Jedro

Kršitev petega odstavka 392. člena ZKP predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje. Obtoženec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.9.2005 obtoženega N.B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivih dejanj zatajitve po petem odstavku 215. člena in velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko M.Č. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.6.2007 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega tega kaznivega dejanja ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 40. členu KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Zagovornik je zoper sodbo višjega sodišča pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve (očitno druge) stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. se v predlogu, vloženem po drugem odstavku 377. člena ZKP, zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča druge stopnje.

Zagovornik se je izjavil o predlogu vrhovne državne tožilke. Meni, da je pritožba zoper sodbo višjega sodišča utemeljena ter ponovil pritožbeni predlog. Obtožencu je bil predlog vročen z nabitjem na sodno desko, ker njegovo prebivališče ni znano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, ki pa jih konkretno ne opredeli. Iz vsebine njene obrazložitve sledi očitek sodišču druge stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe tudi za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Sklepalo je, da kaznivo dejanje obtožencu ni dokazano. Takšno sklepanje pa je oprlo na izvedene dokaze, za katere je ugotovilo, da ne dajejo dovolj zanesljive podlage za izrek obsodilne sodbe. Izpovedbo priče B.T. je glede na ugotovitve, povezane s prepoznavo, ocenilo kot neprepričljivo in s tem neverodostojno. Pri dokazni presoji je upoštevalo tudi dejstvo, da oškodovanka in priča B.G. obtoženca nista prepoznali kot storilca kaznivega dejanja, temveč le karirasto srajco in da obtožencu ni bil zasežen kakšen predmet, ki bi ga povezoval z vlomom.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in oprostilno sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem se je sklicevalo na pooblastila določbe petega odstavka 392. člena ZKP. Presodilo je, da ocena dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni pravilna. Oprlo se je na izpovedbi oškodovane M.S. in priče B.G. in v zvezi z njima večji pomen dalo okoliščini, da sta obtoženca prepoznala po karirasti srajci, ki jo je imel oblečeno ob storitvi kaznivega dejanja, po prijetju pa jo je držal v rokah. Izhajalo je tudi iz ugotovljene dinamike dogajanja, ga na kratko povzelo in zaključilo, da razen obtoženca nihče drug ne pride v poštev kot storilec kaznivega dejanja. V nadaljevanju se je opredelilo tudi do izpovedbe priče B.T., pri čemer je utemeljilo, kako v zvezi z opravljeno prepoznavo presoja dejstvo, da je priča obtoženca videla in prepoznala po prijetju na Policijski postaji v Laškem in okoliščino, da obtožencu ob njegovem prijetju ni bila zasežena nobena stvar.

Pritožba izpodbija presojo sodišča druge stopnje, ki se nanaša na prepoznavo po karirasti srajci, z navedbo, da ne more biti takšen identifikacijski znak, ki bi omogočal identifikacijo določene osebe do te mere, da bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da gre za storilca kaznivega dejanja. Sklicuje se na ugotovitve prvostopenjskega sodišča ter na vsebino izpovedb oškodovanke in B.G. ter očita sodišču druge stopnje, da je prezrlo dejstvo, da priči storilca dejanja nista dobro videli in ga zato nista mogli prepoznati.

