Jedro

Toženec v reviziji izpodbija temelj odškodninske odgovornosti s trditvami, da tožnici ni povzročil škode, vendar so ti neupoštevni iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je pravdno sodišče vezano na obstoj kaznivega dejanja in toženčevo kazensko odgovornost, drugi pa v tem, da so revizijsko sodišče in stranke vezani na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz katerega jasno izhaja, da je toženec fiktivne račune izdajal zato, da je pomagal pri storitvi kaznivega dejanja na škodo tožnice. S tem pa je že podan dejanski stan tudi za toženčevo solidarno odgovornost k nastanku tožničine škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 164.452,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Z obširnimi, ponavljajočimi navedbami vztraja, da iz opisa kaznivega dejana, za katerega je bil pravnomočno obsojen, ne izhaja, da bi on tožnici povzročil kakršnokoli škodo. Zato njegova (tudi solidarna) odškodninska odgovornost ni podana. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 ter 22. in 25. člena Ustave. V zvezi z izvedenčevim "vlaganjem" dokumentacije v spis pa zatrjuje kršitve 7., 212., 286. in 252. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev 252. člena ZPP v zvezi s 7. in 286. členom ZPP, ko trdi, da je izvedenec mnenje izdelal (tudi) na podlagi listin, ki do prvega naroka niso bile predložene s strani tožnice. Izvedenec kot pomočnik sodišča ima med dokaznimi sredstvi specifičen položaj, ki se kaže v njegovem aktivnem razmerju s sodnikom, saj ima ne le pravico pregledati spis, temveč tudi zahtevati od sodnika ali strank določena pojasnila, sodišče pa mora ob tema paziti, da ne pride do kršitve razpravnega načela. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v tu obravnavanem primeru do kršitve slednjega ni prišlo, saj je tožnica zadostila trditvenemu in dokaznemu bremeni za ugotavljanje višine odškodnine, poleg tega je bil toženec z vročitvijo sklepa o določitvi izvedenca z dne 4. 6. 2015 obveščen, da bo izvedenec relevantno dokumentacijo vpogledal tudi pri tožnici.

7. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti (vsebujeta namreč jasne razloge o odločilnih dejstvih), očitana procesna kršitev ni podana. Nadalje tudi zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave ni podana, ker toženec v svojih (za odločitev pravno pomembnih) pritožbenih navedbah ni ostal preslišan (je pa očitno, da ne sprejema ugotovljenega dejanskega stanja, vendar s tem ne more utemeljiti kršitve iz 22. člena Ustave). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 25. člena Ustave velja revidentu še pojasniti, da pravica do pritožbe ne pomeni, da se lahko "kontinuirano" pritožuje zoper vsako ugotovitev/zaključek sodišča, temveč da ima pravico do dvostopenjskega sojenja in to pravico je v konkretnem postopku tudi izkoristil/izčrpal. 8. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je bil toženec obsojen, da je (skupaj s soobdolženimi) naklepoma pomagal A. A. in B. B. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika, s katerim je bila povzročena škoda tožnici, ko je kot direktor gospodarske družbe C., d. o. o., sodeloval v navideznem poslovanju te družbe z družbo D., d. o. o. (katere direktor je bil A.). V času od februarja 2004 do decembra 2006 je kot direktor družbe C., d. o. o., sklenil z družbo D. D., d. o. o., pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je bila namenjena le prikazovanju lažnega poslovnega odnosa med družbama, nato pa v imenu družbe C. , d. o. o., izstavil družbi D., d. o. o., preko 30 računov, čeprav je vedel, da družba C., d. o. o., ni opravila storitev, navedenih v računih, ter podpisal tudi asignacijske pogodbe z navedenima družbama in družbo E., d. o. o., čeprav je vedel, da družba C., d. o. o., nima nobenih terjatev do družbe D., d. o. o., in nobenih obveznosti do družbe E., d. o. o. 9. Toženec v reviziji izpodbija temelj odškodninske odgovornosti s trditvami, da tožnici ni povzročil škode, vendar so ti neupoštevni iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je pravdno sodišče vezano na obstoj kaznivega dejanja in toženčevo kazensko odgovornost, drugi pa v tem, da so revizijsko sodišče in stranke vezani na ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz katerega jasno izhaja, da je toženec fiktivne račune izdajal zato, da je pomagal A. in B. pri storitvi kaznivega dejanja na škodo tožnice. S tem pa je že podan dejanski stan tudi za toženčevo solidarno odgovornost k nastanku tožničine škode. Zato so vse navedbe, s katerimi toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, nedovoljene in neupoštevne.

10. Upoštevaje prej navedeno dejansko stanje revizijsko sodišče zaključuje, da je tožnica izkazala vse kumulativno zahtevane elemente za odškodninsko odgovornost (tudi) toženca za nastalo škodo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku za znesek 164.452,88 EUR z obrestmi, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (131. člen Obligacijskega zakonika).

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.