Jedro

Četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1 se nanaša le na tiste zavarovance, ki v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila niso imeli plače, oziroma drugih nadomestil, zanje pa tudi ni bila znana osnova, od katere so se plačevali prispevki.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 6. 1. 2012 in 6. 9. 2012 ter priznanje višje starostne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 6. 1. 2012 in 6. 9. 2012 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.

3. Med drugim je navedlo, da se spor nanaša izključno na to, ali je bila pri oblikovanju pokojninske osnove za obdobje od 26. 8. 1991 do 25. 8. 1992 uporabljena pravilna pokojninska osnova. Iz ugotovljenih podatkov izhaja, da je imela tožnica v obdobju od 4. 6. 1988 do 31. 5. 1990 pravico do podaljšanega zavarovanja po določbi iz 158. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83 in nadalj.), da je bila od 1. 6. 1990 vključena v kmečko zavarovanje do 26. 6. 1991, nato pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi in bila zavarovana na tej podlagi. V spornem obdobju od 26. 8. 1991 do 25. 8. 1992 je bila uživalka pravice do starševskega nadomestila. Po stališču sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka, za izračun pokojninske osnove tožnice v spornem obdobju nepravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj. - v nadaljevanju ZPIZ-1), saj bi moral v tem primeru upoštevati določbo četrtega odstavka te zakonske določbe. Tožnica v predhodnem letu, to je v letu 1990 ni prejemala plače niti nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma ostalih nadomestil, ki jih našteva drugi odstavek 41. člena ZPIZ-1, torej je za izračun pokojninske osnove v času starševskega dopusta treba upoštevati plačo iz tekočega leta.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Najprej ponavlja razloge sodb sodišč prve in druge stopnje ter podlage, po katerih je bila tožnica zavarovana v letih od 1988, zlasti pa leta 1990. Navaja, da je bila osnova iz leta 1990 - osnova iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila plače po predpisih o starševskem varstvu - za tožnico v celoti znana (šlo je za podaljšano zavarovanje in kmečko zavarovanje), da so bili od teh zneskov plačani tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da je treba upoštevati tudi definicijo 8. člena ZPIZ-1, po kateri je zavarovalna osnova tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Gre za jasno definicijo, ki ne potrebuje razlage. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 je uzakonil prostovoljno obliko zavarovanja, ki je neke vrste nadomestni inštitut za podaljšano zavarovanje, ki ga je urejal prejšnji statut. Glede na to tožena stranka meni, da je pravilno uporabila določbo drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1. 5. Tožnica je na revizijo odgovorila, vendar revizijsko sodišče tega odgovora ne more upoštevati, saj ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Tudi njen pooblaščenec, ki sicer ima pravniški državni izpit, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more opravljati pravdnih dejanj (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 19. členom in 35. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - v nadaljevanju ZDSS-1).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz 8. člena ZPIZ-1 izhaja, da je pokojninska osnova mesečno povprečje plač in zavarovalnih osnov v določenem obdobju, ki se skladno s tem zakonom valorizira na raven zadnjega koledarskega leta pred upokojitvijo. Zavarovalna osnova je tista osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Po prvem odstavku 39. člena ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih osemnajstih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. S tem zakon ponovno opredeli, kaj je pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine in jo v nadaljevanju še konkretneje določi, med drugim tudi v 41. členu, ki ureja vštevanje nadomestil za izračun pokojninske osnove. V prvi alineji prvega odstavka je določeno, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih, itd., v drugem odstavku pa, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in predpisih o delovnih razmerjih, po predpisih o starševskem dopustu, oziroma po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno, ali nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije iz prvega odstavka 89. člena tega zakona, za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Izračun pokojninske osnove po tej določbi se torej nanaša na tiste zavarovance, ki so prejemali določena nadomestila, med drugim tudi nadomestilo po predpisih o starševskem dopustu, vendar le, če je bilo mogoče v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila upoštevati tudi njihovo plačo, ki se tudi sicer valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila (tretji odstavek 41. člena ZPIZ-1), ali osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Četrti odstavek te zakonske določbe posebej ureja tudi primer zavarovanca, ki v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imel plače ali nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka tega člena, in določa, da se za izračun pokojninske osnove takšnega zavarovanca upošteva plača iz tekočega leta.

9. Tožnica v koledarskem letu pred spornim obdobjem, v katerem je uživala pravico do starševskega dopusta in nadomestila, ni imela plače oziroma nadomestila plače iz invalidskega varovanja oziroma enega od nadomestil iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1. Ne gre pa pri njej za primer, da pri določitvi njene osnove ni mogoče upoštevati osnove, ki je služila za izračun njenih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 1990 (1). Zato je za tožnico treba upoštevati določbo drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1. Četrti odstavek te zakonske določbe se tako nanaša le na tiste zavarovance, ki v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila niso imeli plače, oziroma drugih nadomestil, zanje pa tudi ni bila znana osnova, od katere so se plačevali prispevki.

10. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in to sodbo potrdilo.

Op. št. (1): Tožnica je bila namreč v tem letu pokojninsko in invalidsko zavarovana.