Jedro

Nameščanje stebrov na keson kamiona, ker steklo zaradi teže, velikosti in oblike lahko zaniha in ga ni mogoče imeti pod kontrolo, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep opr. št. P 601/2000 z dne 16.9.2004 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških se delno ugodi tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke glede skaženosti tudi v prisojenem znesku 40.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2003 dalje do plačila, obveznost tožene stranke na plačilo pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje tožeče stranke pa zniža za znesek 52.435,80 SIT. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške 5.056,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30.6.2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16.9.2004 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 640.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2003 do plačila ter odločilo tudi o pravdnih stroških tožeče stranke v znesku 148.677,60 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine do zneska

2.500.000,00 SIT zavrnilo. S popravnim sklepom z dne 16.9.2004 je le popravilo pismeni zapis v izreku, saj je bilo v izreku prvega odstavka pomotoma zapisano, da je tožeča stranka dolžna navedeni znesek povrniti toženi stranki.

Zoper sodbo sta vložili pritožbe obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo 3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter zaključek sodišča v 1. odstavku na 5 strani sodbe, da je tožnik v konkretnem primeru ravnal pravilno, je neutemeljen zaključek, da je mogoče tožniku očitati soodgovornost za nastanek škode. Pravilnost njegovega ravnanja izključuje njegovo soodgovornost. Ob pravilni uporabi 200. člena ZOR bi moralo sodišče prisoditi tudi višjo odškodnino za posamezne vrste utrpljene negmotne škode. Iz same sodbe ni razvidno, kolikšno odškodnino je sodišče tožniku prisodilo za primarni in koliko za sekundarni strah. Prenizka je odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri odmeri odškodnine je sodišče spregledalo tožnikovo mladost. Tožnik se je pred poškodbo kot mlad človek bistveno več ukvarjal s športom, kot bi se verjetno ukvarjal, če bi bil starejši. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča ni pravilna tako glede obstoja temelja tožbenega zahtevka, kot tudi ni pravilno uporabljeno materialno pravo pri določitvi škode. Kamion ni nevarna stvar.

Odstranjevanje in nameščanje stebrov na keson kamiona ni dejavnost, ki bi povzročala večjo nevarnost za delavca, če ta dela samo s povprečno pazljivostjo. Pri toženi stranki je preko 100 voznikov, pa se še nihče od njih ni poškodoval pri nameščanju stebra. Tožnik bi se lahko poškodbi izognil, če bi stal na kesonu in ne na tleh, saj je izpovedal, da je do nezgode prišlo po tem, ko je vozilo že bilo razloženo. Sam pozna svojo fizično moč, ali je sposoben v roki zadržati steber, ki ima določeno težo. Izboljšava na sedanjih kamionih ni izvršena zaradi eventuelne nevarnosti prejšnje izvedbe pokrival kamionov. Tožnik je izključno kriv za škodo. Pretirana je priznana odškodnina za prestane telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT. Zdravljenje samo ni trajalo do 22.1.1999, pač pa le do

14.1.1999, ko je zdravnica ugotovila, da je rana zaceljena. Stalež do

22.1. mu je bil priznan brez ugotovljenega razloga. Tožnik si je poškodoval kazalec leve roke, ki zanj ni dominanten, ker je desničar in je torej opravljal higieno, se hranil in šofiral z njemu dominantno roko desno. Odškodnina za strah tožniku ne pripada. Tožnik ni trpel kakega strahu zaradi izida zdravljenja, saj je šlo za enostavno ambulatno zdravljenje. Tudi zagnojitev rane je po mnenju izvedenca normalen pojav ob tovrstnih poškodbah. Neutemeljeno je prisojena odškodnina zaradi skaženosti. Tožnik ne trpi duševnih bolečin. Na kazalcu ima komaj vidno sled poškodbe. Njegov kazalec ni izpostavljen neprestanim pogledom ljudi, saj dela kot orodjar in ne recimo v kakem gostinskem lokalu, kjer bi bila roka izpostavljena množici pogledov. Tožnikove življenske aktivnosti niso zmanjšane, motečnost še ni zmanjšanje življenskih aktivnosti. Splošno znano je, da v resnici tovrstna poškodba ni ovira za igranje košarke in vožnjo s kolesom, pa tudi pri delu ga ne more motiti. Pritožuje se tudi zoper odločbe o stroških. Sodišče je namreč pri stroških izvedenca upoštevalo višino predujma, ki ga je tožnik založil za njegovo delo.

Po izdelavi mnenja pa se je izkazalo, da je bil predujem previsok.

