Jedro

Zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, ni bilo v nasprotju z Ustavo, saj so bili prispevki namenjeni solidarnosti in vzajemnosti v stanovanjskem gospodarstvu in niso imeli značaja davka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 76.718,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila, kot je razvidno v izreku izpodbijane sodbe, in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.991,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede na obvezno članstvo v Obrtni zbornici Slovenije (OZS), kar posledično pomeni tudi prisilna vezanost na določila kolektivne pogodbe (pa tudi zaradi same narave reprezentativnosti stranke, ki jo je sklenila), gre v primeru iz 39. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki sta jo v letu 1991 sklenila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev Slovenije (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) za obvezno dajatev, ki je vezana bodisi na prisilno članstvo v neki organizaciji bodisi na reprezentativno vlogo take organizacije v delovnopravnem sistemu in ima torej značaj javne dajatve. Prisilne dajatve pa se smejo po ustavi določati zgolj z zakonom, določi pa jih lahko zgolj država oziroma pod določenimi pogoji lokalna skupnost (147. člen Ustave RS; v nadaljevanju Ustava). Gre torej v celoti za dajatev, ki ima za tožečo stranko (obrtnika, člana OZS ...) naravo davka, ki bi moral biti določen z zakonom. Določanje obveznih prispevkov ni in ne more biti predmet kolektivnega urejanja in tudi sicer je tako kolektivno urejanje v nasprotju z zakonom in ustavo. Nasploh vsebina 39. člena Kolektivne pogodbe odstopa od vsebine, ki bi naj bila predmet kolektivnega urejanja v normativnem delu kolektivne pogodbe, norme katerega v razmerju do delavcev in delodajalcev učinkujejo neposredno in so v tem pomenu prisilne narave. Iz vsebine 39. člena Kolektivne pogodbe je razvidno tudi, da delavci sami niso pridobili nobenih neposrednih pravic. Glede na obvezno članstvo v OZS ter da gre za subjekt z določenimi javnimi pooblastili, da je organiziranost OZS zakonsko določena ter da ima OZS pristojnost sklepanja kolektivnih pogodb na podlagi samega zakona (je zakonsko določeni reprezentativni predstavnik delodajalcev), je na dlani, da ne gre za nikakršno prostovoljno dajatev, temveč gre v celoti za obvezno dajatev, ki ima javno-pravne elemente. Ta dajatev sploh ni določena z zakonom, kot bi glede na določilo 147. člena Ustave morala biti določena. Z določitvijo obveznega prispevka v 39. členu Kolektivne pogodbe se je tudi poseglo v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, ki jo določa 74. člen ter v ustavno zavarovano lastnino, kot to določata 33. in 67. člen Ustave. Poseg v ustavno varovane pravice, ki ga predstavlja vsebina 39. člena Kolektivne pogodbe, je v celoti protiustaven in nesorazmeren. Takšen poseg bi lahko določil kvečjemu zakonodajalec pri zasledovanju legitimnih interesov ter z upoštevanjem načela sorazmernosti, OZS sama takih pooblastil in pristojnosti nima, niti jih nikoli ni imela. Kljub temu da sporna Kolektivna pogodba ni več v veljavi, pa posledice neustavnosti še vedno niso odpravljene. Sredstva, ki so bila pridobljena na tak način, so še vedno kumulirana na različnih ustanovah. Glede na to, da je vprašljiv nadaljnji obstoj teh ustanov in da je bil ukinjen glavni vir financiranja, se tudi že pojavljajo težnje po ukinitvi teh ustanov in prilastitvi njihovega premoženja, pri čemer bi si pa premoženje prilastili subjekti, ki sploh niso bili plačniki obveznosti, niti jim ta sredstva niso bila namenjena. Tudi v konkretnem primeru se premoženje sedaj nahaja na gospodarski družbi v obliki d.o.o., ki je prvenstveno namenjena ustvarjanju dobička. Načela solidarnost, vzajemnost so tako postala povsem tretjerazrednega pomena in povsem nezaščitena. Tožena stranka je tako lastnica večjih nepremičnin (večstanovanjskih blokov), ki jih je zgradila iz prispevkov samostojnih podjetnikov. Sedaj po končanem obveznem plačevanju teh prispevkov pa bo toženka ostala lastnica premoženja, ki se samostojnim podjetnikom ne bo vračalo. Sodišče tožeči stranki sicer pritrjuje, da je le država