Jedro

Tožena stranke je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. Tožena stranka je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga (tožena stranka je ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva, ki ga je pred odpovedjo zasedal tožnik). Nova zaposlitev na delovnem mestu ekonomist vrednotenja projektov je ustrezna v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR in ni posledica šikaniranja tožene stranke. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013, da pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2010 ni prenehala veljati in delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 31. 3. 2013 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa na delo obračunati plačo, odvesti davke in prispevke, in izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 31. 3. 2013 dalje plačati odškodnino v znesku razlike med plačo, ki bi jo delavec prejemal po pogodbi o zaposlitvi, v znesku 6.584,55 EUR bruto mesečno z vsakomesečnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. v mesecu za pretekli mesec, mu izplačati odpravnino v znesku 53.520,00 EUR, in mu povrniti stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar navaja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, in vsebino zapisnikov, s čimer je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljenost odpovednega razloga je dolžna dokazati tožena stranka in ne tožnik, kot to zmotno šteje sodišče. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaze, v kolikor je štelo, da predlagani dokazi za odločitev ne zadostujejo. Tožnik meni, da bi moralo sodišče ugotavljati dejansko izvajanje del po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, zlasti pa obrazložiti, katere delovne naloge tožnika naj bi bile prenesene na druge delavce. Delavka A.A. je dejansko prevzela delovne naloge tožnika. Sodišče ni pojasnilo, v čem se dejansko razlikujejo delovna opravila, ki jih je opravljal tožnik, od delovnih nalog na delovnem mestu svetovalec za finančno in ekonomsko področje, in bi moralo opraviti vsebinsko primerjavo. Poleg tega bi sodišče moralo ugotoviti, ali so konkretna dela tožnika vsebovana v opisu delovnih nalog svetovalke generalnega direktorja. Ker tega ni storilo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je potrebno razveljaviti. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je mogoče zaključiti, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi dejansko iz osebnih razlogov. Ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče ni preizkušalo, katere naloge dejansko opravlja A.A., ali so te naloge enake tožnikovim nalogam in ali so bile tožnikove naloge dejansko razdeljene med ostale zaposlene, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Razporeditev tožnika na neustrezno delovno mesto začetnika, na katerem prejema le še manj kot tretjino plače, kaže na šikaniranje tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi gre za kršitev, ki je podana le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja pa tožnik dejansko sploh ne uveljavlja, saj se ne strinja z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da do zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo in da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala. Jasno je, da ne gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka, temveč očitek zmotne materialne presoje sodišča, ki pa ni utemeljen. Tožena stranka se je odločila za ukinitev tožnikovega delovnega mesta zaradi reorganizacije. Dejstvo, da se je za takšno reorganizacijo odločila na način, da nekatera dela v okviru ukinjenega delovnega mesta svetovalca poslovodstva prevzamejo delavci tožene stranke, nekatera pa prevzame njen generalni direktor, ne pomeni zlorabe poslovnega razloga. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče (razen izjemoma) ne more posegati. Ker ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi očitek zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče B.B., prejšnjega direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza zavrnilo, ker je bil nepotreben, saj je bilo dejansko stanje dovolj natančno razjasnjeno že na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je bilo dejansko stanje v zvezi z deli in nalogami, ki jih je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, popolno ugotovljeno na podlagi izvedenih dokazov. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določb ZPP. Te pritožnik ni konkretiziral in uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa ne navede, da kršitve že predhodno ni uveljavljal brez svoje krivde. Po določbi prvega odstavka 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tudi sklicevanje na 34. člen ZDSS-1 ni utemeljeno, saj po tej določbi sodišče lahko izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti, vendar le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Za tak primer v tej zadevi ne gre.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - v nadaljevanju ZDR) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR). Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da je dne 25. 2. 2013 sprejela spremembe in dopolnitve Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva, zato ni več potrebe po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi trem ostalim delavcem na navedenem delovnem mestu.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da formalna ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno stališče, ki ga je sodna praksa zavzela že v številnih primerih, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. Prav zato je ugotavljalo, ali je bilo delovno mesto svetovalec poslovodstva zaradi reorganizacije dejansko ukinjeno. To je bil namreč razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi prvega odstavka 82. člena ZDR dolžan dokazati delodajalec. Ne držijo pritožbene trditve, da iz obrazložitve sodbe izhaja drugačno stališče, zlasti pa prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, da bi moral tožnik dokazati utemeljenost poslovnega razloga.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšno delo je opravljala A.A., je preverjalo tožbene navedbe o navideznem odpovednem razlogu, saj je tožnik trdil, da je tožena stranka prerazporedila A.A. zato, da bi prevzela tožnikovo delo, njega pa odpustila. S primerjavo opisa nalog tožnikovega delovnega mesta svetovalec poslovodstva in delovnega mesta svetovalec za finančno - ekonomsko področje ter zaslišanjem strank je ugotovilo, da so tožnikove trditve netočne. Na področju dela najožjih sodelavcev generalnega direktorja je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo, pri čemer A.A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas kot vodja financ od 1. 2. 2006 dalje, ni zgolj prevzela tožnikovega dela, temveč je bilo to porazdeljeno med njo, generalnim direktorjem (sestanki z bankami in drugimi poslovnimi partnerji, sodelovanje pri pripravi različnih aktov, predlogov) in nekatere druge že zaposlene delavce, s katerimi se je tožnikovo delo podvajalo (C.C., D.D. - vodja računovodstva). Določena tožnikova opravila sedaj opravlja tudi namestnica vodje notranje revizije. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo, na katere zaposlene so se porazdelile tožnikove naloge. A.A. se je na delovnem mestu svetovalec za finančno - ekonomsko področje v kabinetu generalnega direktorja zaposlila že pred izvedbo reorganizacije v februarju leta 2013, na podlagi katere je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto. Navedena delavka pokriva področje financ, kot ga je pokrivala že na delovnem mestu vodje financ, z nekaterimi dodatnimi zadolžitvami, ni pa prevzela tožnikovega dela npr. na področju kontrolinga, računovodstva in obvladovanja tveganj. Tožnik je opravljal naloge, ki jih je navedel (koordinacija finančne funkcije in druge naloge s področja financ, kontroling, računovodstvo) in ki so povezane z načrtovanjem ter usklajevanjem investicijskih dejavnosti družbe in skupine, predvsem pa je delo opravljal na podlagi pisnih in ustnih pooblastila prejšnjega direktorja E.E.. Tožnik ni zatrjeval, da po odpovedani pogodbi o zaposlitvi sploh ne bi opravljal del, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta svetovalec poslovodstva, temveč druga dela mimo pogodbenih določil, oziroma da pogodba o zaposlitvi ne bi pokrivala dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Zato je neutemeljena ponujena pritožbena primerjava s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 224/2012, VIII Ips 82/2007). Ob opisani porazdelitvi nalog je tudi logično, da so se posamezne naloge delovnega mesta svetovalec poslovodstva prekrivale z nalogami delovnega mesta svetovalca za finančno - ekonomsko področje, ni pa A.A. prevzela v celoti tožnikovega dela. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Tožnik v zvezi z materialnopravnimi ugovori zatrjuje zlorabo odpovedi in da mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz osebnih razlogov, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso poudarilo, da je poslovna odločitev o reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja z ukinitvijo določenih delovnih mest stvar delodajalca. Delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Odločilo je tudi, da spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, zaradi česar pride do ukinitve določenega delovnega mesta, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavcev postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva zgolj fiktivna, sprejeta z namenom „znebiti“ se tožnika.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Pravilna je tudi presoja sodišča, da je nova zaposlitev na delovnem mestu ekonomist vrednotenja projektov ustrezna v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da navedeno delovno mesto ne bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Kriterij znanja in zmožnosti ni zakonski kriterij, ponujeno delovno mesto pa je tudi z vidika 7. 1. člena pogodbe o zaposlitvi ustrezno glede na tožnikova dejanska znanja in zmožnosti in ni posledica šikaniranja tožene stranke.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).