Jedro

Določba 109. člena ZOR, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 23.413,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je tožbo v tej zadevi vložil odvetnik, ki za to ni bil pooblaščen, zato bi jo bilo treba zavreči. Zavreči bi jo bilo treba tudi iz razloga, ker ni podana tožničina aktivna legitimacija. Na obstoj aktivne legitimacije pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Meni, da bi bila lahko aktivno legitimirana le Republika Slovenija, saj je sprejela družbeni plan za obdobje 1986 do 1990 za spodbujanje razvojnih usmeritev ter Sklep o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti, s katerimi je določila, da se sredstva za razvoj usmerjajo kot dopolnilna sredstva za financiranje razvojnih programov, ki zagotavljajo prestrukturiranje gospodarstva ter programe varstva okolja, kar vse se je nanašalo tudi nanj kot investitorja male hidroelektrarne. Zatrjuje, da so mu bila dana nepovratna sredstva in da ni šlo za kredit. To potrjuje tudi 8. člen navedenega sklepa. Posojilna oziroma kreditna pogodba tako ni bila sklenjena. Če bi bilo temu tako, bi bilo na pogodbi o dodelitvi sredstev jasno zapisano, da gre za posojilno oziroma kreditno pogodbo. Sodišče druge stopnje protispisno navaja, da je pogodbo o dodelitvi sredstev sklenil 22. 5. 1989, čeprav je predložil svoj izvod pogodbe z dne 25. 5. 1989. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so med seboj v nasprotju ali pa jih sploh ni. Opozarja, da je nasprotna pogodbena stranka izkoristila njegovo stisko in finančni položaj njegove investicije. Republika Slovenija ga je z javnim natečajem za nepovratna razvojna gospodarska sredstva zvabila, da se je odločil za naložbo v malo hidroelektrarno, nato pa mu je s številnimi nerazumljivimi in nezakonitimi dejanji onemogočila pričetek njenega delovanja. Zato bi bilo treba uporabiti določbe o sili, zmoti, prevari in stiski. Sporna pogodba o dodelitvi sredstev je v nasprotju s prej omenjenim sklepom, zato je nična. V sodbi sodišča druge stopnje obstaja nasprotje, saj se v obrazložitvi trdi, da se sodišče po eni strani ni ukvarjalo z ugotavljanjem ničnosti, po drugi strani pa je ugotovljeno, da pogodba ni nična. Sodišče druge stopnje tudi nima razlogov in relevantne dokazne ocene o celotni situaciji, v kateri se je znašel brez lastne krivde. Republika Slovenija mu namreč onemogoča dokončanje investicije, saj mu ne izda ustreznih dovoljenj za obratovanje elektrarne. Opozarja tudi, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnica oškodovana, saj ni bilo dokazano, da bi šlo za njena denarna sredstva.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki, da bi bilo treba tožbo zavreči, niso utemeljeni. Te namreč ni vložil odvetnik, ki za to ni bil pooblaščen, kot zatrjuje revident, temveč stranka sama (glej list. št. 2 in 3). Vprašanje aktivne (stvarne) legitimacije je vprašanje materialnega prava (torej, ali je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice), ne pa procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Da bi bila v konkretnem primeru aktivno legitimirana Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) in ne tožnica, ne drži. Izvršni svet Skupščine Socialistične Republike Slovenije (v nadaljevanju SRS) je na podlagi Sklepa o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti (Ur. list SRS, št. 29/88 in nasl.,) dne 11. 5. 1989 res sprejel sklep o dodelitvi sredstev za razvoj tožencu, vendar pa je hkrati pooblastil Ljubljansko banko (v nadaljevanju LB)-Združeno banko, da ob predložitvi ustrezne garancije temeljne banke, sklene s posameznimi subjekti individualne pogodbe.(1) LB-Združena banka in LB-Kreditna banka Maribor, kot toženčeva temeljna banka, sta tako dne 24. 5. 1989 sklenili Pogodbo o dodelitvi sredstev za razvoj št. III/40. Slednja je nato s tožencem dne 22. 5. 1989 sklenila Pogodbo o dodelitvi sredstev za razvoj, št. 5, na podlagi katere so bila tožencu omogočena denarna sredstva v višini 839.000.000,00 DIN za izgradnjo male hidroelektrarne v ..., ki se jih je zavezal vrniti v 12 letih s polletnimi obroki, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 1. 9. 1991. Ker toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, je LB-Kreditna banka Maribor LB-Združeni banki, v skladu s Pogodbo o dodelitvi sredstev za razvoj št. III/40, vrnila dodeljena sredstva v revaloriziranih zneskih. Navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, potrjujejo pravilen zaključek nižjih sodišč, da je bil tožencu s strani LB-Kreditne banke Maribor dan kredit in ne nepovratna sredstva. Pri tem ne more biti odločilno samo poimenovanje pogodbe kot Pogodbe o dodelitvi sredstev za razvoj, saj je za opredelitev pogodbe bistvena njena vsebina in ne ime. Ker toženec dobljenih denarnih sredstev ni vrnil v času in na način, določen v pogodbi, tožnica kot pravna naslednica Aencije RS za sanacijo bank in hranilnic, ki je bila na podlagi Pogodbe o odstopu in prevzemu terjatev z dne 4. 8. 1993, prevzemnica terjatve kreditodajalke LB-Kreditne banke Maribor, od toženca upravičeno terja njihovo vrnitev (1065. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožnica je torej materialnopravna upravičenka in ne le pooblaščenka, kot jo opredeljuje revident. Ker po povedanem podlaga vtoževane terjatve ni odškodninska, obstoj tožničine škode ni relevanten. V obravnavanem primeru tudi niso odločilne okoliščine, zaradi katerih toženčeva mala hidroelektrarna še vedno ne obratuje, saj, kot sta nižji sodišči pravilno obrazložili, ni bilo ugotovljeno, da se bodo dana sredstva odplačevala iz prihodkov zgrajene investicije oziroma da toženec kredita ne bi bil dolžan vrniti, če prihodkov elektrarne ne bo.