tista, ki lahko z zakonom predpisuje davke, poleg tega pa lahko davke predpisujejo tudi lokalne skupnosti ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon (147. člen Ustave). Vendar v nadaljevanju sodišče zgolj pavšalno navede, da ni mogoče pritrditi navedbam, da dajatev iz kolektivne pogodbe ni bila določena z zakonom in da v kolektivni pogodbi ni dopustno določiti obveznega rednega prispevka za financiranje javnih izdatkov. Sodišče se sploh ne opredeli do dejstva, da za obrtnika plačevanje prispevka ni bila prostovoljna možnost, temveč redna in fiksna obveznost, ki jo je v primeru neplačila celo izterjeval davčni organ. Dejstvo, da je bil prispevek namenjen solidarnosti in vzajemnosti v stanovanjskem gospodarstvu v višini 2 % osnove, ne spremeni dejstva, da je šlo za obvezno in neizogibno dajatev. Sodišče se ravno tako ne opredeli do vprašanja, ali je takšen prispevek sploh lahko predmet kolektivnega urejanja po delovnopravni zakonodaji oziroma in ali lahko reprezentativni organ (OZS) v kolektivni pogodbi določi tako obveznost plačevanja prispevka, ki se zaradi samega učinka reprezentativnosti razširi na vse delodajalce obrti in obrtništva. Glede na to, da se sodišče do tega problema ni opredelilo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako se izkaže stališče sodišča prve stopnje, da bi naj šlo za prostovoljno plačevanje prispevka, za povsem neutemeljeno. Šlo je za obvezno plačevanje prispevka (davka), ki se mu zasebni delodajalec ni mogel izogniti. Kolektivna pogodba ureja pravice delavcev iz delovnih razmerij, plačevanje tega prispevka pa ni neposredna pravica delavca, niti ni delavec imel neposredne koristi od plačevanja takega prispevka, temveč pogojno šele posredno glede na pravila in pogoje ustanove, na račun katere so se sredstva zbirala. Na vprašanja, ali je ustavno dopustno v kolektivni pogodbi določati tak “prostovoljni” prispevek oziroma ali ima OZS kot reprezentativni organ sploh ustavno in zakonsko dopustno možnost zavezovati svoje člane in obrtnike, ki jih predstavlja, na plačilo takega prispevka oziroma ali je taka obveznost plačevanja “solidarnostnih sredstev” sploh ustavno sprejemljiva, sodišče ne poda nikakršnih obrazloženih odgovorov. Sodišče zgolj pavšalno zaključuje, da prispevek za reševanje stanovanjskih potreb delavcev ni imel značaj davka. Sodišče se sploh ne opredeli do vseh okoliščin, ki pravzaprav temu prispevku dajejo naravo davka-obvezne dajatve, ki bi jo lahko predpisala in določila le država in omejeno lokalna skupnost. Ravno na tem gradi protizakonitost in protiustavnost takega prispevka tožeča stranka. Razlaga sodišča, da ne gre za davek, ker davek lahko predpiše zgolj država in lokalna skupnost, je tako logično protislovna. Sodišče sploh ni odgovorilo, ali je tak prispevek, glede na to, da je šlo za obvezno dajatev delodajalca, sploh dopusten, glede na to, da lahko obvezne dajatve predpiše zgolj država oziroma lokalna skupnost. Sodišče s sklicevanjem na določbo 78. člena Ustave RS, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, razkrije logično protislovje svoje obrazložitve. Iz navedene ustavne določbe lahko izpeljemo to, da je država torej tista, ki bi lahko z zakonom v zasledovanju legitimnih interesov predpisala obvezen prispevek za reševanje stanovanjskih problemov delavcev. Ravno s tem pa tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, saj v konkretnem primeru obvezen prispevek ni bil določen ne s strani države, niti ni bil določen z zakonom. Prispevek, ki so ga po določilih omenjene kolektivne pogodbe iz leta 1991 morali plačevati delodajalci, je bil določen kot obveznost delodajalcev v korist sklada in ne v korist delavcev. Delavci v razmerju do sklada niso imeli nobenih neposrednih pravic. Ta dajatev je za samostojne podjetnike posameznike pomenila trajno, redno in fiksno denarno obveznost. Višina dajatev, ki so jih morali plačevati, ni bila v odvisnosti stroškov, ki bi bili vnaprej ocenjeni, o katerih bi lahko podjetniki soodločali in imeli kontrolo nad nastankom. Sodišče se ni opredelilo do argumenta, da v Kolektivni pogodbi ni bila predvidena dolžnost vračila presežnih sredstev. Spregledalo pa