Jedro

Podružnica pravne osebe nima procesne sposobnosti, kar bi vodilo do zavrženja tožbe, vendar le, če se pomanjkljivost ne bi dala odpraviti oziroma če bi rok za odpravo pomanjkljivosti potekel brez uspeha. Tako pa je tožena stranka tožbo ustrezno popravila, in sicer tako, da je pri navedbi firme izpustila dodatek "glavna podružnica" in navedla pravilen naslov sedeža tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi In 2004/01379-10 z dne 4. 5. 2005 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 318,05 EUR stroškov postopka v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da izrek sodbe sploh ni jasen oziroma razumljiv, saj ni razvidno, kateri sklep katerega sodišča ostaja v veljavi, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve. Navaja, da je ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, zato bi sodišče moralo od nje zahtevati dokaz o procesni sposobnosti - izpis iz registra oziroma Ajpesa. Popravo naziva tožeče stranke sodišče šteje za nepravilno oznako pravne osebe, ne pa za spremembo tožbe, v sodbi pa ni razlogov o aktivni legitimaciji. Sklep o izvršbi temelji na izpisku iz poslovnih listin o kreditu št. 825 oziroma prej št. 396, sodišče pa teh listin v dokaznem postopku ni vpogledalo. Nasprotuje stališču prvega sodišča, da že prejem sklepa o izvršbi pomeni obvestilo o odstopu od pogodbe, kar pa je po zakonu upnikova dolžnost. Če bi bila tožena stranka o tem obveščena, bi prav gotovo reagirala drugače. Končno meni, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve postopka, ki mu jih očita pritožba. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, izrek sodbe pa ni niti nerazumljiv niti z njimi v nasprotju. Katere so pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti, pritožba konkretno tudi ne pove. V izreku izpodbijane sodbe res ni navedeno, sklep katerega sodišča je sklep o izvršbi In 2004/01379- 10 z dne 4. 5. 2005, vendar je obveznost tožene stranke z izpodbijano sodbo nedvoumno določena, saj je jasno (tudi toženi stranki, kar je razvidno iz pritožbe same), da gre za sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani. Gre kvečjemu za strojepisno napako, ki je lahko predmet poprave sodbe po določbah 328. čl. ZPP.

(6) Aktivna legitimacija in procesna sposobnost sta dve različni stvari. Pri prvi gre za (stvarno) upravičenje tožeče stranke in se nanaša neposredno na utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za vprašanje, ali je tožeča stranka tista, ki je na določeni pravni in dejanski podlagi upravičena terjati od tožene stranke izpolnitev neke obveznosti. Sposobnost biti stranka v postopku (procesna sposobnost) pa je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. čl. ZPP). Procesno sposobna je vsaka pravna in fizična oseba (1. odst. 76. čl. ZPP). Aktivne legitimacije torej tožeča stranka, ki je pravna oseba (gospodarska (delniška) družba), ni bila dolžna dokazovati z izpiskom iz sodnega registra (ki je javna knjiga) ali z izpiskom iz Ajpesa.

(7) Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje sicer pravilno opozorila, da podružnica pravne osebe nima procesne sposobnosti, kar bi vodilo do zavrženja tožbe, vendar le, če se pomanjkljivost ne bi dala odpraviti oziroma če bi rok za odpravo pomanjkljivosti potekel brez uspeha (5. odst. 81. čl. ZPP). Tako pa je tožena stranka 28. 11. 2008 tožbo ustrezno popravila, in sicer tako, da je pri navedbi firme izpustila dodatek "glavna podružnica Ljubljana" in navedla pravilen naslov sedeža tožeče stranke.

(8) Ne drži očitek, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v sporno kreditno pogodbo, saj je to storilo na naroku 4. 12. 2008 in je to tudi navedlo v razlogih sodbe (str. 3, 2. odst., gre za dokazno listino v prilogi A 4, pogodba o kreditu z dne 11. 9. 2001).

(9) Prvo sodišče je torej brez očitanih kršitev postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka s prvim tožencem sklenila pogodbo o kreditu, na podlagi katere mu je nakazala kredit v višini 12.800.000,00 SIT za dobo 7 let pod pogoji, ki so v pogodbi natančno določeni, druga tožena stranka pa se je zavezala kot solidarni porok (kot porok in plačnik, 2. odst. 1004. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami; OZ). Ker tožena stranka kredita ni redno vračala, je tožeča stranka v skladu z določilom 18. čl. navedene pogodbe od nje odstopila, o tem dolžnika obvestila (18. 6. 2003), s čimer je zapadel v plačilo celoten dolg z obrestmi in stroški. Prvo sodišče je ob tem le dodalo, da bi zadoščalo tudi, če bi bila (ob podanih pogojih za odstop od pogodbe) dolžnika seznanjena z odstopom šele s sklepom o izvršbi (njegovo vročitvijo), kar je pravilno.

(10) Ker je upnik v obveznostnem razmerju upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 262. ZOR), je prvo sodišče pravilno zavrnilo vse ugovore tožene stranke in vzdržalo sporni sklep o izvršbi v celoti v veljavi.

(11) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.