Jedro

Tožnica je bila v tekočem letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, v delovnem razmerju in je prejemala plačo. Za izračun pokojninske osnove je potrebno v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2012 in št. ... z dne 6. 9. 2012 ter se zadeva vrne toženki v novo upravno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 6. 1. 2012 in št. ... z dne 6. 9. 2012 ter priznanje višje starostne pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, saj bi bilo potrebno ob pravilni uporabi četrtega odstavka 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tožbenemu zahtevku ugoditi in upoštevati, da se nadomestilo odmeri od tekoče plače in tako določi poštena pokojninska osnova, saj določilo dopolnjuje drugi odstavek 41. člena in določa način odmere pokojninske osnove za prejeta nadomestila, kadar zavarovanec v preteklem letu ni imel plače ali nadomestila, torej ni imel svojih dohodkov in ne samo takrat, kadar v preteklem letu ni bil zavarovan. Sama v letu 1990 ni imela plače ali nadomestila, pa tudi ne zavarovanja s pravico do odmere kateregakoli denarnega nadomestila ali zavarovalne osnove, od katere bi se nadomestilo lahko odmerilo. Prostovoljno zavarovanje za ožji obseg pravic ji je plačeval mož, zdravstveno pa je bila zavarovana kot družinski član. Šele ko se je v letu 1991 zaposlila, je s tem pridobila pravico do prejemanja porodniškega nadomestila, ki ji je bilo odmerjeno od plače tekočega leta in v taki višini so bili plačani tudi vsi prispevki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 41. člena ZPIZ-1. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v skladu s 5. alineo prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženke in ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 6. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 6. 1. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 484,91 EUR na mesec od 24. 12. 2011 dalje.

Spor v predmetni zadeve se nanaša izključno na to ali je bila pri oblikovanju pokojninske osnove za obdobje od 26. 8. 1991 do 25. 8. 1992 uporabljena pravilna pokojninska osnova. Tožnica je imela v obdobju od 4. 6. 1988 do 31. 5. 1990 pravico do podaljšanega zavarovanja po določbi 158. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83). Odmerjen ji je bil tudi prispevek za podaljšano zavarovanje. Tako od 4. 6. 1988 do konca leta 1988, kakor za leto 1989 in se ji je v obrazec M4 za leto 1989 evidentirala neto osnova, ki je znašala 560.429,00 Din na mesec oziroma 6.725.148,00 Din za celo leto 1989. Od 1. 1. 1990 do 3. 6. 1990 je bilo s sklepom toženke z dne 7. 5. 1991 odločeno, da se za odmero pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obrazec M4 evidentira neto osnova, ki znaša 1.628,48 Din na mesec, torej 8.142,40 Din za obdobje od 1. 1. 1990 do 31. 5. 1990. Tožnica je bila od 1. 6. 1990 nato vključeno v kmečko zavarovanje in sicer do 26. 6. 1991, ko je sklenila pogodbo o delovnem razmerju in bila na podlagi tega statusa tudi zavarovana. Od 26. 8. 1991 do 25. 8. 1992 je bila uživalka nadomestila plače po predpisih o starševskem dopustu.

Tožena stranka in sodišče prve stopnje je za čas porodniškega dopusta tožnice v obdobju od 26. 8. 1991 do 25. 8. 1992 štelo, da je potrebno za izračun pokojninske osnove uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu oziroma po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz prvega odstavka 89. člena ZPIZ-1, za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. V danem primeru je toženka za izračun pokojninske osnove za čas porodniškega staleža tožnice v letu 1991 in 1992 vzela osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, v danem primeru je to leto 1990. Uporaba drugega odstavka 41. člena v primeru kakršen je tožničin je napačna. Tožnica v koledarskem letu pred prejemanjem nadomestila - torej v letu 1990 ni prejemala plače niti nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma ostalih nadomestil, ki jih našteva drugi odstavek 41. člena, temveč je bila v podaljšanem zavarovanju oziroma v zavarovanju za zmanjšan obseg pravic od 1. 6. 1990 dalje. To podaljšano zavarovanje pa ne predstavlja tiste osnove, od katere so sicer bili plačani prispevki, ki bi ga bilo potrebno upoštevati za izračun pokojninske osnove. Pritožbeno sodišče šteje, da se besedna zveza: „osnova, od katere so bili plačani prispevki“ v drugem odstavku 41. člena ZPIZ-1 nanaša na osnovo plač oziroma nadomestil, ne pa na vsako osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Ker tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, niti nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestil iz drugega odstavka 41. člena, se ji za izračun pokojninske osnove v času porodniškega staleža upošteva plača iz tekočega leta.

Tožnica je v tekočem letu, torej v letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, bila v delovnem razmerju in je tako prejemala plačo (vsaj za čas od 26. 6. 1991 do nastopa porodniškega staleža). Tako je potrebno za izračun pokojninske osnove v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu, za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je v skladu s 82. členom ZDSS-1 odpravilo izpodbijana upravna akta tožene stranke in toženki naložilo, da upoštevajoč pravna stališča glede uporabe materialnega prava pritožbenega sodišča, ponovno odloči o višini starostne pokojnine tožnice.