S presojo, da je bila prav srajca „očitno karakteristični znak“, da sta oškodovanka in B.G. prepoznali obtoženca, je sodišče druge stopnje temu dejstvu ob ostalem ugotovljenem dogajanju dalo odločilen pomen. Glede na to in glede na razloge drugostopenjske sodbe ni podlage za sklepanje, da je prezrlo okoliščino, da priči storilca nista dobro videli. Sklepanje sodišča druge stopnje, da je obtoženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja, tudi ni v nasprotju z ostalimi okoliščinami, ki izhajajo iz izpovedb oškodovanke ter prič B.G. in B.T. in ki se nanašajo na opis obtoženčevih telesnih značilnosti. Slednje pomeni, da dejanski zaključki sodišča druge stopnje ne temeljijo le na dejstvu, da je obtoženec nosil karirasto srajco, temveč tudi na ostalih spremljajočih okoliščinah, povezanih v logično celoto. Zato presoja že ugotovljenih dejstev, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje, omogoča zanesljiv zaključek, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Po pritožbenem stališču verodostojnost izpovedbe priče B.T. ni toliko problematična, kolikor je ključen odgovor na vprašanje, ali je oseba, ki jo je zasledoval s tovornjakom in mu je izročila oškodovankino torbico, res obtoženec. V nadaljevanju problematizira opravljeno sodno prepoznavo z vidika izpovedbe priče B.T., da moškega, ki mu je izročil torbico tistega dne oziroma kdaj drugič, vse do sodne prepoznave ni več videl, čeprav je na glavni obravnavi izpovedal, da so mu policisti obtoženca na Policijski postaji L. pokazali in ga vprašali, če ga pozna. Zato meni, da je podan upravičen dvom v verodostojnost ostalih navedb te priče, zlasti glede trditve, da je bil obtoženec tisti, ki mu je izročil torbico. S temi navedbami pritožba izpodbija drugostopenjsko presojo izpovedbe B.T. Zakonitost sodne prepoznave z vidika vseh dejstev, ki so obstajala v času njene izvedbe, ne more biti problematična. Poznejša, na glavni obravnavi dana izpovedba B.T., je zahtevala presojo tega dokaza z upoštevanjem okoliščine, povezane s takšno izpovedbo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je iz tega razloga podan utemeljen dvom v verodostojnost sodne prepoznave in da pričanje B.T. ne „vzbuja zaupanja v verodostojnost in nezmotljivost“ njegovega pričanja. Nasprotno presojo je opravilo sodišče druge stopnje z že navedenimi razlogi in tudi zavzelo stališče do obtoženčevega zagovora, pri čemer je v zvezi z obtoženčevim bivanjem in ravnanjem inkriminiranega dne v Laškem v bistvu sledilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Gre za drugačno oceno in vrednotenje dejstev, ugotovljenih na podlagi dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje. Takšna presoja ni niti nerazumna niti ne temelji na sklepanju, ki je nelogično ali v medsebojnem nasprotju. Zato zaključki sodišča tudi glede na pritožbene navedbe niso zmotni. Slednje velja tudi za presojo okoliščine, da obtožencu ni bil zasežen noben predmet, ki bi ga povezoval s storjenim kaznivim dejanjem. Ni mogoče le enoznačno sklepati, da je sodišče druge stopnje obstoj obremenilnih dokazov štelo v obtoženčevo škodo. Gre predvsem za ugotovitev, da torbica ni mogla biti zasežena obtožencu, ker jo je odvrgel v kabino tovornjaka B.T., s tem pa nakazano, da odsotnost te okoliščine ni odločilna. Ker pa sodišče vselej odloča na podlagi predloženih in na glavni obravnavi izvedenih dokazov, kar je storilo tudi v tem primeru, hipotetična navedba, kateri dokazi bi v določenem primeru lahko obstajali, ne more biti upoštevna.

V tej zadevi bi se lahko zastavilo le vprašanje, ali je sodišče druge stopnje glede na obrazložitev prestopilo meje pooblastil, predpisanih v petem odstavku 392. člena ZKP. Ta določba namreč sodišču druge stopnje ne omogoča brez opravljene obravnave drugačne presoje dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Pritožba ne napada izpodbijane sodbe v tem pogledu. Kršitev petega odstavka 392. člena ZKP predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka relativne narave (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki je pritožbeno sodišče ne ugotavlja in preizkuša po uradni dolžnosti. Zato jo mora pritožnik uveljavljati sam in z ustrezno utemeljitvijo izkazati, da je kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba napada tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, torej le sankcijo opozorilne narave, v kateri mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen ter ustrezno dolgo preizkusno dobo. Pri tem je pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine in jih tudi ustrezno vrednotilo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obtoženčevo korist, tudi ne iz razlogov, na katere se v zvezi z ugotovljeno obtoženčevo predrznostjo, njegovim begom in prostovoljno vrnitvijo torbice, sklicuje pritožba. Sodišče je obsojencu po 40. členu KZ izreko tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Ker je postopalo v skladu z navedeno določbo in svojo odločitev obrazložilo tudi glede trajanja tega ukrepa, niso podani razlogi, ki bi narekovali spremembo stranske kazni.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zagovornikov obtoženega N.B. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 398. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

Pred sodiščem druge stopnje ugotovljene slabe premoženjske razmere obtoženca so tudi Vrhovnemu sodišču narekovale oprostitev povrnitve stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).