Jedro

Razsodnost je podstat poslovne sposobnosti. Volja nerazsodne osebe je nična, tako da do sklenitve posla sploh ne pride; v resnici imamo opravka z dejanskim stanom "neposla". Napaka je tako resna in nepopravljiva, da je treba dejanjem nesposobnega subjekta zaradi varstva javnega interesa odreči vsakršen učinek. Pravni posli, ki jih sklene oseba, ki nima več (dejanske) sposobnosti razsojanja, so enako kot pravni posli, ki jih sklene poslovno nesposobna oseba, nični; predpostavka za njihovo veljavnost namreč ni izpolnjena (prvi odstavek 41. člena OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.069,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je zatrjevala, da je z A. A. (svojo babico) 1. 9. 2009 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere se ji je babica zavezala po svoji smrti prepustiti stanovanje št. 8 v izmeri 67,25 m2 v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., z ID znakom ... (v nadaljevanju stanovanje); tožnica pa se je svoji babici zavezala v zameno nuditi običajno oskrbo in pomoč v bolezni ter po potrebi tudi finančno pomoč (v nadaljevanju pogodba o dosmrtnem preživljanju). A. A. je s stanovanjem na podlagi darilne pogodbe z dne 30. 4. 2010 (v nadaljevanju darilna pogodba) ponovno razpolagala tako, da je stanovanje podarila tožencu. Tožnica trdi, da je darilna pogodba nična (podrejeno izpodbojna) iz več razlogov: A. A. ob razpolaganju ni bila več poslovno sposobna, dogovorjena je bila prepoved razpolaganja, razpolaganje je bilo v nasprotju z moralnimi načeli, A. A. je bila tudi prevarana.

2. Toženec je navedbam tožnice o ničnosti oziroma izpodbojnosti darilne pogodbe ugovarjal. Vložil je nasprotno tožbo, v kateri je z eventualnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, podrejeno pa njeno razveljavitev.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba, sklenjena med A. A. (darovalko) in tožencem (obdarjencem), nična oziroma neobstoječa. Zato je ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na spornem stanovanju in zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke po nasprotni tožbi, in sicer: zahtevek za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju (III. točka izreka); zahtevek za ugotovitev, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana že za časa življenja preživljanke (IV. točka izreka); in zahtevek, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže (V. točka izreka). Sklenilo je, da pravdne stroške tožnice krije toženec (VI. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5. Toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da zahtevke tožnice v celoti zavrne in ugodi zahtevkom toženca po nasprotni tožbi. Podrejeno je predlagal, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

