Jedro

Po smrti toženke gre torej zdaj za spor med njenima dedičema glede veljavnosti spornih dveh pravnih poslov, ki jih je prvotna toženka sklenila pred smrtjo, in s tem za spor o obsegu njene zapuščine. Preoblikovanje tožbenega zahtevka ni bilo potrebno.

Zapuščina preide na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, vendar v zapuščino sodi le premoženje, ki ga je zapustnik imel v času svoje smrti, ne pa tisto, ki ga je že prej odsvojil. Odločilni razlog za ničnost darilne pogodbe je namreč takratna nerazsodnost in s tem poslovna nesposobnost darovalke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična oziroma neobstoječa darilna pogodba z dne 30. 4. 2010, ki sta jo sklenila L. L. kot darovalka in toženec kot obdarjenec za dvosobno stanovanje št. 8 v tretjem nadstropju s shrambo v kleti št. 8a, na ...; ugotovilo je tudi, da je neveljavna vknjižba toženčeve lastninske pravice Dn. št. 0000/2010, in razsodilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se izbriše toženčeva lastninska pravica in znova vpiše lastninska pravica v korist L. L. Obenem je zavrnilo toženčeve nasprotne tožbene zahtevke, najprej prvega, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 1. 9. 2009, ki sta jo za isto stanovanje sklenili tožnica in L. L., nato drugega, da je bila navedena pogodba razvezana že za časa življenja L. L. zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožnice, nazadnje pa še oba podrejena zahtevka, da se ista pogodba razveljavi, oziroma, da se pogodba zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožnice razveže. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 10.314,68 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Obe predlagata ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica izpodbija stroškovno odločitev. Navaja, da sodišče ni odločilo o vseh njenih priglašenih stroških. Spregledalo je stroške za postopek s tožbo in nasprotno tožbo. Ker je tožnica v postopku v celoti uspela, ji mora toženec povrniti tudi te stroške. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnici navedeni stroški ne pripadajo, in zato stroškovne odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. Toženec navaja, da je prvotna toženka L. L. med pravdo umrla. Ker je njena zapuščina po zakonu prešla na njene dediče, ji sodišče s sodbo ne bi smelo nakloniti spornih nepremičnin. V zahtevku bi morali biti navedeni dediči L. L., vendar tožnica tožbenega zahtevka ni ustrezno preoblikovala. Poleg tega je sodišče izrazito neenako obravnavalo pravdni stranki in njune priče. Toženca je prikrajšalo za pravico do obravnavanja, ker ni obrazloženo pojasnilo, zakaj njegovim pričam ne verjame, do izjave priče M. K. pa se sploh ni opredelilo. Toženčeve priče so potrdile njegovo trditev, da je L. L. sporno stanovanje želela podariti njemu. Toženec vztraja, da je bila v času sklepanja darilne pogodbe z dne 30. 4. 2010 lucidna in da je razumela pomen svojih dejanj, kar izhaja iz pisnega mnenja izvedenca dr. V. V., ki pa ga sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Tožnica je manipulirala z L. L., ko je najprej vložila predlog za odvzem njene poslovne sposobnosti, nato pa tožbo za ugotovitev ničnosti in razveljavitev darilne pogodbe. Tožnica se je okoristila na njen račun, saj so iz bančnih izpiskov razvidni večji dvigi gotovine. K stroškom njenega bivanja v domu tožnica ni ničesar prispevala. Poleg tega ni jasno, kako naj bi toženec vedel, da je L. L. pred sklenitvijo darilne pogodbe že razpolagala s stanovanjem. Celo izvedenka prof. dr. T. T. je potrdila, da drastične spremembe duševnega stanja L. L. v njeni zdravstveni dokumentaciji niso zabeležene. Po sklenitvi sporne darilne pogodbe je sprejemala različne odločitve in opravljala dejanja, ki jih ne bi mogla, če bi bilo njeno duševno stanje že 30. 4. 2010 tako, kot opisuje sodišče prve stopnje. Toženčevim zahtevkom bi moralo ugoditi, ker duševno stanje L. L. 1. 9. 2009 ni bilo drugačno kot 30. 4. 2010. Poleg tega tožnica svojih obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju v resnici ni izpolnjevala, saj je bila L. L. sposobna skrbeti sama zase in tožničine pomoči sploh ni potrebovala. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tako tudi pomanjkljiva, protislovna in protispisna. V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženec opozarja, da je bila L. L. še v septembru 2010, ko je prodala garažo, očitno sposobna razumeti pomen tega posla, če naj bi bil, kot ugotavlja sodišče, sklenjen zaradi zaščite pred tožencem. Ponovno se sklicuje na dvojna merila, ki jih je sodišče uporabilo pri obravnavanju strank, in na neverodostojnost tožničinih prič. Navaja še, da je bil zaradi nepravičnega sojenja prisiljen že trikrat zahtevati izločitev sodnice.

5. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje toženčevim pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O tožničini pritožbi:

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno upoštevalo tožničin popoln uspeh v pravdi, zaradi česar ji toženec po prvem odstavku 154. člena v zvezi s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolguje povračilo vseh njenih potrebnih pravdnih stroškov. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Ker je tožnico v pravdi zastopal odvetnik, med njene potrebne pravdne stroške brez dvoma sodi tudi nagrada za postopek (s tožbo in nasprotno tožbo), kot je določeno v tar. št. 3100 odvetniške tarife. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova priznalo 1.222,00 EUR in ta znesek nato povečalo za 22 % DDV. V sodbi je sicer zapisalo, da navedeni znesek predstavlja nagrado za ponovljeni postopek, vendar se je hkrati obrazloženo sklicevalo na točko (4) opombe 3 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), v kateri je določeno, da se takrat, ko se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem, všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Izpodbijano sodbo je zato tudi v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje očitno ni spregledalo priglašenega stroška za postopek s tožbo in nasprotno tožbo, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi. Res se po 19. členu ZOdvT ponovljeni postopek šteje za novo stopnjo, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje. Ker pa se nagrada za postopek, kot že navedeno, všteje v nagrado v ponovljenem postopku, je jasno, da je stranka v vsakem primeru upravičena le do zneska, ki ustreza nagradi za ponovljeni postopek. Tožnici bi po prejšnji (razveljavljeni) sodbi kot nagrada za postopek pripadal znesek 1.089,40 EUR, kar je manj, kot gre tožnici po izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je potemtakem pri odmeri nagrade za postopek upoštevalo predpisano vštevanje. Tožnica zato brez podlage nasprotuje stroškovni odločitvi, saj je ta pravilna in zakonita.

O toženčevi pritožbi:

8. Neumesten je pritožbeni očitek, da tožnica po smrti toženke L. L. ni ustrezno oblikovala tožbenega zahtevka. Enak očitek bi namreč lahko veljal tudi za toženca in njegov nasprotni tožbeni zahtevek. Če stranka med postopkom umre, sodišče nadaljuje postopek z njenimi dediči (prvi odstavek 208. člena ZPP). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta edina dediča pokojne L. L. tožnica kot njena vnukinja in toženec kot njen sin,1 čemur pritožba ne oporeka. S smrtjo toženke sta v njen procesni položaj vstopili pravdni stranki, s čimer je v pravdi prišlo do delnega zlitja pravdnih strank. Po smrti toženke gre torej zdaj za spor med njenima dedičema glede veljavnosti spornih dveh pravnih poslov, ki jih je prvotna toženka sklenila pred smrtjo, in s tem za spor o obsegu njene zapuščine. Preoblikovanje tožbenega zahtevka ni bilo potrebno. Sicer pa gre v tem primeru za izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), katere cilj je vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Po izbrisu neveljavne vknjižbe se bo torej lastninska pravica znova vpisala v korist L. L. kot prejšnje lastnice. Dejstvo, da L. L. ni več živa, ni ovira za takšno odločitev, kot si zmotno razlaga pritožba. Res je sicer, da zapuščina po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD) preide na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, vendar v zapuščino sodi le premoženje, ki ga je zapustnik imel v času svoje smrti, ne pa tisto, ki ga je že prej odsvojil. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s sodbo "naklonilo" premoženje pokojni osebi namesto njenim dedičem.