je tudi dodaten argument glede protipravnosti dajatve, določene s kolektivno pogodbo, ki je tudi v tem, da v kolektivni pogodbi ni bilo določeno, da je prispevek sorazmeren stroškom. S tem se je omogočilo kopičenje presežkov, saj se je izkazalo, da prispevek ni bil določen v nujno potrebni višini (bil je fiksen). Temeljno ustavno načelo je splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) in določa ravnotežje med nasprotujočimi si pravnimi interesi subjektov. Določila normativnega dela Kolektivne pogodbe neposredno učinkujejo v razmerju do delavcev in delodajalcev in so v tem pomenu prisilne narave. Sodišče bi moralo opraviti vsaj test sorazmernosti in bi moralo preveriti (v kolikor bi predhodno odgovorilo na vprašanje ali je kolektivno urejanje v tem delu sploh dopustno): - ali je poseg potreben v smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega ali z milejšim sredstvom, - ali je primeren za dosego zasledovanega cilja v smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči, - ali je teža posledic posega proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale. Kolektivna pogodba ni določala, da bi bil redni mesečni prispevek samostojnih podjetnikov sorazmeren stroškom, niti ni bila (vsaj kot možnost) predvidena dolžnost vračila presežka sredstev, zato denarna dajatev ni bila določena v najmanjši možni meri, s tem pa je bila kršena lastninska pravica samostojnih podjetnikov in pravica do svobodne gospodarske pobude podjetnikov, ki so bili po Kolektivni pogodbi zavezani za plačevanje zgoraj opredeljene dajatve v Stanovanjsko ustanovo delavcev pri samostojnih podjetnikih. Določitev obveznega plačevanja prispevka je bila namensko urejena (za reševanje stanovanjskega vprašanja delavcev), sama zaščita (te) namenskosti pa ni bila urejena.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih vse v izgogib ponavljanju ne povzema in se zato nanje povsem sklicuje. Nadaljevanje te obrazložitve pa vsebuje še presojo relevantnih pritožbenih navedb.

6. Nesporno med pravdnima strankama je, kar povzema tožeča stranka v pritožbi, da sta Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev Slovenije v letu 1991 sklenila Kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). 39. člen le-te je določal, da se za reševanje stanovanjskih potreb delavcev iz dohodka obratovalnice združujejo sredstva za solidarnost in vzajemnost v stanovanjskem gospodarstvu v višini in na način, kot velja za podjetja na območju iste občine ali več občin. Pravico do reševanja stanovanjskega vprašanja delavci uresničujejo v okviru vseh zbranih sredstev solidarnosti in vzajemnosti v občini ali širše. Iz dohodka obratovalnice zasebnega delodajalca, ki uporablja dopolnilno delo drugih delavcev, se izloča za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev tudi poseben prispevek v višini najmanj 2 % od osnove, ki jo predstavljajo obračunani osebni dohodki delavcev v obratovalnici. Ta prispevek se določa ali kapitalizira na način, kot se dogovorita podpisnika kolektivne pogodbe. Tožeča stranka je to obveznost plačevala od leta 1993 do 1. 8. 2008, ko je bila sklenjena nova Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, v kateri pa ni bilo več določb o plačevanju dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih ustanovah. Sredstva, ki jih je plačevala tožeča stranka, so se nakazovala na transakcijski račun Stanovanjske ustanove delavcev pri s.p. Celje, katere ustanovitelja sta Območna obrtno-podjetniška zbornica in Območna organizacija sindikata delavcev pri zasebnih delodajalcih, Območni sindikat. Tožeča stranka je bila v obdobju od 1993 do 1. 8. 2008 član Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS). Na podlagi takrat veljavnega 31. člena Obrtnega zakona je združevanje za pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji kot obrtno dejavnost, v OZS obvezno. Glede na 10. člen Zakona o kolektivnih pogodbah velja kolektivna pogodba za stranki kolektivne pogodbe oziroma za vse njune člane oziroma za vse, ki jih na podlagi delovnopravne zakonodaje zavezujejo določila posamezne kolektivne pogodbe (reprezentativnost strank se razteza na celotno obrt in obrtništvo).

7. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču očita, da je zgolj pavšalno navedlo, da ni mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da dajatev iz kolektivne pogodbe ni bila določena z zakonom in da v kolektivni pogodbi ni dopustno določiti obveznega rednega prispevka za financiranje javnih izdatkov. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da za obrtnika plačevanje prispevka ni bila prostovoljna možnost, temveč redna in fiksna obveznost, ki jo je v primeru neplačila celo izterjeval DURS. Sodišče prve stopnje je o spornem dejstvu, ali je obstajala veljavna pravna podlaga, na podlagi katere je bil tožnik dolžan prispevke plačevati, in ali je imela ta dajatev naravo davka, v sodbi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in se do trditev tožeče stranke opredelilo. Tožeča stranka, kot navaja v pritožbi, pritrjuje sodišču, da je le država tista, ki lahko z zakonom predpisuje davke, poleg tega pa lahko davke predpisujejo tudi lokalne skupnosti ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon (147. člen Ustave). Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno ugotovilo, da iz Kolektivne pogodbe izhaja, da je bil prispevek namenjen solidarnosti in vzajemnosti v stanovanjskem gospodarstvu, in sicer v višini 2 %. 39. člen Kolektivne pogodbe v prvem odstavku določa, da se za reševanje stanovanjskih potreb delavcev iz dohodka obratovalnice združujejo sredstva za solidarnost in vzajemnost v stanovanjskem gospodarstvu v višini in na način, kot velja za podjetja na območju iste občine ali več občin. Pravico do reševanja stanovanjskega vprašanja delavci uresničujejo v okviru vseh zbranih sredstev solidarnosti in vzajemnosti v občini ali širše. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da se iz dohodka obratovalnice zasebnega delodajalca, ki uporablja dopolnilno delo drugih delavcev, izloča za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev tudi poseben prispevek v višini najmanj 2 % od osnove, ki jo predstavljajo obračunani osebni dohodki delavcev v obratovalnici. Ta prispevek se določa in kapitalizira na način, kot se dogovorita podpisnika kolektivne pogodbe. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi na podlagi zaslišanja prič zaključilo, da dejstvo, da so se ti prispevki plačevali sprva na DURS, ni odločilno pri presoji, ali je imel navedeni prispevek obliko davka. Sodišče prve stopnje je v 11. točki temeljito obrazložilo, zakaj ne pritrjuje tožeči stranki, da je šlo za obvezno plačevanje in neprostovoljno plačevanje tega prispevka. Kolektivna pogodba je bila, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, sklenjena v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Sredstva so se zbirala in uporabljala za določen namen, in sicer za potrebe reševanja stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih. Med strankama tudi ni bilo sporno, da so se sredstva porabila za izgradnjo stanovanjskih objektov in stanovanj, prav tako ni bilo sporno, da je bilo eno izmed stanovanj, ki je bilo zgrajeno s tako pridobljenimi sredstvi, namenjeno tudi delavcu tožnika - Sandiju Vrečku. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da plačevanje tega prispevka ni neposredna pravica delavca in da delavec ni imel neposredne koristi od plačevanja takega prispevka. Zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, tako ni bilo v nasprotju z Ustavo, saj so bili prispevki namenjeni solidarnosti in vzajemnosti v stanovanjskem gospodarstvu in niso imeli značaja davka, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zbiranje prispevkov je bilo torej v skladu z določbo 78. in 25. člena v zvezi z 2. členom Ustave, da država ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje.

8. Kot že rečeno, zgolj dejstvo, da je tožnik nakazoval (nekaj časa) prispevke na davčni urad, še ne pomeni, da je ta dajatev zaradi tega imela status davka. Nakazila na davčni urad namreč niso bila izvršena na podlagi neke zakonske določbe, ki bi zapovedovala nakazilo dajatve, pač pa na podlagi pogodbe z DURS. To dejstvo je potrdil R. L. z izpovedbo, da je imela tožena stranka z davčno upravo sklenjeno pogodbo ter da so nakazovali znesek na njih, za tem pa so bila ta sredstva prenakazana na toženo stranko.

