveznost, za plačilo 550.000,00 EUR ni nobene podlage. Ker pa je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ne dolguje, se izvedeno plačilo umešča v zakonski dejanski stan 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tem pa zapisa ni mogoče razlagati v smislu izjeme v obliki pridržka zahtevati vrnitev plačila.

**Glede nedovoljenega dela revizije**

20. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

21. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka (550.000,00 EUR s pripadki), ki ga je tožeča stranka utemeljevala na obogatitveni podlagi. Domet tako dopuščenega vprašanja ne sega na odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (94.099,00 EUR s pripadki), ki ga je tožeča stranka utemeljevala na odškodninski podlagi. Ker tožeča stranka v reviziji izrecno napada odločitev sodišča druge stopnje v celoti,1 je Vrhovno sodišče v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in drugi odstavek 374. člena ZPP).

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

22. Sodišče druge stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na drugačno materialnopravno podlago kot sodišče prve stopnje, ki je izhajalo iz presoje, da je na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 24. 5. 2019 nastalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Po presoji sodišča druge stopnje do nastanka pogodbe ni prišlo zaradi pogojnosti izjave tožeče stranke. Pri tem je sklepalo, da že trditvene navedbe same tožeče stranke izključujejo domnevo zmote na njeni strani, zato iz teh trditev ni mogoče sklepati na dejanski okvir iz prvega odstavka 190. člena OZ. Izključena pa je tudi podlaga iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ker njene trditve izključujejo obstoj pogodbenega razmerja.

23. 191. člen OZ omejuje možnost uveljavljanja vrnitvenih zahtevkov ob izpolnjenih dejanskih predpostavkah izpolnitve plačila izpolnitelja ter ob njegovem hkratnem zavedanju, da izpolnjuje nekaj, kar ni dolžan. Omejitev pa je izključena v primerih, ko si je plačnik pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Po svoji naravi sama določba 191. člena OZ zato ne ureja pogojev za uveljavljanje vrnitvenih zahtevkov, temveč okoliščine, ki tovrstne zahtevke izključujejo. V procesnem razmerju med upnikom (izpolniteljem plačila) in dolžnikom (prejemnikom plačila) se zato pravila iz 191. člena OZ kažejo kot podlaga možnih ugovorov dolžnika zoper vrnitveni zahtevek.2 Relevantnost tega ugovora se pokaže ob izkazanih predpostavkah kondikcijskega zahtevka.

24. Vrhovno sodišče je v povezavi z razlago dejanskih okoliščin iz 191. člena OZ že zavzelo stališče, da je za izključitev vrnitvenega zahtevka za razlago pojma védenja pomembna povezava plačnikove zavesti z njegovo voljo. Za prenehanje pravice zahtevati vrnitev ni vselej dovolj, da ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli.3 Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemer je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.4

25. Med strankama očitno ni sporno, da je bilo plačilo zneska 550.000,00 EUR vzročno povezano s pozivom tožene stranke z dne 25. 4. 2019, s katerim je tožeči stranki omogočila uveljavljanje predkupne pravice. Pravdni stranki sta ob tem ponujali različno interpretacijo namena izvršenega plačila. Tožena stranka je plačilo utemeljevala kot izraz izjave volje tožeče stranke k uveljavitvi predkupne pravice v skladu s pogoji iz poziva z dne 25. 4. 2019. Tožeča stranka pa je plačilo utemeljevala kot varovanje svoje nasprotne ponudbe, ki naj bi jo podala toženi stranki. Trditvena podlaga ne ene ne druge pravdne stranke zato ni vključevala dejanskega okvirja, ki ga v smislu povzetih stališč Vrhovnega sodišča v citiranih odločbah vključuje 191. člen OZ, to je, da je na strani tožeče stranke obstajal voljni element privolitve v prikrajšanje.

26. Sodišče druge stopnje je izključitev pravice tožeče stranke na vrnitev plačila utemeljilo na presoji, da sama tožeča stranka zatrjuje, da ni sprejela predkupne ponudbe tožene stranke in da je tožeča stranka tudi vedela, da zanjo ni nastopila obveznost ter da plačuje nekaj, kar ne dolguje. Vendar ta dejanski okvir, ki se nanaša na védenje tožeče stranke, še ne vključuje voljnega elementa na njeni strani. Iz golega védenja o neobstoju obveznosti še ni mogoče sklepati na prostovoljno privolitev tožeče stranke v prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.