6. Revizija toženca je bila vročena tožnici, ki predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - tožnica je z A. A. 1. 9. 2009 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je tožnica zavezala preživljanki nuditi običajno nego in pomoč, ter po potrebi tudi finančno pomoč, preživljanka pa se je zavezala, da bo na tožnico v zameno za pomoč ob svoji smrti prenesla lastninsko pravico na stanovanju; v korist preživljanke je bila dogovorjena tudi prepoved odtujitve in obremenitve stanovanja; - v času, ko se je sklepala pogodba o dosmrtnem preživljanju pri A. A. še ni bilo mogoče zaznati upada mentalnih sposobnosti in znakov demence, zato je bila ob sklenitvi te pogodbe sposobna razsojati; - v začetku leta 2010 so se pri A. A. začeli kazati znaki demence;1 17. 3. 2010 je bila klinična slika demence tudi psihiatrično diagnosticirana; proces izgubljanja kognitivnih sposobnosti je tudi zaradi več telesnih zdravstvenih motenj potekal zelo hitro; - A. A. je 30. 4. 2010 glede stanovanja, s katerim je razpolagala že s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s tožencem (svojim sinom) sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere se je ta vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik; ob sklenitvi te pogodbe A. A. ni več imela sposobnosti razsojanja; - 17. 5. 2010 je tožnica pri pristojnem sodišču podala predlog za odvzem poslovne sposobnosti A. A.; v predlogu je navedla, da je njena babica naglušna, pozabljiva, neorientirana ipd.; od junija 2010 je tožnica babico vodila v dnevno varstvo, ker sama ni več mogla ostati doma, predpisano ji je bilo tudi zdravilo za demenco; kasneje je bila A. A. zaradi bolezni nameščena v dom; med obravnavanim postopkom je umrla; - odnos med tožnico in A. A. je bil ljubeč, prijeten in topel; tožnica je zanjo že več let pred odhodom v dom kot tudi potem skrbela lepo; zanjo je poskrbela tudi v času daljše službene odsotnosti (takrat je poskrbela za dostavo hrane na dom in obiske negovalk); toženec trditev, da je tožnica babico fizično in psihično zlorabljala ter z njo manipulirala, ni dokazal; - odnos med tožencem in njegovo mamo A. A. je bil hladen; zanjo ni nikoli skrbel in jo je le občasno obiskoval; - toženec je pred sklenitvijo darilne pogodbe vedel, da je njegova mama A. A. s stanovanjem že razpolagala, a je kljub temu z njo sklenil darilno pogodbo.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja M. M., ki ga je ocenilo kot strokovno, prepričljivo in notranje skladno, ter na podlagi drugih izvedenih dokazov zaključilo, da A. A. ob sklenitvi darilne pogodbe zaradi svoje bolezni ni bila več sposobna razsojanja, na njeno sposobnost razumevanja pa je vplivala tudi njena naglušnost. Ugotovilo je, da je darilna pogodba zato nična. Kot dodatni argument za ničnost darilne pogodbe je navedlo tudi njeno neskladnost z moralnimi načeli, ker toženec ob njeni sklenitvi ni bil v dobri veri - vedel je namreč, da je mama z nepremičnino že razpolagala. Zato je ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na spornem stanovanju in zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker je ugodilo zahtevku po tožbi, je moralo odločati tudi o eventualnem zahtevku po nasprotni tožbi. V zvezi z njim je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene dokazov zaključilo, da je bila A. A. 1. 9. 2009, ko je s tožnico sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sposobna razsojanja in je vedela, kaj podpisuje, saj dokazov upada kognitivnih sposobnosti A. A. za to obdobje ni. Toženec ni dokazal, da bi imela pogodba o dosmrtnem preživljanju nedopustno podlago in da bi bila sklenjena z namenom izigravanja toženca kot nujnega dediča, ker je bila sklenitev take pogodbe glede na odnos med tožnico in A. A. ter glede dejansko izvrševanje pomoči in nege A. A. s strani tožnice logična in življenjska. Ker se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izvrševala, je kot neutemeljen zavrnilo tudi toženčev zahtevek po nasprotni tožbi za razvezo pogodbe: namestitev A. A. v domsko oskrbo ni razlog za razvezo pogodbe, saj prepovedi nastanitve A. A. v dom sopogodbenici nista dogovorili. Tudi finančna pomoč tožnice A. A. je izkazana.

10. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da so bili dokazi ocenjeni skladno z metodo iz 8. člena ZPP, zato je dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrdilo. Pojasnilo je, da vprašanje, ali je toženec ob sklenitvi darilne pogodbe vedel, da je A. A. z nepremičnino že razpolagala, ni bistveno, ker je odločilni razlog za ničnost darilne pogodbe nerazsodnost in z njo povezana poslovna nesposobnost A. A. kot darovalke. O tem vprašanju se je sodišče prepričalo na podlagi izvida in mnenja, ki ga je podala izvedenka za psihiatrijo, ki je nejasnosti v mnenju v ponovljenem sojenju dopolnila, opredelila pa se je tudi do mnenja izvedenca, ki ga je pred pravdo pridobil toženec. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem je zato nepotrebna. Očitka kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zavrnilo. Zaključilo je, da je tudi zavrnitev zahtevkov toženca po nasprotni tožbi pravilna - ugotovljeno je namreč bilo, da je bila A. A. ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju poslovno sposobna, zakonskih razlogov za izpodbijanje posla pa toženec sploh ni uveljavljal. Tudi pogojev za razvezo pogodbe toženec ni dokazal. **Jedro revizijskih navedb**

