Jedro

Res je, da se sme od poroka v skladu z določbo 1004. člena ZOR zahtevati izpolnitev obveznosti šele po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi, vendar pa lahko upnik v skladu z določbo drugega odstavka navedene zakonske določbe zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Tožeča stranka je tožbo zoper glavnega dolžnika umaknila zato, ker zoper njega, ki je prišel v stečaj, ne more doseči izpolnitve. Zato se revidenta ne moreta sklicevati na domnevno izgubo pravnega interesa tožeče stranke za vztrajanje pri tožbenem zahtevku s stališčem, da je pač umaknila tožbo zoper glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne, zoper odločitev o stroških pravdnega postopka pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da morata nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 1.215.467 SIT (5.072,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Toženca vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj se tožba tožeče stranke zavrže, podrejeno pa tožbeni zahtevek zavrne. Res je sicer, da sta nastopala kot poroka in dolžnika v skladu s posojilno zavezo podjetja Š. d.o.o. iz M. skupaj z I. Š., vendar pa je zoper I. Š. kot direktorja podjetja Š. d.o.o. bila že izdana pravnomočna zamudna sodba, s katero mu je bilo naloženo plačilo vtoževanega zneska. Zoper glavnega dolžnika Š. d.o.o. pa je tožeča stranka tožbo umaknila. To po eni strani pomeni, da je glede na pravnomočno sodbo zoper I. Š. o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, po drugi strani pa, da tožeča stranka nima več pravnega interesa, da od porokov zahteva plačilo dolgovanega zneska, ker je zoper glavnega dolžnika tožbo umaknila. Končno pa tožeča stranka razpolaga z dvema izvršilnima naslovoma, ki med seboj nista odvisna, zaradi česar svoj dolg lahko dvakrat izterja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena, kolikor napada odločitev o glavni stvari, kolikor pa se ne strinja s stroškovno odločitvijo pa ni dovoljena.

Družba Š. d.o.o. je dne 21.3.1996 od P. d.d. pridobila kredit na podlagi pogodbe št. ... v višini 1.400.000 SIT (5.842,10 EUR). Poleg I. Š., ki je bil tedaj direktor glavnega dolžnika, sta se toženca s poroštvenima izjavama z dne 21.3.1996 in 22.3.1996 kot porok in plačnik zavezala tožeči stranki plačati znesek, ki ga kreditojemalec ne bo poravnal. Navedeni kredit je bil zavarovan pri tožeči stranki. Zaradi neplačila kredita je tožeča stranka dne 2.2.1998 banki izplačala 1.215.467 SIT (5.072,05 EUR), banka pa je tožeči stranki s cesijsko izjavo odstopila vse pravice iz kreditne pogodbe. Poroštvena izjava oba toženca kot poroka zavezuje, da bosta izpolnila veljavno in zapadlo obveznost kreditojemalca v skladu z določbo 997. člena ZOR, če ta tega ne bo storil. Tožeča stranka kot prevzemnik terjatve zato upravičeno zahteva od tožencev solidarno plačilo prej navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženca sta torej nastopala v obravnavanem razmerju kot poroka in plačnika, zaradi česar obstoji njuna nerazdelna obveznost nasproti tožeči stranki, skupaj s tretjim porokom I. Š. in glavnim dolžnikom. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka umaknila tožbo zoper glavnega dolžnika zato, ker je ta bil izbrisan iz sodnega registra. Zoper tretjega poroka I. Š., tedanjega direktorja glavnega dolžnika, pa je izdana pravnomočna zamudna sodba, po kateri mora tožeči stranki plačati dolgovani znesek.

Res je, da se sme od poroka v skladu z določbo 1004. člena ZOR zahtevati izpolnitev obveznosti šele po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi, vendar pa lahko upnik v skladu z določbo drugega odstavka navedene zakonske določbe zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Prav za to gre v obravnavanem primeru: tožeča stranka je tožbo zoper glavnega dolžnika umaknila zato, ker zoper njega, ki je prišel v stečaj, ne more doseči izpolnitve. Zato se revidenta ne moreta sklicevati na domnevno izgubo pravnega interesa tožeče stranke za vztrajanje pri tožbenem zahtevku s stališčem, da je pač umaknila tožbo zoper glavnega dolžnika.

Pravno nesprejemljivo je tudi revizijsko stališče, da je o zahtevku že pravnomočno odločeno, ker je tožeča stranka že pridobila izvršilni naslov zoper tretjega poroka I. Š., bivšega direktorja glavnega dolžnika. Vsi trije poroki so vendarle solidarni zavezanci v skladu z določbo 1005. člena ZOR, zaradi česar obstoj pravnomočnega izvršilnega naslova zoper enega od porokov še ne odvezuje ostalih porokov. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo, da izpolnitev posameznega solidarnega sodolžnika "gre v prid tudi ostalim, zato se z morebitnim plačevanjem obrokov s strani I. Š. na račun uveljavljane terjatve tožeče stranke zmanjšuje tudi dolg tožencev".

Po povedanem je revizija tožencev neutemeljena, zaradi česar jo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Odločitev o zavrženju revizije v obsegu izpodbijanja odločitve o pravdnih stroških temelji na določbi 377. člena v zvezi s prvim odstavkom 384. člena ZPP. Odločitev o pravdnih stroških je namreč akcesorne narave, kar pomeni, da ne gre za odločitev o glavni stvari. Zato gre za sklep, s katerim pa postopek ni bil pravnomočno končan. Pogoj za dopustnost revizije zoper stroškovni izrek tako v skladu z določbo prvega odstavka 384. člena ZPP ni podan, kar pomeni, da revizija v tem obsegu ni dopustna in da jo je treba zavreči.