Sodišče je o izvedenini izdalo sklep z dne 23.4.2003 iz katerega izhaja, da izvedenina v brutto znesku znaša 84,00 SIT. Potrebno je upoštevati dejansko plačano izvedenino. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper popravni sklep tožeča stranka pravi, da ne nasprotuje popravi očitne pisne napake iz 1. točke sodbe Okrožnega sodišča, vendar vlaga to pritožbo le iz previdnosti zoper tisti del izpodbijanega sklepa, iz katerega je razvidna višina prisojene odškodnine. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep: Izpodbijani popravni sklep z dne 16.9.2004 temelji na določbah 328. člena Zakona o pravdnem postopku. Gre samo za popravo očitne pismene pomote in to celo v prid tožeče stranke. Pritožnik bi z pritožbo zoper tak sklep uspel le, če bi uveljavljal kakršnekoli procesne kršitve, to je nepravilno uporabo določila 328. člena ZPP, ne more pa v pritožbi zoper popravni sklep uspešno uveljavljati pritožbene razloge, ki jih lahko uveljavlja v pritožbi zoper sodbo. Ker torej ne uveljavlja pravno relevantnih razlogov, podani pa tudi niso drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo in potrdilo le-tega (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi pravdnih strank v zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka:

Za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu, se odgovornost delodajalca v skladu s 73. členom takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava. Torej je potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmejih (ZOR) glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni nameščanje opornih stebrov na "keson" tovornjaka, težkih cca. 20 kg in dolgih 2 do 2,5 metra, nevarno dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost, ter je zato podana objektivna odškodninska odgovornost lastnika stvari. Hkrati je ugotovilo, da je prispevek oškodovanca k nastanku škode 20 %, (3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) in sicer iz razloga, ker je tožnik sam izpovedal, da mu je pri raztovarjanju in odpenjanju stebrov v prejšnjih primerih že večkrat zanihal oporni steber (kot v tem konkretnem primeru), pa je kljub temu še vedno steber pripenjal tako, da ni stopil na keson kamiona in si na ta način olajšal delo. Pritožbene trditve obeh pravdnih strank zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Tožena stranka trdi, da kamion, ki ni v pogonu, ni nevarna stvar. Tako pravno stališče pritožnice je sicer pravilno, vendar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne šteje kot nevarno dejavnost upravljanje s kamionom, ampak nameščenje stebrov (ker steber ob pripenjanju zaradi teže, velikosti in oblike lahko zaniha, takrat pa ga ni mogoče imeti pod kontrolo), kar pomeni, da gre za izvor večje škodne nevarnosti.

Pritožbene trditve, da se kljub množici zaposlenih na enakem delovnem mestu pri toženi stranki na enak način ni še nihče poškodoval, pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj bi tožena stranka to trditev lahko uveljavljala in dokazovala že pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa je še navesti, da v odgovoru na tožbo in nadaljnjih navedbah pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka nikoli ni trdila, da sporna dejavnost ne bi bila nevarna dejavnost, uveljavljala je le izključno krivdo tožnika oziroma vsaj sokrivdo.

Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka objektivno odgovorna (primerjaj 173., 174 in 177. člen ZOR). Ob tehtanju objektivne odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti na eni strani in ravnanja oškodovanca na drugi, pa je po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo soprispevek tožeče stranke k nastanku škode (3. ostavek 177. člena ZOR) ob dejstvu, da je tožniku na način, kot je delal tudi v konkretnem primeru, ko ni stal na kesonu kamionu, temveč na tleh, že večkrat zanihal oporni steber. Prav iz tega razloga, je bilo na strani tožnika pričakovati večjo previdnost. Vsakdo je namreč dolžan tudi sam skrbeti za svojo varnost. Skladno z Zakonom o varstvu pri delu (1. odstavek 44. člena) mora delavec tudi sam paziti, da delo opravlja tako, da varuje svoje življenje in zdravje, pa čeprav ob izostanku morebitnih navodil s strani tožene stranke, kako se delo opravlja. Trditev v pritožbi tožeče stranke, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik v konkretnem primeru ravnal pravilno (sklicevanje na 1. odstavek 5 strani sodbe), je protispisna. Sodišče prve stopnje je le povzelo izpoved tožnika in priče K., da menita, da je tožnik ravnal pravilno, vendar pa je njeno izpoved v okviru dokazne ocene kritično ocenilo ni prišlo do drugačnega zaključka.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Pritožbi sta v tem delu neutemeljeni.

O pritožbah v zvezi z določitvijo višine odškodnine: Navedeni pritožbeni očitki pomenijo pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, to je kriterijev iz 200. člena ZOR. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa stopnja telesnih in duševnih bolečin ter pomen in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Upoštevati je treba vse individualne in konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo, hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel razpočno rano ter delen odstop nohta na kazalcu leve roke in odprt zlom zadnjega členka levega kazalca. Dejanske zaključke sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti pri zdravljanju tožeča stranka ne izpodbija, tožena stranka pa v delu, ko meni, da bolniški stalež v času od 14.1.1999 do 22.1.1999 ni bil upravičen, ker je dne 14.1.1999 zdravnica ugotovila, da je rana zaceljena. Pritožbene navedbe tožene stranke niso upoštevne. Tožnik je delavec tožene stranke in če je ta menila, da ni bil upravičen do bolniškega staleža v tem času, bi morala sprožiti ustrezen upravni postopek. V tem pravdnem postopku pa bi morala izpodbijati zaključke izvedenca o upravičenosti staleža oziroma trajanja zdravljenja že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, vendar na samo izvedeniško mnenje ni imela nobenih pripomb. Te trditve so zato v pritožbenem postopku prepozne in s tem nedopustne (prim. 337. člen ZPP). Enako velja tudi za pritožbeno trditev tožene stranke, da ni mogel doživljati nevšečnosti pri zdravljenju, kjer je tožnik imel poškodovan palec leve roke, ki ni dominanten.