11. Revident izpodbijani sodbi očita nezakonitost in kršitev ustavnih pravic. Vztraja pri stališču, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo dopustilo vknjižbo lastninske pravice v korist pokojne osebe. S smrtjo A. A. je zapuščina ex lege prešla na dediče (132. člen Zakona o dedovanju). Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 369/2008 z dne 3. 6. 2009, v kateri je razsojeno drugače, zato izpodbijana sodba pomeni neenako obravnavo toženca. Meni, da ni nepomembno, ali je vedel za morebitna razpolaganja s stanovanjem. Prepričan je bil, da je nepremičnina mamina, ker je to izhajalo iz podatkov zemljiške knjige. Opozarja na izpoved prič B. B. in C. C. ter na okoliščine sklepanja darilne pogodbe. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in opozarja, da je pogodba nična le, če bi toženec za razpolaganje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju vedel, pa ni. Glede ugotovitve tega dejstva se odločitvi sodišč nižjih stopenj razlikujeta. Sodišče je v razmeroma kratkem času (8 mesecev) duševno stanje A. A. razlagalo povsem različno, kljub temu da izvedensko mnenje tega ne potrjuje. O pritožbenih navedbah glede razsodnosti A. A. se pritožbeno sodišče ni izreklo. Opozarja tudi na mnenje izvedenca V. V., do katerega se sodišče ni opredelilo in iz katerega izhaja, da je bila A. A. tudi po 30. 4. 2010 še sposobna sprejemati odločitve. Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, ko je izvedenskemu mnenju M. M. dalo večjo težo kot drugim dokazom. Kritizira, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališč glede pritožbenih izvajanj toženca, zato v 4. in 5. točki revizije te dobesedno prepiše.2 Sodišču druge stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navajanj, da sta bili stranki obravnavani izrazito neenako, ker je sodišče prve stopnje priče tožnice ocenilo za verodostojne, priče toženca pa ne, kar vzbuja vtis o pristranskem sojenju. Vse to kaže, da je bil tožencu kršena pravica do enakega obravnavanja ter pravičnega in poštenega sojenja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju se ni izpolnjevala, zato bi jo moralo sodišče razvezati. O tem izpodbijana sodba nima razlogov.

**Povzetek odgovora na revizijo**

12. Tožnica meni, da je tožbeni zahtevek postavljen pravilno in skladno z določbo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi ter upošteva načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje revident, ni primerljiva. Tudi sklicevanje na drugi odstavek 86. člena OZ ni utemeljeno, ker je razlog neveljavnosti darilne pogodbe nerazsodnost A. A. in ne prepoved razpolaganja. Opozarja, da toženec v svoji reviziji izpodbija vsebinsko neprepričljivost dokazne ocene glede izvedenskega mnenja, ne pa kršitve metode iz 8. člena ZPP, zato gre za navidezno uveljavljanje procesne kršitve. Izjave izvedenke jemlje iz konteksta in spregleda pojasnila, ki jih je izvedenka podala v ponovljenem sojenju. Do mnenja dr. Vrabiča se je opredelilo že sodišče prve stopnje, zato se sodišču druge stopnje s tem ni bilo treba obširno ukvarjati. Glede zahtevka za razvezo pogodbe se je sodišče druge stopnje izreklo v 13. točki obrazložitve sodbe. Opozarja še, da je velik del revizije dobeseden prepis pritožbe, kar ne zadošča za ugoditev revizije.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revident v večjem delu revizije skozi kritiko dokazne ocene in opozarjanjem na izpovedi posameznih prič želi doseči spremembo ugotovitve, da je bila A. A. ob sklenitvi darilne pogodbe razsodna. Ker je ta ugotovitev dejanske narave, je na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati. Eden od temeljnih elementov za veljavno sklenitev obligacijske pogodbe je poslovna sposobnost strank, torej sposobnost, da stranka sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih. Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Gre za sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava povzroči. Sposobnost razsojanja je dejanska lastnost oziroma dejstvo, ki ga sodišče ugotovi po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da A. A. ob sklenitvi darilne pogodbe ni imela sposobnosti razsojanja, zato je pravilno zaključilo, da je darilna pogodba nična.3 Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (glej 9. - 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Revizijske navedbe toženca v zvezi z ugotavljanjem sposobnosti za razsojanje delno so prepis pritožbe. Prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku. To velja zlasti v primeru, če revident prezre odgovore pritožbenega sodišča na pritožbene ugovore in se z njimi ne sooči. Vrhovno sodišče zato na te navedbe odgovarja le v obsegu, kolikor toženec z njimi izpodbija razloge sodišča druge stopnje.

16. Revident sodišču druge stopnje očita, da se do pritožbenih ugovorov ni opredelilo, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva. Ta očitek ne drži. Odgovor pritožbenega sodišča ni pomanjkljiv - iz njega izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni prezrlo. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe.4 Če pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasnjevati, zakaj tožnik dokaznega bremena ni zmogel; to je namreč naloga sodišča prve stopnje. ki je t. i. iudex facti.5 Ker je torej vprašanje sposobnosti razsojanja dejansko vprašanje, revident zaključkov sodišč nižjih stopenj glede sposobnosti za razsojanje (glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP) v revizijskem postopku ne more več izpodbiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je namreč revizijsko sodišče vezano. Enako velja tudi za dejansko ugotovitev, da je toženec ob sklenitvi darilne pogodbe vedel, da je mama z nepremičnino že razpolagala; te ugotovitve v revizijskem postopku ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo niti na vsebino posameznih dokazov, ki jim sodišči nista sledili. Tudi sicer pa bi okoliščine v zvezi s subjektivnim odnosom toženca do sklenjenih pogodb pomenile le dodaten razlog za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe.