9. Sodišče je v ponovljenem sojenju dopolnilo dokazni postopek. V sodbi je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je preostale dokazne predloge zavrnilo. Izvedene dokaze pa je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Iz obširne obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, katerim dokazom in zakaj je sodišče verjelo in katerim ne. Res je pri tem spregledalo pisno izjavo priče M. K., vendar pritožba niti ne pove, kako bi ta opustitev ob veliki množici ostalih dokazov, ki govorijo v prid tožnici, lahko vplivala na odločitev. Toženčevo nestrinjanje z dokazno oceno, ki je sicer razumna, logična in prepričljiva, ne zadošča za očitek o domnevni kršitvi toženčeve pravice do obravnavanja v postopku, njegovih ustavnih procesnih jamstev in konvencijskih pravic.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so dokazi, ki jih je nudila tožnica, trdnejši od toženčevih. Toženčevo tezo, da naj bi L. L. sporno nepremičnino v resnici želela podariti njemu, je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo, tako kot njegovo trditev, da je tožnica manipulirala z L. L., ker se je želela na njen račun okoristiti. Toženec ni dokazal, da je tožnica neupravičeno razpolagala z denarnimi sredstvi L. L.; sicer pa to dejstvo ne more vplivati na presojo veljavnosti spornih dveh pogodb in za to pravdo ni pomembno. Vprašanje, ali je toženec ob sklepanju darilne pogodbe (lahko) vedel, da je L. L. že prej isto nepremičnino s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prepustila tožnici, ni bistveno. Odločilni razlog za ničnost darilne pogodbe z dne 30. 4. 2010 je namreč takratna nerazsodnost in s tem poslovna nesposobnost L. L. kot darovalke. O tem se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenke psihiatrinje prof. dr. T. T. S ponovnim zaslišanjem izvedenke je sodišče odpravilo nejasnost v njenem mnenju, ki je bila med razlogi za razveljavitev prejšnje sodbe. Glede na izvedensko mnenje in zdravstveno dokumentacijo L. L. ne more biti nobenega dvoma, da je bila aprila 2010 že dementna in zato nerazsodna, česar pa ni mogoče trditi za september 2009, ko je sklenila sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju s tožnico. Pritožba neupravičeno enači duševno stanje L. L. v času sklepanja obeh pogodb. Nobenega zanesljivega dokaza namreč ni, da je bila L. L. dementna že septembra 2009, zato tudi ni razlogov za dvom o njeni takratni poslovni sposobnosti. Pritožbeno sklicevanje na mnenje psihiatra dr. V. V., ki ga je izven pravde pridobil sam toženec, ni utemeljeno. Izvedenka se je do njegovih stališč opredelila in jih povsem nedvoumno zavrnila. Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem psihiatrom zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

11. Toženec v pritožbi predvsem ponavlja trditve in pomisleke, na katere mu je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Dejanski in pravni razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo dokazno oceno ter svojo presojo o neveljavnosti sporne darilne pogodbe in veljavnosti sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, so ne le jasni, razumljivi in neprotislovni, ampak tudi pravilni. Izpodbijano sodbo je tako vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, zatrjevane kršitve iz 15. točke drugega odstavka istega člena pa toženec v pritožbi niti ni pojasnil. 12. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku, saj je vknjižba, ki jo je toženec izposloval na podlagi nične darilne pogodbe, materialnopravno neveljavna, zato je tožnica upravičena do njenega izbrisa in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

13. Tudi toženčevi zahtevki so bili pravilno zavrnjeni. L. L. je bila ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju še poslovna sposobna, s svojim premoženjem pa je smela prosto razpolagati. Zakonskih razlogov za zatrjevano izpodbojnost te pogodbe toženec niti v ponovljenem postopku ni uveljavljal. Končno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi njegov dodatni zahtevek, da je bila navedena pogodba razvezana. Pogodbo bi lahko razvezali sami pogodbeni stranki ali po njunem predlogu sodišče, vendar toženec ni dokazal, da se je to res zgodilo. Poleg tega je pogodba s smrtjo L. L. prenehala veljati. Toženec bi kot njen dedič smel zahtevati razvezo pogodbe, če tožnica ni izpolnjevala svojih obveznosti, le tedaj, kadar bi imela pravico zahtevati razvezo pogodbe iz istega razloga že za časa svojega življenja L. L.2 Toženec sicer trdi, da tožnica pogodbe ni izpolnjevala, ker L. L. pomoči ni potrebovala, saj naj bi bila sposobna skrbeti zase in se preživljati sama, vendar so bile takšne toženčeve trditve v dokaznem postopku na prvi stopnji prepričljivo ovržene. Razlogov, ki jih je o tem navedlo sodišče prve stopmje, tako ni treba ponavljati.

14. Ostale pritožbene trditve ne terjajo obrazloženega odgovora, ker za odločitev o utemeljenosti pravnega varstva, ki ga zahteva toženec, niso pomembne.

Sklepno:

15. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Obe pritožbi je zato kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Toženec je s pritožbo propadel, medtem ko tožnica s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Navedeno potrjujejo podatki smrtovnice (priloga C5). 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 558/96 z dne 18. 3. 1998.