Jedro

Do nesreče ni prišlo zaradi nevarne stvari, ampak zaradi ravnanja tožnika, ki je s popolnoma neskrbnim ravnanjem do samega sebe prostovoljno vstopil v razmerje s povzročiteljem, ki je vir povečane nevarnosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 20,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in ji povrniti vse nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v roku 15 dni in pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 2.513,52 EUR stroškov pravdnega postopka in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da je tožena stranka do 30 % odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 18.7.1992 utrpel tožnik, ter da je tožnik do 70% soprispeval k škodnemu dogodku in nastali škodi.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Obe stranki priglašata tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka krivdno odgovorna, ker je njen zavarovanec nezadostno zavaroval najprometnejši železniški prehod v mestu, ter dopustil divjo pešpot ob tirih, ki je potekala tako, da je prečkala stik glavnega in industrijskega tira. Zavarovanec bi moral predvideti nepremišljena ravnanja drugih, šibkejših udeležencev, ter bi moral zagotoviti varno uporabo pešpoti. Tožnik se je po tej poti vozil, ter v kolikor pešpot ne bi prečkala tirov, ne bi prišlo do škodnega dogodka. Trdi še, da bi imel tožnik več časa za umik s proge, v kolikor bi bila strojevodja in njegov pomočnik pozorna na progo in bi pravočasno reagirala. Predlaga, da se prvostopna sodba tako spremeni, da se ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za škodo v posledici škodnega dogodka oziroma, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Tožena stranka tudi v pritožbi trdi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, saj je tožnik obvozil spuščene zapornice in izmenično utripajočo rdečo luč, ter železniško progo uporabil za pot, po kateri je ubežal policistom, ki ga po progi zagotovo ne bi zasledovali z osebnim vozilom. Sodba pa sploh ni obrazložena v delu, ki se nanaša na ugotovitve o premalo skrbnem ravnanju zavarovanca toženke, saj sodišče sploh ni obrazložilo, kako bi moral biti prehod zavarovan, da bi se preprečil dostop do proge. Zavarovanec tožene stranke je storil vse, kar je bil po veljavnih predpisih dolžan storiti. Kakršnokoli zavarovanje železniškega prehoda škodnega dogodka ne bi preprečilo, saj je bilo ravnanje tožnika neskrbno in nepričakovano oziroma njegove posledice neobvladljive. Vzrok škodnega dogodka je iskati tudi v nepoznavanju cestnoprometnih predpisov in vplivu alkohola na obvladanje motorja. Predlaga, da se prvostopna sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje.

Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Izpodbijana sodba nima kakšnih takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bil možen preizkus razlogov o odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da tožeča stranka očitka postopkovnih kršitev niti ni obrazložila, velja ob tako nekonkretizirani trditvi le obrazložiti, da tudi kakšna druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP), ni podana.

Iz zgoraj povzetih pritožbenih navedb izhaja, da pravdni stranki pravzaprav ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin obravnavanega dogodka niti ne izpodbijata. Sporna je le pravna presoja dejanske podlage.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo: - da je do nesreče prišlo ponoči 18.7.1992; - da je 16-letni tožnik kot voznik motorja K. (za njim je na motorju sedel še sopotnik) bežal pred policisti, kateri so ga zasledovali s prižgano rotacijsko lučjo; - da je tožnik zato, da bi policistom preprečil sledenje, obvozil spuščene polzapornice, ki so varovale križanje proge z mestno cesto in katere so bile spuščene zaradi bližajočega se vlaka, ter hotel ob progi priti do naslednjega križanja proge z mestno cesto, po kateri je nameraval policistom uiti, - da je tožnik pred zapornicami na drugi strani proge zavil mimo opozorilne table (hoja po progi prepovedana) na dobro uhojeno pešpot, ter vozil po tej poti ob progi vse do medsebojnega križanja železniške proge s progo industrijske železnice, - da je tožnik ob prečkanju tirov padel, ker se je kolo motorja zataknilo med tire (urejene izven nivoja) in je obležal ujet pod motorjem, ležeč na tirih; - da je tožnikov sopotnik stekel v smeri bližajočega se vlaka in ga hotel opozoriti na tožnika, ko pa je videl, da vlak ne ustavlja, je stekel nazaj in poskušal tožnika izvleči izpod motorja in s tirov; - da je vlakovna kompozicija, težka približno 500 ton, s hitrostjo 30 km/h zadela tožnika in njegovega sopotnika, ter tožnika hudo telesno poškodovala; - da je zavarovanec tožene stranke po nezgodi poleg polzapornic namestil dodatno ograjo za preprečitev dostopa na pot. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti gornjih pritožbenih navedb je v predpisih, ki urejajo pravno naravo odgovornosti za nastalo škodo. Škodni dogodek se je pripetil v železniškem prometu, ki je s svojim celotnim ustrojem nevarna dejavnost, saj se odvija po tirih z veliko maso kompozicije, kar omejuje možnost preprečevanja škode v nevarnih situacijah. Ob dejstvu, da tožnikov motor ni bil v premikanju, železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (173. člen ZOR).

