Jedro

Pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel dne 24. 5. 2011 (udarnina prsnega koša), ko naj bi ga okoli 23.00 ure poškodoval policist pri opravljanju uradnega dejanja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo o stroških postopka. Verjelo je pričam policistki A. A. ter policistoma B. B. in C. C., da policist C. C. tožnika ni udaril. Pri tem je upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca, ki ni mogel potrditi, da je tožnikova poškodba prav posledica udarca. Tožnikovo izpoved je ocenilo kot neprepričljivo, prav tako je ocenilo kot neverodostojno pričanje D. D. Navedlo je še, da tožnik ni dokazal okoliščin, zaradi katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da bi bila policista A. A. in B. B. pri svoji izpovedbi pristranska do tožnika in bi zato pričala zavestno v njegovo škodo oziroma v korist toženke. Zato sodišče v njuno pričanje ni podvomilo in mu je v celoti sledilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbam prič A. A., B. B. in C. C. Priče so jasno in prepričljivo opisale dogajanje v večernih urah 24. 5. 2011 in so odločno zanikale, da bi policist C. C. tožnika udaril. Njihove izjave so skladne z listinskimi dokazi. Sodišče tudi ni našlo razlogov za dvom v nepristranskost, saj priče niso v nikakršnem razmerju s tožnikom in mu zato niso hotele škodovati. Po drugi stranki pa je tudi pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku (med drugim je tožnik bil še isti večer po dogodku pri zdravniku in le temu ni povedal, da ga je udaril policist, ampak je zdravnik v zapisu urgentne ambulante Splošne bolnišnice ... zapisal, da ga je udarila neznana oseba). O istem historičnem dogodku sta izpovedali še dve priči, in sicer priča D. D. in tožnikov oče. Slednji ni bil priča dogodku, zato je lahko povedal le, kar mu je pred tem povedal sin - tožnik. Pričanje D. D. pa je ocenilo kot neverodostojnega in je štelo za resnično izpoved prič A. A., B. B. in C. C. Tudi izvedenec medicinske stroke ni mogel potrditi, da je tožnikova poškodba prav posledica udarca. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič, listinskih dokazov in mnenja izvedenca medicinske stroke pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo z gotovostjo dokazati, da je njegova poškodba nastala v posledici udarca policista C. C. 4. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede sedmih pravnih vprašanj: 1) Ali dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe prič A. A. ter D. D. predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka? 2) Ali sodišče druge stopnje lahko obdrži sodbo sodišča prve stopnje v veljavi kljub dejstvu, da se le to ni opredelilo do izpovedbe ključne priče? 3) Ali se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti do očitanega neskladja med izjavama prič ter ali je opustitev te dolžnosti absolutno bistvena kršitev določb postopka? 4) Ali navedba sodišča, da je pričanje neverodostojno, brez obrazložitve zakaj, zadosti standardu obrazložene sodbe? 5) Ali je sodišče ob zaključku, da je izpovedba priče neprepričljiva, dolžno pojasniti, zakaj tako meni, ter kakšno kršitev predstavlja opustitev te dolžnosti? 6) Ali opustitev odgovora sodišča prve stopnje na izrecno opozorjeno neskladje med izjavama prič predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP)? 7) Ali sodišče z obrazložitvijo, da priče nimajo razloga škoditi eni stranki, ob opustitvi ocene razmerja teh prič z drugo stranko zadosti standardu obrazložene sodbe? Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je ocenilo pričanje D. D. za neverodostojno, prav tako se ni opredelilo do dejstva, da sta ključni priči bila sodelavca in prijatelja policista C. C. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009 in uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev načela enakega varstva pravica iz 22. člena URS ter prvega odstavka 6. člena EKČP. 5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Po oceni Vrhovnega sodišča predlagatelj ni izkazal verjetnosti obstoja očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.