Ob ugotovljenih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz tega naslova primerne odškodnine 400.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju sokrivde 320.000,00 SIT.

Za strah je sodišče prve stopnje prisodilo 100.000,00 SIT (oziroma ob upoštevanju sokrivde 80.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je svoje zaključke utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje in samo zaslišanje tožnika. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prisoditi ločeno odškodnino za primarni in ločeno za sekundarni strah oziroma, da bi moralo biti iz sodbe razvidno, kolikšno odškodnino je sodišče prisodilo za posamezno vrsto strahu, so pravno neutemeljene. Zakon o obligacijskih razmerjih šteje strah kot enotno pravno kategorijo, zato se tudi odškodnina prisodi enotno. Ob upoštevanju straha kot celote, je torej sodišče prve stopnje dosodilo primerno odškodnino.

Pritožbene trditve, da tožnik ni trpel pravno priznanega strahu zaradi izida zdravljenja, ker je šlo zgolj za enostavno ambulantno zdravljenje, so v nasprotju z zaključki izvedenca ter jih zato ni mogoče upoštevati. Izvedenec je celo izrecno zapisal, da je bil sekundarni strah prisoten zaradi znakov gnojenja in zapletanja procesa zdravljenja. Tudi dejstvo, da je tožnik lahko dobil informacijo pri svoji lečeči zdravnici, je izvedenec pri oceni intenzivnosti in trajanju strahu upošteval. Pritožbi sta torej v tem delu neutemeljeni.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje prisodilo 50.000,00 SIT. Ugotovilo je, na podlagi izpovedi tožnika in neposrednega ogleda na naroku, da je prst na kazalcu leve roke rahlo zamaknjen in na nohtu sled, kot da bi bil noht počen. Ob taki ugotovitvi dejanskega stanja in ob nadaljnji ugotovitvi izvedenca, da ni prizadeta tožnikova zunanjost v smislu skaženosti, je sodišče neutemeljeno prisodilo odškodnino iz tega naslova, saj ne gre za pravno priznano škodo. Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Res skaženost v pravnem pomenu ni adekvatna medicinski, ki s tem pogosto označuje samo take spremembe na telesu, ki vzbujajo v okolici gnus oziroma, ki pomenijo izmaličenost oškodovanca, ampak je potrebno pri opredelitvi tega pravnega standarda upoštevati tudi subjektivna merila, to je spremembo zunanjosti, opaznost, obseg ter s tem v zvezi vplivanje na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma počutje sploh. Vendar pa je treba v vsakem konkretnem primeru te kriterije upoštevati le do razumne mere. V konkretnem primeru gre za take minimalne spremembe, da ne moremo govoriti o pravnem standardu skaženosti in s tem o pravno priznani škodi. V tem delu je torej utemeljena le pritožba tožene stranke, zato ji je višje sodišče delno ugodilo ter sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti zavrnilo še za priznani znesek 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti je pravilna in zakonita ter je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo vse kriterije iz 200. člena ZOR. Tožena stranka zoper izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb, zato so pritožbene trditve, ki sedaj izpodbijajo ugotovitve le tega prepozne in nedovoljene (327. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo tudi tožnikovo mladost oziroma starost, (tožnik je rojen 21.3.1967). Težave pri igranju košarke in kolesarjenju pa tudi niso take, da bi moral zaradi tega tožnik navedene športe opustiti, zato so pritožbene trditve tožeče stranke neutemeljene.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo za znesek 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP) ter posledično v izreku o stroških in glede na utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v okviru stroškov, ki jih je priznalo tožeči stranki kot stroške izvedeniškega dela priznalo 150.000,00 SIT, namesto pravilno 84.000,00 SIT, kot je to odmerilo s sklepom o izvedenini. Skupni stroški tožeče stranke torej znašajo 405.200,00 SIT, skupni stroški tožene stranke pa 236.396,00 SIT. Ob upoštevanju kriterijev, določenih po 154. členu ZPP, je tožeča stranka uspela s 55 % tožbenega zahtevka (po temelju 80 % in po višini 30 %). 55% od priznanih 405.200,00 SIT predstavlja znesek

202.600,00 SIT, 45% od zneska 236.396,00 SIT 106.378,20 SIT. Po medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 96.221,80 SIT in ne 148.657,60 SIT, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka stroškov niti ni priglasila, tožena stranka pa jih je priglasila. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 80.890,00 SIT (za delo odvetnika 459 točk po 110,00 SIT oziroma 50.490,00 SIT in taksa za pritožbo 30.400,00 SIT). Glede na uspeh tožene stranke v pritožbi (6.25 %) je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 5.056,00 SIT.