Jedro

Revizija ima sicer prav, da mora biti cena v pogodbi resnična (zlasti še, če gre za pogodbo, sklenjeno pred sodnikom). Vendar je šlo za darilno pogodbo, katere bistvo je prav v neodplačnosti. Ko sta darovalec in obdarjenka, torej toženec in toženka "ocenila vrednost nepremičnin", nista s tem povzročila nobenih pravnih posledic v njunih premoženjskopravnih razmerjih. Lahko bi takšna ocenitev dokazovala vrednost podarjenega, vendar sta sodišči ugotovili, da omenjena vsota ne ustreza takratni dejanski vrednosti podarjenega dela nepremičnin, celo več, ugotovili sta, da gre le za simbolično vrednost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da sta toženca vsak do polovice solastnika nepremičnine - stanovanjske stavbe in dvorišča, vpisane v vl. št. 476 k.o..., in da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo toženec vknjižil kot polovični solastnik te nepremičnine. Ugotovilo je, da vknjižba toženke kot edine lastnice ne temelji na pridobitvi z delom in vlaganji v času trajanja zakonske zveze in ne gre za njuno skupno premoženje, toženec pa tudi sicer ni kako drugače pridobil solastninske pravice. Toženka je poleg svojega pridobila še toženčev polovični delež na podlagi darilne pogodbe z dne 29.8.1994. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Tudi to sodišče je ugotovilo, da tožena stranka sploh ni postavila trditvene podlage o tem, kakšen je obseg naknadno pridobljenega premoženja.

Toženec je daroval tožnici polovico nepremičnine, ne pa njen del v vrednosti 1,000.000 SIT, kot je bilo zapisano v darilni pogodbi. Z vlaganjem v premoženje zakonca postane drugi zakonec solastnik le, če gre za novo ustvarjeno premoženje. Sicer pa je tožeča stranka le zatrjevala, da se je v nepremičnino vlagalo tudi po letih 1994, ne pa kako in koliko, čeprav je zakonita zastopnica tožeče stranke za to vedela.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo, ali podrejeno, razveljavi v celoti sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Trdi, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, da so bile kršene določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ustavne pravice, sodbi pa tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta nejasna in v nasprotju s podatki spisa.

Sodišče je neutemeljeno sklepalo, da je bila hiša v celoti zgrajena pred letom 1994. Tožeča stranka je pravilno sklepala, da je bilo vse, kar je bilo zgrajeno na nepremičnini po darilni pogodbi, vredno, kar presega znesek 1,000.000 SIT, sporno vrednost je ustrezno ovrednotila z zneskom 6,294.982 SIT, natančno vrednost pa naj bi ugotovil izvedenec na podlagi zaslišanja strank. Tožeča stranka ni navajala, da bi toženec podaril toženki zgolj del svojega enopolovičnega solastninskega deleža. V zvezi s tem gre za kršitev ZPP. Cena v pogodbi je merodajna, mora biti resnična, pogodba je podlaga za vpis sprememb v zemljiški knjigi. Sodišče je napačno sklepalo, da cena v pogodbi ne predstavlja resnične vrednosti. Sicer pa bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze o vrednosti zapuščine pred daritvijo in po njej. Toženec je prikazoval tožeči stranki obravnavano nepremičnino kot svojo. Revizija analizira posamezne račune, ki sta jih predložili pravdni stranki. S podatki o premoženjskem stanju tožencev bi se dalo ugotoviti delež vsakega izmed njiju na gradnji po darilni pogodbi. Hiša je še v gradnji, ker še ni bilo zaprošeno uporabno dovoljenje. Tožena stranka je prijavila prebivališče na naslovu obravnavane nepremičnine šele leta 1996. Ni razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

Sodišče je vročilo revizijo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Opredeljeno grajane procesne kršitve (le takšne sme obravnavati revizijsko sodišče - 371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni. Ne gre namreč za napačno in v nasprotju s podatki v spisu navedbo v izpodbijani sodbi, češ da je tožnik zatrjeval, da je toženec podaril le del svojega takratnega premoženja. V pritožbi je namreč tožeča stranka zapisala: "Tudi če je bila v času daritve nepremičnina vredna več, kot je navedeno v pogodbi, je darilo predstavljal le del nepremičnine, katerega vrednost je znašala 1,000.000 SIT". Pritožbeno sodišče je torej povsem verno povzelo trditev tožeče stranke.

