Jedro

Če je sodišče 1. stopnje zaradi zmotne ocene izvedenih dokazov izdalo oprostilno sodbo, jo sme sodišče 2. stopnje ob pravilni oceni istih dokazov spremeniti na seji senata v obsodilno. Zoper to sodbo je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče RS. Napoved pritožbe ni potrebna.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremeni tako, da je obtoženi N. B. kriv,

ker je vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, tatvino pa je storil z vlomom v zaprt prostor s tem, da je dne 20.06.2005 okoli 16.00 ure na parkirnem prostoru pokopališča na naslovu R. c., L., vlomil v zaklenjen osebni avtomobil znamke O., V., reg. št. CE ..., last M. S., tako, da je z neznanim predmetom razbil steklo na zadnjih desnih vratih in tako prišel v vozilo, od koder je vzel pleteno torbico, v kateri je bila ženska denarnica s 3.300,00 SIT, bančna kartica B. C., vozniško dovoljenje, osebna in zdravstvena izkaznica, prometno dovoljenje in večje število drugih nakupovalnih kartic ter sončna očala in izdelki ženske kozmetike, s čimer je oškodoval M. S. za 37.000,00 SIT.

S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ.

Po 50. členu KZ se obtoženemu N. B. izreče pogojna obsodba, v okviru katere se po I. odstavku 212. člena KZ določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi N. B. v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po 40. členu KZ se obtoženemu N. B. izreče stranska kazen: izgon tujca iz države za čas 5 (pet) let. Po IV. odstavku 95. člena ZKP se obtoženi N. B. oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec oproščen obtožbe zaradi kaznivih dejanj zatajitve po V. odstavku 215. člena KZ na škodo M. Č. (točka 1 prostoreka) in velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ (pravilno v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ) na škodo M. S. (točka 2 prostoreka). Stroški kazenskega postopka so obremenili proračun. Oškodovana M. Č. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom brez navedbe zneska napotena na pravdo.

Zoper prostorek pod točko 2 sodbenega izreka se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj se pritožbi ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se obtoženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, mu izreče pogojna obsodba z določeno primerno in pravično kaznijo ter z daljšo preizkusno dobo, hkrati pa naj se izreče stranska kazen izgona tujca iz države.

Zagovornik je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev kot neutemeljeno ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v ... svétnik F. H. je v svojem stališču do pritožbe z dne 17.04.2007, št. Ktp (1)-II 63/07, predlagal, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da spozna obtoženca za krivega, mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora s preizkusno dobo petih let, izreče pa naj se še stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. To stališče je bilo vročeno zagovorniku, obtožencu pa z nabitjem na sodno desko, saj njegovo prebivališče ni znano. Zagovornik je nanj odgovoril in je predlagal, naj pritožbeno sodišče tega stališča ne upošteva in naj pritožbi okrožnega državnega tožilca ne ugodi.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pritožbenim stališčem, da ocena dokazov, ki so bili izvedeni glede kaznivega dejanja pod točko 2 krivdoreka, res ni pravilna. Nobenega dvoma ni, da sta oškodovanka M. S. in priča B. G. prepoznali še istega dne na Policijski postaji v L. prijetega moškega kot storilca tega kaznivega dejanja, pa čeprav zgolj po karirasti srajci, ki jo je imel oblečeno ob storitvi kaznivega dejanja, po prejetju pa jo je držal v rokah. Glede na dinamiko dogajanja, ko je obtoženec z oškodovankino torbico v rokah stekel iz pokopališča v L., je sprejemljivo, da si obtoženčevega zunanjega izgleda drugače nista mogli zapomniti. Vendar je prav srajca bila očitno karakteristični znak, da sta v prijetem moškem prepoznali obtoženca. Dejstvo, da ta srajca ni bila zasežena, sploh ni pomembno za oceno njune izpovedbe. Zaseg srajce v dokazne namene tudi ni bil potreben. Njuna izpovedba v celoti potrjuje obtožbo glede storilca; z gotovostjo je mogoče zaključiti, da razen obtoženca nihče drugi ne pride v poštev kot storilec tega kaznivega dejanja.