9. Sodišče prve stopnje je zaključek, da prispevek za reševanje stanovanjskih potreb delavcev ni imel značaj davka, argumentiralo tudi z razlago, kaj so davki (točka 13), v točki 14 sodbe pa se je pravilno opredelilo tudi do trditev tožeče stranke o tem, da višina prispevka ni bila v odvisnosti od stroškov. Tožeča stranka je namreč navajala, da višina dajatev, ki so jih morali plačevati samostojni podjetniki, ni bila v odvisnosti od stroškov, ki bi bili vnaprej ocenjeni in na katerih bi lahko podjetniki soodločali in imeli kontrolo nad nastankom in tudi ni bila predvidena dolžnost vračila presežnih sredstev. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo (v točki 15), da je bil tožnik dolžan plačevati prispevek, ker je bilo to tako dogovorjeno v Kolektivni pogodbi, ki ni bila v nasprotju s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in vsakokrat veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih. Pravilno je stališče sodišče sodišča, da so stranke Kolektivne pogodbe lahko določile več pravic, ki so jih imeli delavci, zaposleni pri zasebnih delodajalcih, kot je to določeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in vsakokrat veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi do nasprotja prišlo s splošno kolektivno pogodbo le v primeru, da bi kolektivna pogodba med zasebnimi delodajalci in delavci določala manj pravic delavcev. Povsem pravilno se je tudi opredelilo do zatrjevanj tožeče stranke, da so bila kršena ustavna načela, s tem ko je v točki 17 navedlo, da so se sredstva namenjala izključno za izgradnjo oziroma za pridobivanje stanovanj za delavce, ki so bili zaposleni pri samostojnih podjetnikih in da se je z vplačevanjem denarnih sredstev zasledoval cilj reševanja stanovanjskega problema delavcev. Ustanova namreč stanovanj ne bi mogla pridobiti brez vplačila denarnih sredstev s strani samostojnih podjetnikov, torej tudi tožeče stranke. Ves denar, ki je bil namenjen za plačevanje stanovanjske problematike delavcev, zaposlenih pri samostojnih podjetnikih, se je v ta namen tudi vlagal. Tožeča stranka nasprotnega niti ni trdila. Koristi, ki so jih delavci, posredno pa tudi delodajalci, s tem imeli, so tudi po mnenju višjega sodišča proporcionalne vrednosti zasledovanega cilja, to je reševanje stanovanjskega problema delavcev. Sodišče prve stopnje se je prav tako pravilno opredelilo do trditev tožeče stranke glede vračila presežnih sredstev. Glede na podatke v spisu je namreč pravilna ugotovitev, da tožnik ni niti zatrjeval, da je toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku preplačal sredstva. Zato sodišče upravičeno ni ugotavljalo, ali je bilo v kolektivnih pogodbah določeno, kako ravnati v primeru presežka prihodkov nad odhodki. Tožeča stranka pa tudi sicer ni dokazala, da bi tožnik preplačal obveznosti in bil upravičen do vračila presežnih sredstev. Ne drži niti nadaljnja pritožbena graja, da je sodišče spregledalo dodaten argument glede protipravnosti dajatve, določene s Kolektivno pogodbo, ki naj bi bil v tem, da v Kolektivni pogodbi ni bilo določeno, da je prispevek sorazmeren stroškom. V točki 14 in 15 je namreč pojasnilo, da je bil tožnik dolžan plačevati prispevek, ker je bilo tako dogovorjeno v Kolektivni pogodbi, ki ni bila v nasprotju niti s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo niti z zakonodajo niti z Ustavo. V točki 18 pa je argumentirano obrazložilo, da je bila (dogovorjena) osnova 2 % od bruto plač zaposlenih delavcev transparenta, enaka za vse delodajalce samostojne podjetnike in je bilo tudi breme reševanja stanovanjske problematike delavcev s.p. enakomerno razporejeno med delodajalce, upoštevajoč število zaposlenih delavcev možno število reševanja njihovih stanovanjskih problemov. Zato ne drži, da se je s tem omogočilo kopičenje presežkov, ker da prispevek ni bil določen v nujno potrebni višini. Prispevki so se prostovoljno oziroma dogovorjeno plačevali, sredstva so se zbirala namensko in porabljala za dogovorjeni namen, zato ni bila kršena lastninska pravica samostojnih podjetnikov niti pravica do svobodne gospodarske pobude podjetnikov, če denarna dajatev ni bila določena v najmanjši možni meri. Prav tako pa ni bilo kršeno načelo sorazmernosti. Sodišču prve stopnje zato po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno opravljati testa sorazmernosti. Kot že rečeno, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo oziroma zakonodajo in ustavo le v primeru, da bi Kolektivna pogodba med zasebnimi delodajalci in delavci določala manj pravic delavcev, kot jih določa Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. S pritožbeno navedbo, da sama zaščita namenskosti (za reševanje stanovanjskega vprašanja delavcev) ni bila urejena, pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil zagotovljen tudi nadzor nad zbiranjem in porabo prispevkov, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da sta delovanje ustanove (prvotno tožene stranke Stanovanjske ustanove delavcev pri s.p. ...) v zatrjevanem obdobju nadzirala upravni odbor in nadzorni svet, kot je tudi bilo zakonsko predpisano.

10. Tožeča stranka tudi še v pritožbi vztraja, da je dejavnost tožene stranke prvenstveno namenjena ustvarjanju dobička, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je dejavnost tožene stranke neprofitna.

11. Po obrazloženem se izkaže, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila pravna podlaga za plačevanje prispevka za reševanje stanovanjske problematike delavcev pri samostojnem podjetniku nezakonita in protiustavna in da je bila zato tožena stranka obogatena. Pritožbeno uveljavljani razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa niso podani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).