Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je njegova poškodba nastala v posledici udarca policista.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.100,00 EUR in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 442,38 EUR stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do pravno pomembnih – za odločitev bistvenih navedb tožnika. Sklicuje se na vlogo z dne 27.9.2013, v kateri opozarja, da eden od policistov ni govoril resnice – G. ali P. Posebej je opozoril na to, da je bivšega kolega težko direktno obtožiti, sicer bi veljal med policisti za ovaduha. Sodišče je pričanje G. in P. ocenilo za jasno in prepričljivo, izpovedbo M. H. pa za neverodostojno, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj šteje izpovedbe očividca za neverodostojne. Sodišče se tudi ni opredelilo do izjave „pizda vam materina ciganska“ in ni ocenilo dokaza kot celote. Izvedenec res z gotovostjo ni mogel potrditi, da je poškodba nastala tako, kot jo opisuje tožnik, a je pri oceni mnenja potrebno upoštevati izjave H. K., M. H. in dejstvo, da prav pregled v bolnici potrjuje udarec neznane osebe. Tudi ni povsem zanemarljivo, da K. ni več policist. Sama ustavitev postopka zoper K. ne more biti razlog za utemeljitev napadene sodbe. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker se sodišče ni opredelilo do pričanja H. K. Tožena stranka ni oporekala navedbi tožeče stranke, da je G. na vprašanje, kako bi se počutila, če bi policist udaril njenega otroka, odgovorila „to ni bilo lepo“. Tudi ni nepomembno, da je tožnik klečal na tleh, ko je prišel oče na policijsko postajo. Za tožnika ni toliko pomembna odškodnina, želi pa potrditev, da mu je bila storjena krivica.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba očita prvemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic ter EKČP, ker ni ocenilo vseh relevantnih dokazov. Pritožbenim navedbam ni slediti. Sodišče pove, zakaj verjame izpovedbam prič G., P. in K. Priče so jasno in prepričljivo opisale dogajanje v večernih urah 24.5.2011. Zaslišani so odločno zanikali, da bi policist K. tožnika udaril. Njihove izjave so tudi skladne z listinskimi dokazi. Sodišče pa tudi ni našlo razlogov za dvom o nepristranosti, saj priče niso v kakršnemkoli razmerju s tožnikom in bi mu zato hotele škodovati. O istem historičnem dogodku so izpovedali tožnik in priča H. ter oče tožnika H. K. Slednji ni bil priča samemu dogodku, zato je lahko pričal oziroma povedal le kar mu je pred tem dogodkom povedal sin – tožnik. Še isti večer po dogodku, ko je bil tožnik pri zdravniku, ni povedal, da ga je udaril policist (nepomembno je njegovo ime), pač pa je zdravnik v zapisu urgentne ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto napisal, da ga je udarila neznana oseba. Če je sodišče poklonilo vero zgoraj navedenim pričam, obenem ni moglo slediti drugim pričam, ki so o dogodku povedale drugače. Sodišče je ocenilo zagovor tožnika kot neprepričljivega in v primerjavi z drugimi dokazi tudi neresničnega. Kot neverodostojnega je sodišče ocenilo tudi pričanje priče M. H. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, kar je zatrjeval (da ga je policist močno udaril v prsa). Tudi izvedenec medicinske stroke ni mogel potrditi, da je tožnikova poškodba prav posledica udarca. Izvedenec je povedal, da je tožnikova poškodba lahko nastala na več načinov, sicer tudi z udarcem s pestjo, vendar so še druge možne variante, brca, palica, med prerivanjem, ali pri padcu. Vse povedano o tem, kaj so izpovedale priče in kaj izhaja iz pisnih dokazov ter mnenja izvedenca medicinske stroke je zaključek prvega sodišča, da tožniku ni uspelo z gotovostjo dokazati, da je njegova poškodba nastala v posledici udarca policista K., je zaključek in odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožnika zavrnilo, pravilna. Navedba v pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče G. in besed „pizda vam materina ciganska“ sicer držijo, vendar to ni bilo odločilnega pomena za rešitev zadeve. Iz istega razloga na te navedbe ne odgovarja pritožbeno sodišče (prvi odstavek 360. člena ZPP). O odškodninski odgovornosti govorimo le v primeru, da tisti, ki odškodnino uveljavlja dokaže škodo, protipravno ravnanje, vzročno zvezo in odgovornost (131. člen OZ). Če manjka le eden od teh elementov, v tem primeru protipravno ravnanje policista, odškodninske odgovornosti ni.

5. Po povedanem pritožba tožnika ni utemeljena ni ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).