Jedro

Za presojo ustavnosti kolektivnih pogodb so pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih, v individualnih delovnih sporih, kakršen je tu obravnavani (ko tožnik zahteva povračilo vplačanih zneskov na podlagi Kolektivne pogodbe), pa imajo podobne pristojnosti redna sodišča. Zato je revizijsko sodišče tehtalo, ali je zaradi varstva delavskih/sindikalnih pravic in načela socialne države, varstvo katerih se zagotavlja s kolektivnimi pogodbami, dopustno poseči v tožnikovo pravico do lastnine.

Pravna podlaga za zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, je v 39. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki ni bil v nasprotju z zakoni in Ustavo (saj je šlo za solidarnostni prispevek, pri katerem ne gre za ekvivalent vzajemnih dajatev, temveč za sredstva, ki se razpršijo med upravičence), zato do neutemeljenega premika premoženja (zaradi katerega bi bil tožnik prikrajšan, tožena stranka pa obogatena) ni prišlo. To pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (190. člen OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 76.718,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila, kot je razvidno v izreku sodbe. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je imel prispevek, ki ga je tožnik moral plačevati na temelju Kolektivne pogodbe, naravo davka, in ker ni bil predpisan z zakonom, je bil nezakonit in protiustaven. Ta prispevek, ki so ga morali plačevati delodajalci, je bil določen kot obveznost delodajalcev v korist sklada in ne delavcev, torej ni šlo za delovnopravni odnos. Poleg tega je prispevek pobirala in izterjevala Davčna uprava RS, ki ga je šele nato odvajala na račun tožene stranke. V Kolektivni pogodbi ni bila predvidena niti dolžnost vračila presežnih sredstev niti da je prispevek sorazmeren s stroškom. Sodiščema očita, da nista naredila testa sorazmernosti. Ne sprejema zaključka sodišč, da tožena stranka ni neupravičeno obogatena, ker prispevka ni potrebno več plačevati, tožena stranka pa je lastnica večstanovanjskih blokov, ki jih je zgradila iz prispevkov samostojnih podjetnikov. Korist, ki jo je imel posamezni samostojni podjetnik od plačevanja prispevkov, namreč ni primerljiva z ugodnostjo, ki jo je tožena stranka pridobila z lastništvom nepremičnin. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik trdi, da je bila pravna podlaga za plačevanje prispevka za reševanje stanovanjske problematike delavcev, zaposlenih pri samostojnem podjetniku, nezakonita in protiustavna in da je bila zato tožena stranka obogatena.

7. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev Slovenije sta v letu 1991 sklenila Kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). 39. člen le-te je določal, da se za reševanje stanovanjskih potreb delavcev iz dohodka obratovalnice združujejo sredstva za solidarnost in vzajemnost v stanovanjskem gospodarstvu v višini in na način, kot velja za podjetja na območju iste občine ali več občin. Pravico do reševanja stanovanjskega vprašanja delavci uresničujejo v okviru vseh zbranih sredstev solidarnosti in vzajemnosti v občini ali širše (prvi odstavek). Iz dohodka obratovalnice zasebnega delodajalca, ki uporablja dopolnilno delo drugih delavcev, se izloča za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev tudi poseben prispevek v višini najmanj 2 % od osnove, ki jo predstavljajo obračunani osebni dohodki delavcev v obratovalnici. Ta prispevek se določa ali kapitalizira na način, kot se dogovorita podpisnika kolektivne pogodbe (drugi odstavek).