7. Da tožencu niso bila dodeljena nepovratna namenska sredstva potrjuje tudi Sklep o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti, ki je v prvem odstavku 8. člena določal, da so investitorji dolžni vrniti dodeljena sredstva za razvoj v primeru njihove namenske porabe ter v primeru, če se po enem letu redne proizvodnje učinki investicije manjši za več kot 10 odstotkov od načrtovanih v investicijskem programu. Nič drugače ne izhaja iz Sklepa o spremembah in dopolnitvah sklepa o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti (Ur. list SRS, št. 26/89), ki je sicer navedeno določbo prvega odstavka 8. člena spremenil, a investitorje prav tako zavezal k vrnitvi dodeljenih namenskih sredstev v revaloriziranih vrednostih. Nenamensko porabljena sredstva pa je bilo treba vrniti predčasno, v revalorizirani vrednosti in v celoti. Oprostitev vračila dodeljenih sredstev je bila možna le, če je bil investitor vrnitvene obveznosti oproščen s strani Izvršnega sveta Skupščine SRS,(2) kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

8. Določba 109. člena ZOR, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.(3) Če nobena stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja in ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedla do ničnosti pogodbe. Toženec trditev glede navedenega, kot je pravilno opozorilo pritožbeno sodišče, ni podal pravočasno. Zato so revizijske navedbe v tej zvezi neupoštevne. Enako velja tudi za revizijska zatrjevanja, da je nasprotna pogodbena stranka izkoristila toženčevo stisko in finančni položaj njegove investicije, da ga je Republika Slovenija zvabila, da se je odločil za naložbo v malo hidroelektrarno, nato pa mu je s številnimi dejanji onemogočila pričetek njenega obratovanja, kar naj bi utemeljevalo uporabo določb glede sile, zmote, prevare in stiske. Poleg tega pa toženec tudi ni podal tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe.

9. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato toženec navedene kršitve ne more utemeljiti zgolj s nekonkretiziranim sklicevanjem, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju ali pa jih ni.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj 10. člen Sklepa o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti.

Op. št. (2): Primerjaj drugi odstavek 8. člena Sklepa o spremembah in dopolnitvah sklepa o kriterijih za usmerjanje sredstev za razvoj iz naslova plačanih obresti plasiranih sredstev družbenopolitičnih skupnosti.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 5/2003, III Ips 50/2007, II Ips 938/2008, itd..