Jedro

Sodišče ni dolžno izvajati poizvedovalnih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika nepremičnine parc.

št. 259/14 vl. št. 476 k.o. in da je drugotoženka M.P. dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo možna vknjižba solastniškega deleža do 1/2 na ime prvotoženca G.P.. Tožeči stranki je naloženo, da je dolžna tožencema povrniti 420.430,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - sodišče je neutemeljeno in brez dokazov zaključilo, da je bila stanovanjska hiša v celoti zgrajena pred letom 1994, ker je tožnik dokazal, da je bilo z darilno pogodbo prenešeno le zemljišče in nedograjena hiša v vrednosti 1.000.000,00 SIT; - sodišče bi moralo izvesti dokaz s cenilcem, ki bi ugotovil vrednost nepremičnine v času daritve in vrednost nepremičnine danes. Razlika je skupno premoženje, ki sta ga zakonca ustvarila; - tožena stranka ni dokazala, da bi bila hiša v celoti ali v pretežnem delu dograjena že pred sklenitvijo darilne pogodbe; - priče bi lahko potrdile, da je bila hiša v gradnji tudi po sklenitvi darilne pogodbe. Prvotoženec je direktorici tožeče stranke hišo večkrat pokazal in ta je videla, kako gradnja napreduje; - da hiša ni bila dograjena ob daritvi izhaja iz potrdila Upravne enote Novo mesto z dne 30.4.2002, iz katerega izhaja, da investitorja še nista zaprosila za uporabno dovoljenje. Naslov prebivanja sta toženca prijavila šele v aprilu 1996; - predlaga dodatne dokaze s poizvedbo o najetju stanovanjskih posojil, s poizvedbami pri pošti, kdaj so pričele prihajati pošiljke na naslov hiše, pri komunalnem podjetju o času pričetka odvoza smeti in zaslišanjem izvajalcev notranjih del. Pritožba ni utemeljena.

Aktivna legitimacija tožeče stranke temelji na določilu 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, v katerem je določeno, da upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na tem deležu. Da ima tožeča stranka pravnomočno sodbo (P 242/99 z dne 29.12.1999), s katero je prvotožencu naloženo plačilo terjatve tožeči stranki, je izkazano (A2).

Tožnik bi v tej pravdi moral dokazati še, da je nepremičnina parc.

št. 259/14 vl. št. 476 k.o. (v nadaljevanju hiša) skupno premoženje pravdnih strank (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Tega pa po oceni sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, ker ni postavil ustrezne trditvene podlage: tožeča stranka ni povedala, kakšen je obseg naknadno pridobljenega premoženja (2. odstavek na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta ključna ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, in zato je tudi pravilna odločitev s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen.

Toženca sta hišo pričela graditi v času trajanja zakonske zveze. Hiša je tako predstavljala skupno premoženje toženih strank. Toženca sta na hiši bila vknjižena kot lastnika vsak do 1/2. Prvotoženec je drugotoženki z darilno pogodbo z dne 29.8.1994 podaril svoj enopolovični solastniški delež na hiši. S tem je drugotoženka postala izključna lastnica hiše. Zmotne in neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvotoženec z darilno pogodbo drugotoženki podaril zgolj darilo v vrednosti 1.000.000,00 SIT in nadaljnja izpeljava tožeče stranke, da je hiša zato še vedno skupno premoženje toženih strank, pri čemer naj bi delež prvotoženca na tej hiši znašal 1/2 hiše zmanjšan za darilo v vrednosti 1.000.000,00 SIT. Predmet darilne pogodbe je naveden v 1. točki darilne pogodbe. Iz tega določila darilne pogodbe jasno izhaja, da je prvotoženec drugotoženki podaril celoten svoj enopolovični solastniški delež, ne pa le del svojega enopolovičnega solastniškega deleža v vrednosti 1.000.000,00 SIT, kot to zmotno trdi tožeča stranka v tožbi in to zmoto ponavlja v pritožbi.

Imamo torej situacijo, ko je drugotoženka od 29.8.1994 dalje izključna lastnica hiše. Hiša ima status posebnega premoženja drugotoženke. Kadar zakonca vlagata v času trajanja zakonske skupnosti skupna sredstva v posebno premoženje enega zakonca (dograditev obstoječe hiše), ima drugi zakonec glede tega premoženja stvarnopravni zahtevek le, če so nastale z vrednostjo vloženih skupnih sredstev ekonomsko pomembne spremembe v stanju in vrednosti tega premoženja, tako da sedaj dejansko predstavlja novo premoženje, ki je bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zakonske skupnosti. Sicer pripada temu zakoncu le pravica na obligacijskopravni zahtevek.

Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki solastnika hiše vsak do 1/2. Za takšno svojo trditev pa ne ponudi ustreznih tožbenih navedb. Dokazano je, da je bila toženka na dan

29.8.1994 izključna lastnica hiše, da je hiša njeno posebno premoženje. Prvotoženec bi stvarnopravni zahtevek na hiši lahko pridobil le z vlaganji v hišo po 29.8.1994 in to ob pogoju, da je šlo za vlaganja, ki so pomembno spremenila stanje in vrednost hiše. Tožeča stranka je v tej smeri podala zgolj trditveno podlago, da se je v nepremičnino (hišo) vlagalo tudi po letu 1994. Takšna tožbena trditvena podlaga pa je premalo, da bi se na podlagi nje lahko zaključilo, da prvotožencu gre kakšen stvarnopravni zahtevek na hiši. Drugače povedano: tožeča stranka bi morala svojo trditev, da bi bila sposobna in primerna za obravnavanje in dokazovanje, konkretizirati na tak način, da bi navedla dela in investicije, ki sta jih toženi stranki opravili in vložili v hišo po 29.8.1994. Zgolj navedba, da se je v hišo vlagalo tudi po letu 1994, ni sposobna obravnave, ker se ne ve kaj se je vlagalo in delalo v hiši po letu 1994. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni povedala kakšen je obseg in oblika naknadno vloženih sredstev je zato pravilna. Ker tožnica v tožbi ni navedla konkretnih vlaganj in del, ki so bila na hiši opravljena po letu 1994, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem prič in z izvedbo dokaza s cenilcem.

Če ni trditve, kaj naj bi posamezna priča konkretno izpovedala, katera dela naj bi cenilec ocenil, izvedba teh dokazov ni potrebna.

Takoimenovanih poizvedovalnih dokazov sodišče ni dolžno izvajati.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je zakonita zastopnica tožeče stranke bila seznanjena s časovnim potekom gradnje hiše drugotožene stranke. To pomeni, da bi tožeča stranka v tožbi lahko navedla dela, ki so bila na hiši opravljena po letu 1994. Okoliščina, da jih ni, je torej na njeni strani. Vse povedano velja tudi za dokaze, ki jih tožeča stranka predlagala v pritožbi. Izvedba teh dokazov ni potrebna, ker ni trditev katera dela in investicije sta toženi stranki vložili v hišo po 29.8.1994. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato pravilno zavrnjen.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).