8. Praviloma se na podlagi testa sorazmernosti presoja, ali gre v posameznem primeru za (ne)dopusten poseg države v kakšno človekovo pravico. To pomeni, da se test sorazmernosti uporablja za presojo splošnih in posamičnih oblastvenih aktov. V obravnavani zadevi pa sta obrtno-podjetniška zbornica in sindikat sklenila Kolektivno pogodbo, ki predstavlja dogovor med njima (in ne gre za oblastveni akt), vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta dogovor zaradi tožnikovega prisilnega članstva v obrtno-podjetniški zbornici ne predstavlja klasične civilnopravne pogodbe, zato je treba opraviti test sorazmernosti. Za presojo ustavnosti kolektivnih pogodb so pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih, v individualnih delovnih sporih, kakršen je tu obravnavani (ko tožnik zahteva povračilo vplačanih zneskov na podlagi Kolektivne pogodbe), pa imajo podobne pristojnosti redna sodišča. Zato je revizijsko sodišče tehtalo, ali je zaradi varstva delavskih/sindikalnih pravic (76. člen Ustave) in načela socialne države (2. člen Ustave), varstvo katerih se zagotavlja s kolektivnimi pogodbami, dopustno poseči v tožnikovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil s sporno Kolektivno pogodbo predpisan prispevek v višini 2 % od dogovorjene osnove, kar je majhen prispevek, in sicer za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih. Reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev je delavska pravica. Celo v Ustavi je določeno (v poglavju, ki ureja Gospodarska in socialna razmerja), da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen Ustave). Poleg tega je šlo za solidarnostni prispevek (solidarnost je bistvo socialne države) in so se „zbrana sredstva“ oziroma pravica do (uporabe) stanovanja razpršila med upravičence. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da je varstvo delavskih pravic in socialne države odtehtalo težo posega v tožnikovo pravico do zasebne lastnine, torej da je bil poseg potreben, primeren in sorazmeren ter v skladu z Ustavo.

9. V tu obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik sporni prispevek plačeval od leta 1993 do 1. 8. 2008 (ko je bila sklenjena nova Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, v kateri ni bilo več določb o plačevanju dajatev za reševanje stanovanjskih potreb), in da je bil v tem obdobju član Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Sredstva, ki jih je tožnik plačeval, so se nakazovala na transakcijski račun Stanovanjske ustanove delavcev pri samostojnih podjetnikih A., katere ustanovitelja sta Območna obrtno-podjetniška zbornica A. in Območna organizacija sindikata delavcev pri zasebnih delodajalcih A., Območni sindikat A. Sredstva so se zbirala in uporabljala za potrebe reševanja stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih; porabila so se izključno za izgradnjo stanovanjskih objektov in stanovanj ter eno izmed stanovanj, ki je bilo zgrajeno s tako pridobljenimi sredstvi, je bilo namenjeno tudi delavcu tožnika - B. B. Tožnik ni izkazal, da bi preplačal obveznosti in bil upravičen do vračila presežnih sredstev. Delovanje ustanove (prvotno tožene stranke Stanovanjske ustanove delavcev pri samostojnih podjetnikih A.) sta v zatrjevanem obdobju nadzirala upravni odbor in nadzorni svet. Dejavnost tožene stranke je neprofitna.

10. Upoštevajoč navedeno (pravno in dejansko podlago) je pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, ni bilo v nasprotju ne z Ustavo (zaradi razlogov navedenih v 8. točki te odločbe) ne z zakoni. Stranke Kolektivne pogodbe so lahko določile več pravic, ki so jih imeli delavci, zaposleni pri zasebnih delodajalcih, kot je to določeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in vsakokrat veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih, kot je bilo tudi v tu obravnavanem primeru. Prav tako zbiranje sredstev na podlagi Kolektivne pogodbe ni imelo značaja davka, ker so bila sredstva namenjena izključno ožji interesni skupnosti, in sicer delavcem, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih. Samo dejstvo, da je tožnik nakazoval (nekaj časa) prispevke na davčni urad, pa ne pomeni, da je ta dajatev zaradi tega imela status davka, ker nakazila na davčni urad niso bila izvršena na podlagi zakonske določbe, ki bi zapovedovala nakazilo dajatve, temveč na podlagi pogodbe z davčnim uradom. Poleg tega, v primeru, če bi šlo za davek (kot trdi tožnik), tožena stranka sploh ne bi bila pasivno legitimirana v tej pravdi, ker bi šlo potem za prihodek države in bi tožnik moral tožiti državo.

11. Ker je torej pravna podlaga za zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih(1) , obstajala (in sicer v 39. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki ni bil v nasprotju z zakoni in Ustavo, saj je šlo za solidarnostni prispevek, pri katerem ne gre za ekvivalent vzajemnih dajatev, temveč za sredstva, ki se razpršijo med upravičence), do neutemeljenega premika premoženja (zaradi katerega bi bil tožnik prikrajšan, tožena stranka pa obogatena) ni prišlo. To pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (190. člen Obligacijskega zakonika).

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Kolektivna pogodba velja za stranki kolektivne pogodbe oziroma njune člane (prvi odstavek 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah).