Jedro

Tožena stranka je formalno (s spremembo ustreznega splošnega akta) in tudi dejansko ukinila delovno mest svetovalca poslovodstva. Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana vsem štirim delavcem, ki so zasedali to delovno mesto in ne samo tožniku. Razlog je bil drugačna organizacija in način dela novega generalnega direktorja

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013. Zavrnilo je primarni zahtevek za ugotovitev, da ostaja v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2010 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po tej pogodbi in mu na podlagi te pogodbe izplačati tudi plačo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike med plačo po odpovedani pogodbi in plačo po pogodbi, podpisani 15. 3. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odpravnine po odpovedani pogodbi. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 2010 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec poslovodstva. Tožena stranka mu je 28. 2. 2013 redno odpovedala to pogodbo s ponudbo nove pogodbe za delovno mesto ekonomist vrednotenja projektov, ki jo je tožnik sprejel. Ker tožnik ni izpodbijal veljavnosti nove pogodbe, že zaradi tega ne more zahtevati vzpostavitve delovnega razmerja po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Kolikor sodišče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR ugotovi nezakonitost odpovednega razloga, lahko delavec uspe le z zahtevkom za priznanje razlike v plači, če je ta na novem delovnem mestu nižja.

2. Tožena stranka se je sklicevala na uveljavitev novega Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (Pravilnik), s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto svetovalec poslovodstva, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2010. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo zgolj za formalno temveč tudi za dejansko ukinitev delovnega mesta. Novi generalni direktor je svoje delo in delo najožjih sodelavcev organiziral drugače kot predhodnik. Razlogi za odpoved niso bili diskriminatorni, pogodbo o zaposlitvi pa ni bila odpovedana zgolj tožniku, temveč vsem štirim prejšnjim svetovalcem poslovodstva.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov po 338. členu ZPP“. Navaja, da je sodišče v celoti sledilo nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, da je bilo delovno mesto tožnika dejansko ukinjeno in tožnikovo delo porazdeljeno med več delavcev. Tožena stranka je s spremembo Pravilnika ustanovila organizacijsko enoto „kabinet generalnega direktorja“, v njem pa ustanovila štiri delovna mesta „svetovalca v kabinetu generalnega direktorja“ na katerih je zaposlila štiri delavce z enakim dejanskim delokrogom, kot so ga imeli prej zaposleni svetovalci poslovodstva. Slednji v pogodbah sicer niso imeli določenih delovnih nalog, temveč zgolj splošen opis, opravljali pa so isto delo. Dokazna ocena sodišča je zmotna. Sodišče bi bilo dolžno opraviti vsebinsko primerjavo njegovih delovnih nalog in nalog nove svetovalke generalnega direktorja. Tega ni storilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožniku je bila pogodba odpovedana iz iz povsem osebnih razlogov, ker ga novi generalni direktor ni želel v svoji ekipi ožjih sodelavcev in ne zaradi prenehanja potreb po njegovem delu.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da iz uvodnega dela tožnikove vloge ne izhaja, da vlaga revizijo, pač pa pritožbo in jo je kot tako treba zavreči kot nedovoljeno. Poleg tega se večina navedb tožnika nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Sicer pa sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo in nista zagrešili bistvenih kršitev postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožena stranka pravilno opozarja, da je tožnikova vloga v pretežnem delu pravzaprav le prirejena pritožba, ki ni popravljena niti toliko, da bi izrecno sploh uveljavljala revizijske razloge. Sklicuje se namreč na pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga odločitev drugostopnem in ne revizijskemu sodišču. Ne glede na to pa je vloga le toliko „popravljena“ pritožba, da je kot revizijo ni mogoče le zavreči. 9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi v tem delu tožena stranka utemeljeno opozarja, da pomenijo navedbe v tožnikovi vlogi predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, torej uveljavljanje pritožbenih in ne dovoljenih revizijskih razlogov. To tožnik tudi sam jasno zapiše: dokazna ocena sodišča naj bi bila zmotna.

10. Bistvena za odločitev o vseh tožnikovih zahtevkih je presoja, ali je bil podan utemeljen odpovedni razlog. Tu ni nobenega dvoma: ukinitev delovnega mesta pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi pa mora biti podan tudi resen in resničen razlog na strani delodajalca: podan mora biti ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben razlog. Drugače povedano, poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne kakšnega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 89. člena ZDR. Med temi je tudi odpoved zaradi taksativno naštetih osebnih okoliščin (deveta alineja 89. člena ZDR), torej zaradi diskriminacije, neenakega obravnavanja na podlagi takih okoliščin. Vendar med temi ni drugih okoliščin, ki so lahko tudi povsem subjektivne narave: (ne)možnost sodelovanja med najožjimi sodelavci.

11. Tožena stranka je formalno (s spremembo ustreznega splošnega akta) in tudi dejansko ukinila delovno mest svetovalca poslovodstva. Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana vsem štirim delavcem, ki so zasedali to delovno mesto in ne samo tožniku. Razlog je bil drugačna organizacija in način dela novega generalnega direktorja. Dejanske ugotovitve na katerih temelji dokazna ocena sodišča so povsem jasne. Delavka I. Š. v kabinetu generalnega direktorja tudi ni prevzela (prejšnjega) tožnikovega dela. Tožnikovo delo je bilo porazdeljeno med njo in generalnim direktorjem in nekaterimi drugimi že zaposlenimi delavci, s katerimi se je tožnikovo delo podvajalo. I. Š. še naprej opravlja delo vodje financ z nekaterim dodatnimi zadolžitvami, ni pa prevzela tožnikovega dela na primer na področju kontrolinga, računovodstva in obvladovanja tveganj. Neutemeljeno je pri tem zatrjevanje tožnika, da sodišče ni opravilo vsebinske primerjave med tožnikovim delovnim mestom svetovalca poslovodstva in delovnim mestom svetovalca za finančno ekonomsko področje v kabinetu generalnega direktorja. Predvsem pa je neutemeljeno zatrjevanje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. O navedenem dejstvu imata obrazložitev tako sodba sodišče prve kot druge stopnje, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. (Ne)ustreznost pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 14. 3. 2013 ni bila predmet sodne presoje, saj tožnik v zvezi s to pogodbo ni postavil nobenega zahtevka. Dejanska ugotovitev, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga pomeni, da je podana zakonit odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

13. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).