Jedro

Čeprav sta toženca sicer po materialnem pravu solidarna dolžnika (toženec kot kreditojemalec, toženka pa kot solidarni porok), iz izreka sodne odločbe solidarnost ne izhaja. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženca tudi nista enotna sospornika, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi In 2004/01379-10 z dne 4. 5. 2005 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo „zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava“ in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje „razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne“.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP-D), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP-D).

7. Revizijo vlagata toženca zoper sodbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje o tem, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo naloženo „dolžniku, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna upnikovo terjatev in sicer: glavnico v znesku 15.918.044,70 SIT(1), zakonite zamudne obresti od zneska 15.9018.044,70 SIT od 11. 3. 2005 do plačila, izvršilne stroške tega predloga odmerjene na 152.435 SIT(2) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa o izvršbi dalje do plačila.“ Dolžnik(a) po sklepu o izvršbi sta sedanja toženca, zoper katera se je po njunem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v skladu drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju nadaljeval pravdni postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine torej tožencema ni bilo naloženo solidarno plačilo upnikove terjatve oziroma njuna obveznost ni bila opredeljena kot solidarna obveznost. Čeprav sta toženca sicer po materialnem pravu solidarna dolžnika (toženec kot kreditojemalec, toženka pa kot solidarni porok), iz izreka sodne odločbe (in predhodno upnikovega predloga) solidarnost ne izhaja. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (412. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj enako 393. člen Obligacijskega zakonika). Toženca nista enotna sospornika, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP namreč velja le za objektivno, ne pa tudi subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva, ko je mogoče spor rešiti za vsakega sospornika drugače. Če se v obravnavani zadevi izpodbijana vrednost spornega predmeta deli na dva enaka dela in se tako v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravica do revizije presoja za vsakega toženca, pa ta vrednost ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

8. Revizija torej po samem zakonu ni dovoljena, predhodno pa ni bila dopuščena. Zato ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člena ZPP).

9. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na revizijo, ki ga je vložila tožeča stranka, pa glede na to da se tiče vsebine revizije, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Sedaj 66.424,82 EUR.

Op. št. (2): Sedaj 636,10 EUR.