27. Drugačen zaključek sodišča druge stopnje od sodišča prve stopnje glede nastanka pogodbene podlage na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 25. 4. 2019 je sodišču druge stopnje narekoval, da se opredeli do celotne trditvene podlage, na katero se je tožeča stranka sklicevala tudi v pritožbi in s katero je utemeljevala predpostavke kondikcijskega zahtevka po 190. členu OZ.

28. Dopuščeno revizijsko vprašanje, ki zamejuje revizijski preizkus (371. člen ZPP), terja tudi preizkus pravilnosti sklepanja sodišča druge stopnje o izključitvi predpostavk vrnitvenega zahtevka po tretjem odstavku 190. člena OZ. Ta obsega dva dejanska položaja, ki lahko spremljata izvedeno plačilo (neuresničena podlaga plačila ali kasneje odpadla podlaga plačila). Sodišče druge stopnje je to podlago izključilo (13. točka obrazložitve sodbe) s sklicevanjem na trditve same tožeče stranke, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, uporaba te podlage pa bi v okoliščinah konkretnega primera pomenila, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje glede namena izpolnitve.

29. Revident v reviziji nasprotuje stališču, ki naj bi izhajalo iz izpodbijane sodbe glede potrebnega soglasja o namenu izpolnitve kot pogoja za uporabo tretjega odstavka 190. člena OZ. Takšno kategorično stališče sicer iz navedenega dela obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, je pa nanj mogoče sklepati posredno. S tem, ko se sodišče druge stopnje ponovno sklicuje predvsem na ugotovitev, da tožeča ni sprejela predkupne ponudbe tožene stranke, je mogoče sklepati, da je s tem izključilo enega od položajev, ki ga ureja tretji odstavek 190. člena OZ (kasneje odpadla podlaga). Na ta položaj se je sklicevala tožena stranka (zatrjevala je, da je bila kasneje pogodba iz razloga na strani tožeče stranke razvezana), ki pa je uveljavljala druge razloge za izključitev vrnitvenega zahtevka.

30. Če bi bilo mogoče razumeti, da sodišče druge stopnje na začetku 13. točke razjasnjuje zakonski dejanski stan neuresničene pravne podlage, je potrebno ustrezno pojasniti, kako umestiti ta dejanski stan v celotno ureditev podlage vrnitvenega zahtevka v 190. členu OZ. Osnovno pravilo je uveljavljeno v prvem odstavku 190. člena, ki daje podlago za vrnitveni zahtevek v primeru, ko pride do prehoda premoženja, ne da bi za to obstajala pravna podlaga. Zakon pripisuje enake posledice tudi v dejanskih položajih, ki jih ureja tretji odstavek 190. člena OZ. V primeru odpadle podlage zadostuje utemeljitev, da je do prehoda premoženja prišlo ob položaju, ko je za to obstala pravna podlaga, ki pa je po prehodu premoženja odpadla. Težje breme pa je naloženo tožniku v primeru, ko vrnitveni zahtevek utemeljuje na podlagi drugega dejanskega položaja, ki ga tretji odstavek 190. člena opredeljuje z odprtim pojmom neuresničene podlage. Ta zakonski dejanski stan predpostavlja dvoje. Prvič, prenos premoženja, ki sicer ne zasleduje izpolnitve neke obveznosti, z namenom izzvati določeno ravnanje nasprotne stranke, ki ni iztožljivo. In drugič, razvoj dogodkov, ki sledijo prenosu premoženja, pokaže, da se je zasledovani namen prenosa premoženja izjalovil. To pomeni, da je tu obravnavani zakonski dejanski stan lahko upošteven, kadar je prenos premoženja, ki ne pomeni izpolnitve obveznosti, upoštevaje vse okoliščine primera, opravljen z namenom izzvati določeno ravnanje nasprotne stranke. Ob odsotnosti te okoliščine, bi imel izpolnitelj možnost uveljaviti zahtevek iz prvega odstavka 190. člena OZ, kadar ne gre za položaja, ki ga urejata 191. in 192. člen OZ. Pomembno je zato razmerje med prenosnikom premoženja in prejemnikom, ki ga je treba ovrednotiti, upoštevaje vse okoliščine primera. V tem smislu se tu obravnavani zakonski dejanski stan razlikuje od zakonskega dejanskega stana iz prvega odstavka 190. člena OZ in od zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena, ki se utemeljuje s pozneje odpadlo podlago za opravljeni prenos premoženja.