Očitanega nasprotja potemtakem ni.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dobršen del revizije tožeče stranke pa spodbija pravilnost dejstev, ugotovljenih med dokaznim postopkom, ali pa očita, da nekaterih dejstev sodišči nista ugotovili. Zato na takšne revizijske trditve (na primer o tem, kdaj je bila obravnavana nepremičnina dograjena, katera dejstva bi moralo sodišče ugotoviti, kaj pomenijo predloženi računi ipd.) ne bo odgovorov.

Zmotno je stališče tožeče stranke in njeno izhodišče, ki ga vztrajno ponavlja, da je vrednost celotnega podarjenega premoženja znašala 1,000.000 SIT. Revizija ima sicer prav, da mora biti cena v pogodbi resnična (zlasti še, če gre za pogodbo, sklenjeno pred sodnikom).

Vendar je šlo za darilno pogodbo, katere bistvo je prav v neodplačnosti. Ko sta darovalec in obdarjenka, torej toženec in toženka "ocenila vrednost nepremičnin" (6. člen pogodbe), nista s tem povzročila nobenih pravnih posledic v njunih premoženjskopravnih razmerjih (posledica bi bila lahko na davčnem ali kazenskopravnem področju). Lahko bi takšna ocenitev dokazovala vrednost podarjenega, vendar sta sodišči ugotovili (dejanska ugotovitev), da omenjena vsota ne ustreza takratni dejanski vrednosti podarjenega dela nepremičnin, celo več, ugotovili sta, da gre le za simbolično vrednost. To sta lahko storili, saj je dovoljeno dokazovati, da so celo v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). Res je bila obravnavana pogodba podlaga za vpis sprememb v zemljiški knjigi, vendar ta okoliščina po zemljiškoknjižnem pravu glede ene izmed ugotovitev v darilni listini, ki se ne tiče prenosa lastninske pravice, nima nikakršnega vpliva.

Ni razumljivo revizijsko poudarjanje interesa tožeče stranke za ugotovitev toženčevega deleža na nepremičnini, saj sodišče o tem interesu ni podvomilo, še več, posebej je obrazložilo aktivno legitimacijo. Kadar poseben predpis (prvi odstavek 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, sploh ni treba ugotavljati pravnega interesa.

Omenjeno napačno izhodišče tožeče stranke - da je bilo vse, kar je bilo ustvarjeno na nepremičnini po sklenjeni darilni pogodbi, torej vse, kar presega 1,000.000 SIT, skupno premoženje obeh zakoncev, je očitno povzročilo, da so bile njene tožbene navedbe in dokazni predlogi takšni, da so onemogočali ugotavljanje takšnega dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o morebitnem novo ustvarjenem premoženju po darilni pogodbi. Skratka, tožbena trditev, da je vse, kar je več vredno kot 1,000.000 SIT, skupno premoženje tožene stranke, je premalo za ločitveni zahtevek po omenjenem prvem odstavku 57. člena ZZZDR. Ni bilo namreč navedb o obsegu premoženja ob daritvi in o sedanjem obsegu, da bi bilo mogoče ugotoviti, da gre sploh za skupno premoženje na nepremičnini v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR, in v pozitivnem primeru, kolikšen delež predstavlja to premoženje v razmerju do celotne nepremičnine. Brez takšnih trditev sodišče niti ni moglo raziskati dejanskega stanja, ki bi omogočalo odločiti po prvem odstavku 57. člena ZZZDR.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana, zaradi česar je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).