Jedro

Namen določil 186. člena OZ je, da v primeru, ko je škodo povzročilo več oseb, oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.

Izvedenec je pomočnik sodišča in ima med dokaznimi sredstvi specifičen položaj. Kot pomočnik sodišča ima glede vprašanj, ki zadevajo pravila znanosti, stroke in izkušenj razjasnjevalno dolžnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 164.452,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 7.101,13 EUR stroškov postopka.

2. Iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se pritožuje toženec, pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Na podlagi 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano le na konkretni dejanski opis kaznivega dejanja, ki ga je priznal v kazenskem postopku. Izpodbijana sodba nima razlogov s katerim v kazenski sodbi pravnomočno ugotovljenim ravnanjem naj bi povzročil škodo tožeči stranki. Zaključki sodišča ne povedo nič o tem, kaj konkretno naj bi pomagal A. A. in B. B. in koliko, če sploh, je s tem (so)prispeval k nastanku škode tožnici. Iz dejanskega opisa njegovega ravnanja v kazenski sodbi sledi, da je navidezno posloval samo z družbo C. d.o.o. Opis kaznivega dejanja ne navaja niti enega dejstva, ki bi izkazovalo kakršnokoli razmerje družbe D. d.o.o. do tožnice. V kazenskem postopku se je tako ugotovilo le njegovo ravnanje napram družbi C. d.o.o. in v tej zvezi njegovo pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja A. A. Iz opisa dejanja v kazenski sodbi ne izhaja, da je vedel in hotel, da bo z izdajanjem fiktivnih računov nastala škoda tožeči stranki. Abstraktni opis kaznivega dejanja ni niti znak kaznivega dejanja, niti konkretni opis protipravnega ravnanja, niti opis historičnega dogodka, niti ugotovljeno dejstvo in tako ničesar ne pove o konkretnem protipravnem ravnanju določene osebe. Tudi če se upošteva točko I. obtožbe, ki se nanaša na B. B. in A. A. in konkretni opis njunega ravnanja, ne izhaja, da bi jima pomagal pri povzročanju škode tožeči stranki. Gre za dve ločeni ravnanji, eno na relaciji D. d.o.o. - C. d.o.o. (navidezno poslovanje, ki je samo po sebi kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen) in drugo na relaciji C. d.o.o. - E. E., ki predstavlja izčrpavanje tožnice in samo zaradi slednjega je tožnica utrpela škodo. Izpodbijana sodba zmotno razume pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic. Ta je bila, kar se njega tiče, samo v tem, da je družbi C. d.o.o. izstavljal navidezne fakture. Odgovarja lahko le za svoj prispevek h kaznivemu dejanju in so zmotni razlogi izpodbijane sodbe, da naj bi šlo za situacijo, ko je več oseb s storitvijo kaznivega dejanja povzročilo škodo tožnici, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila. Zmotno je uporabljeno pravo, ko odločitev temelji na četrtem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Iz kazenske sodbe jasno izhaja kdo je povzročil kakšno škodo. Kako, zakaj, na čigavo prošnjo in s kakšnim vedenjem ter s kom je navidezno posloval, je pojasnil tudi v svojem zaslišanju, do katerega se sodba vsebinsko ne opredeli (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi do ostalih argumentov, ki jih je podal že na prvi stopnji, se sodišče ni opredelilo in sodbe ni moč preizkusiti v odločilnem vprašanju: katera dejstva, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče, povedo, da je on s svojimi ravnanji oškodoval tožnico oz. pri tem sodeloval. Sodbo izpodbija tudi iz razloga relativnih bistvenih kršitev ZPP po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7., 212. in 286. členom. Po nezakoniti odredbi sodišča je izvedenec F. F. mnenje izdelal tudi na podlagi dokumentacije, ki je v sodnem spisu ni oz. je tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni predložila. Pridobivanje dokaznega gradiva po prvem naroku ni dopustno, predvsem pa ne, da si izvedenec gradivo za svoje delo pridobiva kar pri strankah postopka mimo sodnega spisa, in to gradivo, glede katerega nasprotna stranka v postopku ni imela možnosti izjasnitve. Izvedenec je pri tožeči stranki pridobil konto kartico za leta 2004, 2005 in 2006 s prilogami. Ta dokumentacija je ključna (edina) za podajo odgovora na vprašanje, kaj je bilo s strani tožeče stranke plačano, torej je kršitev evidentno vplivala na postopek. Zmoten je argument izpodbijane sodbe, da je izvedenec moral pridobiti dokumentacijo, potrebno za izdelavo izvedeniškega mnenja, saj izvedenec ni preiskovalec sodišča, ki tako in tako po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati dejanskega stanja, temveč le znotraj trditev in dokazov strank.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev je pravilna, vendar iz deloma drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Sodba vsebuje pravilne ugotovitve o vseh za razsojo relevantnih dejstvih in odgovorjeno je na vse za odločitev relevantne ugovore toženca, tako da se jo da preizkusiti. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. Določbo 14. člena ZPP o vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, je sodišče prve stopnje razlagalo pravilno. Obstoj civilnopravne obveznosti se presoja po pravilih civilnega prava. V odškodninski pravdi je treba ugotoviti obstoj vseh štirih predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost tožene stranke. V primeru, ko je toženec za isti historični dogodek že bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, pravdno sodišče ne presoja ponovno, ali je bilo njegovo ravnanje protipravno in če je podana njegova odgovornost. Ugotoviti pa mora, ali je z ravnanjem toženca nastala škoda tožeči stranki, in če je, v kakšni višini.

7. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev, če obenem tvorijo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti drugače oz. vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. To pomeni, da lahko določena dejstva sicer ugotovi drugače kot kazensko, vendar le v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče.(1) Pri tem je vezano na celoten izrek kazenske sodbe ne le določene dele, za kar se zavzema toženec.

8. Toženec je bil obsojen, da je (skupaj s soobdolženimi) naklepoma pomagal A. A. in B. B. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika, ko je kot direktor gospodarske druge D. d.o.o. sodeloval v navideznem poslovanju te družbe, konkretno opisanem v izreku kazenske sodbe, z družbo C. d.o.o.(2) Glede na take ugotovitve kazenske sodbe je sodišče prve stopnje pravilno kot brezpredmetne zavrnilo navedbe in izpovedbo toženca, da je fiktivne račune izdajal na prošnjo A. A., direktorja družbe C. d.o.o. zaradi ureditve bilanc. Iz kazenske sodbe izhaja, da je fiktivne račune izdajal zato, da je pomagal A. A. in B. B. pri storitvi kaznivega dejanja na škodo tožnice.

9. Spregledalo pa je sodišče prve stopnje določbo drugega odstavka 186. člena OZ, ki predpisuje solidarno odgovornost pomagača. Namen določil 186. člena OZ je, da v primeru, ko je škodo povzročilo več oseb, oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.(3) Tožeča stranka je dokazala, da je bil toženec pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja pomoči A. A. in B. B. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika, s katerim je bila povzročena škoda tožeči stranki.

10. Tako je tožeči stranki uspelo dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca in je treba ugotoviti le še višino škode. Za ugotavljanje višine odškodnine, ki jo tožeči stranki dolguje toženec, je sodišče angažiralo izvedenca. V zvezi z izdelavo izvedeniškega mnenja uveljavljane kršitve niso podane. Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče (prvi odstavek 252. člena ZPP); sodišče določi izvedencu nalogo in kaj lahko v svojem mnenju upošteva. ZPP v drugem odstavku 252. člena predpisuje, da se lahko na zahtevo izvedenca izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje, vendar le v mejah trditvene podlage strank. Da so se izdajali fiktivni računi, ki jih je plačevala, je tožeča stranka navajala. Sodišče prve stopnje je zato imelo podlago, da je izvedencu naložilo, naj pri tožeči stranki pregleda dokumentacijo. Izvedenec je pomočnik sodišča in ima med dokaznimi sredstvi specifičen položaj. Izvedenec ima kot pomočnik sodišča glede vprašanj, ki zadevajo pravila znanosti, stroke in izkušenj razjasnjevalno dolžnost, tako kot jo ima sodišče glede uporabe materialnega prava (285. člen ZPP).(4) Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, dokazni predlog je ustrezno substancirala in predložila dokazila – račune. Ne bi bilo razumno zahtevati, da v spis vloži vse listine v zvezi z njenim poslovanjem v letih 2004 do 2006. Poslovanje je pregledal pomočnik sodišča - izvedenec, kot mu je naložilo sodišče. Tako je imel pooblastilo tudi za pregled listin, ki jih v spisu sicer ni, so pa pomembne za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in so zajete s trditveno podlago tožnice. Izvedeniško mnenje s prilogami je bilo pravdnima strankama vročeno in sodišče ju je pozvalo, da lahko podata pripombe na mnenje, zato toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da se ni mogel izjasniti glede vseh listin, ki so bile podlaga izvedeniškemu mnenju. Izvedenec je torej lahko pri izdelavi mnenja upošteval tudi listine, ki v spis niso bile predložene do prvega naroka za glavno obravnavo s strani pravdnih strank. Uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka niso podane.

11. Izpodbijana odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Tudi nobene procesne kršitve, ne v pritožbi uveljavljane, ne tiste, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. komentar dr. A. Galiča k 14. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005 in sodno prakso, npr. sodbo VS RS II Ips 439/2008. Op. št. (2): V času od februarja 2004 do decembra 2006 je kot direktor družbe D. d.o.o. sklenil z družbo C. d.o.o. pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je bila namenjena le prikazovanju lažnega poslovnega odnosa med družbama, nato pa v imenu družbe D. d.o.o. izstavil družbi C. d.o.o. preko 30 računov, čeprav je vedel, da družba D. d.o.o. ni opravila storitev, navedenih v računih, ter podpisal tudi asignacijske pogodbe z navedenima družbama in družbo G. d.o.o., čeprav je vedel, da družba D. d.o.o. nima nobenih terjatev do družbe C. d.o.o. in nobenih obveznosti do družbe G. d.o.o. Op. št. (3): N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1069 Op. št. (4): Gl. komentar J. Zobca k 252. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV založba, Ljubljana 2006.