31. Zmotno je zato sklepanje sodišča druge stopnje, da je izključena upoštevnost tretjega odstavka 190. člena OZ, kolikor ureja položaj neuresničene podlage za prenos premoženja, že zato, ker tožeča stranka ni imela namena, da izpolni svojo obveznost po predkupni ponudbi tožene stranke, katere zavestno ni sprejela, kar izključuje soglasje strank glede namena izpolnitve.5 To stališče je glede na obrazloženo vsebino tu obravnavanega zakonskega dejanskega stanu, ki ga ureja tretji odstavek 190. člena OZ, preozko. Poleg tega ni mogoče prezreti, da bi izpodbijano stališče pritožbenega sodišča lahko izključilo podlago vrnitvenemu zahtevku tudi v primerih izven okvira 191. ali 192. člena OZ.

32. Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Ker je sodišče druge stopnje izključilo pravno podlago iz tretjega odstavka 190. člena OZ že na podlagi trditev tožeče stranke, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

33. Upoštevaje podane razloge je odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje, da je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera zmotno uporabilo določbo 191. člena OZ, ko je iz trditvene podlage tožeče stranke sklepalo na njeno privolitev v prikrajšanje na podlagi izvedenega plačila. Prav tako pa je zmotno uporabilo tretji odstavek 190. člena OZ, ko je izključilo podlago za vrnitveni zahtevek, ne da bi preizkusilo utemeljenost pritožbe tožeče stranke tudi v povezavi z namenom plačila, ki ga je zatrjevala tožeča stranka.

**Odločitev o reviziji**

34. Glede na odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je ostala pritožba tožeče stranke neizčrpana glede pomembnega dela trditev tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala podlago tožbenega zahtevka. Te obsegajo tudi zatrjevan relevanten dejanski okvir, v katerega Vrhovno sodišče v okviru revizijskega preizkusa samo ne more posegati. Zato je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP, v posledici česar je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

35. Revizijsko sodišče pri tem pojasnjuje, da je glede obsega preizkusa omejeno na okvir dopuščenega vprašanja (371. člen ZPP), pri čemer pa je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP). V okviru revizijskega preizkusa se zato Vrhovno sodišče ne opredeljuje do pravilnosti sklepanja sodišča druge stopnje o drugačni vsebini volje tožeče stranke v izjavi z dne 24. 5. 2019, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče ne sme odgovarjati na navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo, s katerimi nasprotuje tej presoji sodišča druge stopnje.

36. Napotki za novo sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve.

**Glede odločitve o stroških revizijskega postopka**

37. Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glede odškodninskega dela zahtevka predlaga razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. 2 Enako tudi K. Lutman, Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 134. 3 Sklep VSRS III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009. 4 Sklep VSRS III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011. 5 Sodišče druge stopnje je svoje stališče utemeljilo s sklicevanjem na doktorsko disertacijo dr. Karmen Lutman https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106554. (Stališče je povzeto tudi v delu, navedenem v op. 2, stran 129.) Avtorica v citiranem delu svoje disertacije pojasnjuje stališče nemške teorije. Dodati je treba, da avtorica povzema iz nemškega pravnega prostora še stališče, da se kondikcija zaradi neuresničene podlage najpogosteje uporablja za vrnitev izpolnitve, ki je bila opravljena z namenom bodoče sklenitve pogodbe ali bodočega obligacijskega razmerja, do katerega pa potem ne pride (primerjaj stran 153 navedenega dela in stran 129 dela, navedenega v op. št. 2).