Sploh pa sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost izpovedbe priče B. T., še manj pa v dokazno vrednost sodne prepoznave, ki je bila opravljena med preiskavo in med katero je ta priča z zanesljivostjo prepoznal prav obtoženca. Sodišča druge stopnje pri tej dokazni oceni prav nič ne moti dejstvo, da je B. T. obtoženca videl in prepoznal po prijetju na Policijski postaji v L., kamor je bil po prijetju poklican zaradi prepoznave. On je bil vendar tisti, ki je obtoženca med begom zasledoval s tovornjakom, v njegovo kabino pa je obtoženec odvrgel oškodovankino torbico, ki jo je predhodno vzel iz njenega osebnega avtomobila. Dejstva, s pomočjo katerih je sodišče prve stopnje izrazilo dvom v verodostojnost teh treh obremenilnih prič, si sodišče druge stopnje razlaga prav nasprotno, kakor tudi v izpodbijani sodbi izpostavljeno neverodostojnost zagovora glede obtoženčevega bivanja in početja tega dne v L.. Obtožencu sploh ni mogel biti ob prijetju zasežen prav noben predmet, ki bi ga povezoval s storjenim kaznivim dejanjem, saj je oškodovankino torbico vendar odvrgel v kabino tovornjaka, ki ga je med njegovim begom vozil priča B. T.. Drugačna dokazna ocena izpovedb teh treh prič potrjuje sodišče druge stopnje v prepričanju, da je storilec tega kaznivega dejanja obtoženec in nihče drugi, in da je storil kaznivo dejanje tako, kakor mu je bilo očitano v obtožbi. V skladu s pooblastilom iz V. odstavka 392. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca spremenilo oprostilno sodbo v tem obsegu v obsodilno. Nobenega dvoma ni, da je obtoženec pri tem ravnal naklepno.

Za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s I. odstavkom 211. člena KZ (tako je sodišče druge stopnje tudi formalnopravno opredelilo to kaznivo dejanje) je zagrožena kazen do pet let zapora.

Pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri kazni zapora in določitve preizkusne dobe je sodišče druge stopnje upoštevalo kot olajševalno, da je obtoženec vzeto torbico prostovoljno vrnil in tako oškodovanka s samo tatvino ni bila več oškodovana. Kot enako okoliščino je upoštevalo še njegovo skrb za otroka. Kot objektivno olajševalno okoliščino pa je bilo treba šteti, da obtoženec tudi v primeru, da bi obdržal oškodovankino torbico z njeno vsebino, ne bi pridobil pomembnejše premoženjske koristi.

Med obteževalne okoliščine pa spada predvsem predrzen način storitve sredi belega dne in na očeh ljudi, ki so se tam naključno zadrževali, vztrajnost, ko je po izsleditvi bežal, ter dosedanjo predkaznovanost. Le letih 1994 in 1995 je bil obsojen zaradi enakih kaznivih dejanj. Leta 2003 pa je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odstavku 133. člena KZ. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje štelo stališče višjega državnega tožilca glede izreka glavne kazenske sankcije kot pretirano. Pogojna obsodba je primerna kazenska sankcija glede na vse naštete okoliščine.

Sodišče druge stopnje je sledilo pritožbenemu predlogu tudi glede izreka stranske kazni izgona tujca iz države. Iz podatkov iz kazenske evidence izhaja, da je bila takšna stranska kazen izrečena že s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.05.1995, opr. št. K 460/95. Ni pa podatkov, da bi bila sploh kdaj izvršena. Tekom tega kazenskega postopka na prvi stopnji je bil obtoženec v postopku izgona tujca iz države, kar naj bi bilo realizirano dne 15.10.2005 na mejnem prehodu O. (dopis P. u. C. z dne 18.11.2005 na listni številki 182). Po sporočilu iste uprave z dne 26.01.2006 na listni številki 189 je bil obtoženec v dne 05.12.2005 in 14.12.2005 še dvakrat odstranjen iz države, se pa k nam ponovno vrača. Ker kot tujec nima pravice bivati v državi, sedaj pa je obsojen zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, je bilo treba izreči to stransko kazen. Petletno trajanje izgona je glede na okoliščine te zadeve primerno. Sicer pa njegovo bivališče v domači državi tako ni znano. Zaenkrat je našim državnim organom nedosegljiv. Zato mu bo verjetno treba to sodbo vročiti z nabitjem na sodno desko.

Obtoženec v času bivanja v naši državi ni imel redne zaposlitve in tudi ne drugih rednih dohodkov. Zato plačila stroškov tega kazenskega postopka ne bi zmogel. Iz tega razloga ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila teh stroškov v obsegu, ki je naveden v krivdoreku te sodbe.

Pouk o pravici do pritožbe: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema njenega pisnega odpravka. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto kot dan izročitve sodišču. V skladu s 3. točko I. odstavka 398. člena ZKP pritožbe ni potrebno predhodno napovedati.