17. Zmoten je zaključek revidenta, da sta sodišči nižjih stopenj večjo težo pripisali izvedenskemu mnenju M. M. kot drugim dokazom, s čimer sta kršili metodo iz 8. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je pri oblikovanju dokazne ocene spoštovalo določbo 8. člena ZPP tako, da je dokaze presodilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča je bilo v postopku upoštevano tudi izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje dr. V., ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot del strankinih navedb (sodba sodišča prve stopnje, 24. točka obrazložitve, stran 13).6

18. Tudi očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o zahtevku toženca po nasprotni tožbi za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni utemeljen. Ob ugotovitvi, da se je pogodba o dosmrtnem preživljanju izpolnjevala, kar je pritožniku sodišče druge stopnje tudi pojasnilo (13. točka obrazložitve), je zaključek o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilen.

19. Iz pritožbe prepisani in neutemeljeni so revizijski očitki, da je zahtevek tožnice po tožbi nesklepčen, ker je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo dopustilo vknjižbo lastninske pravice v korist pokojne osebe. Revident je pravilen odgovor na ta očitek dobil že s strani sodišča druge stopnje v 8. točki obrazložitve njegove sodbe, zato se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju nanj v celoti sklicuje.

20. Sklicevanje revidenta na drugi odstavek 86. člena OZ, ki govori o relativni ničnosti pogodb in ki za primer, ko je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, določa, da se pogodba ohrani v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice, je očitno neutemeljeno. Razsodnost je podstat poslovne sposobnosti. Volja nerazsodne osebe je nična, tako da do sklenitve posla sploh ne pride; v resnici imamo opravka z dejanskim stanom "neposla". Napaka je tako resna in nepopravljiva, da je treba dejanjem nesposobnega subjekta zaradi varstva javnega interesa odreči vsakršen učinek. Pravni posli, ki jih sklene oseba, ki nima več (dejanske) sposobnosti razsojanja, so enako kot pravni posli, ki jih sklene poslovno nesposobna oseba, nični; predpostavka za njihovo veljavnost namreč ni izpolnjena (prvi odstavek 41. člena OZ).

21. Izpodbijana odločitev je po obrazloženem zakonita in pravilna ter skladna s stališči teorije in sodne prakse. Neutemeljenost revizijskih razlogov implicira tudi neutemeljenost kršitev ustavnih pravic in pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah.

**Odločitev o reviziji**

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

23. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka toženca je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP). Toženec pa mora tožnici povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Stroški revizijskega postopka so glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika tožnice je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške tožnici priznalo 1.676,00 EUR za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) in 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), kar upoštevaje 22 % DDV skupno znaša 2.069,12 EUR.

1 V obdobju od 26. 6. 2009 do 25. 2. 2010 je bila A. A. pri izbranem zdravniku pregledana kar devetkrat, a je demenca v njenem zdravstvenem kartonu prvič zabeležena šele 25. 2. 2010, ko je bila napotena na specialistični pregled. 2 Z njimi opozarja na okoliščine, da je A. A. še v začetku aprila 2010 hčeri toženca povedala o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni s tožnico; da se je po sklenitvi darilne pogodbe odločila prodati garažo, ker se je bala, da ji jo bo toženec vzel, 20. 10. 2010 pa je pri notarju izjavila, da ne soglaša z darilno pogodbo, kar vse po mnenju revidenta kaže na to, da je imela sposobnost razsojanja. Možnost tako naglega upada sposobnosti izključuje tudi izvedensko mnenje dr. Vrabiča, do katerega se sodišče ni opredelilo. 3 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 476/97 z dne 476/97, II Ips 13/99 z dne 23. 9. 1999, II Ips 450/2005 z dne 23. 2. 2006. 4 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in v njej citirane odločbe. 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 358/2017 z dne 12. 4. 2018. 6 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 895/2009 z dne 23. 2. 2012.