Bistvo pravil o odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo ali nevarno stvarjo, da se uresniči (konkretizira) tista vrsta (ali ena izmed vrst) abstraktne nevarnosti, zaradi katere neko stvar ali dejavnost že na abstraktni ravni sploh opredelimo kot nevarno. Domneva vzročnosti torej ne more biti vzpostavljena samo zato, ker je tožnika zbil vlak. Tožnika je zbil vlak znotraj železniškega območja (4. točka 4. člena Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu - Uradni list SFRJ, št. 26/91; v nadaljevanju: ZTVZP, ter 1. točka 2. člena Pravilnika o notranjem redu na železnici, Uradni list SFRJ, št. 47/1978; v nadaljevanju: Pravilnik). Za dostop in gibanje po tem območju tožnik ni imel dovoljenja. Na železniško območje je prišel tako, da je zapeljal mimo spuščenih zapornic, ter navkljub opozorilni tabli. Znotraj železniškega območja je prečkal progo na mestu medsebojnega križanja prog, torej na mestu, ki ni bilo določeno za prehod. Progo je prečkal v času, ko se je, glede na spuščene zapornice, pričakoval prihod vlaka.

Tako se izkaže, da je bilo ravnanje tožnika izven sfere delovanja nevarne stvari, saj ravnanju tožnika, da je prečkal progo, ni botrovalo nevarno delovanje železnice. Ker torej do nesreče ni prišlo zaradi nevarne stvari, ampak zaradi ravnanja tožnika, ki je s popolnoma neskrbnim ravnanjem do samega sebe prostovoljno vstopil v razmerje s povzročiteljem, ki je vir povečane nevarnosti, ni vzpostavljena domneva vzročnosti po 173. členu ZOR.

Glede na to, da ni mogoče šteti, da je škoda nastala kot neizogibna posledica nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, je hkrati izpolnjen tudi dejanski stan iz II. odstavka 177. člena ZOR, ki omogoča oprostitev odgovornosti ob dokazu, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Pri presoji ekskulpacije v železniškem prometu je potrebno upoštevaje značilnosti železniškega prometa, presojati preprečljivost škodnega dogodka po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Močnejši (nosilec gospodarske dejavnosti), ki ima od dejavnosti korist, in nevarnejši (glede povzročitve škode) udeleženec škodnega dogodka mora torej predvideti tudi nepremišljena, lahkomiselna in neodgovorna ravnanja šibkejšega. Še posebej, če je takšno območje lahko dostopno in ga je mogoče uporabiti brez posebnega truda. Teorija rizika, ki se je razvila prav zaradi takšnih neenakopravnih razmerij, zahteva, da močnejši nosi večje breme odgovornosti in posledično temu tudi škode. Oškodovančevo ravnanje in s tem soodgovornost pa je treba presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti.

Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne ekskulpacije objektivno odgovornega. Vendar se v predmetni zadevi zavarovanka tožene stranke z ravnanjem, ki je skladno z normalnimi (v svetu uveljavljenimi) standardi železniškega prometa, dejanju tožnika ni mogla ogniti. Tožena stranka je vedela za divje prehajanje preko železniškega območja, zato je postavila fizične ovire in opozorilne znake (polzapornice, jarek, tabla). Čeprav je železniško območje sredi mesta, že samo dejstvo, da je tožnik obvozil zapornice, kaže na to, da območje ni lahko dostopno in da ga ni mogoče uporabiti brez posebnega truda. Zahteva, da bi se povsem (z ograjo) preprečil dostop do železniškega območja, presega vsakršno pravo mero. Enako je tudi z zahtevami, da bi moralo biti urejeno varno gibanje po območju, po katerem je gibanje prepovedano, varno prehajanje prog, preko katerih je prehajanje prepovedano, kot tudi da bi morala biti križanja prog urejena v nivoju, kar je v nasprotju z 21. členom ZTVZP, po katerem mora biti medsebojno križanje industrijske proge z drugo progo vedno izven nivoja.

Toženi stranki tudi ni moč očitati, da bi morala v konkretnem trenutku (sredi noči), na konkretnem mestu (sredi železniškega območja, dostop do katerega je bilo zavarovan z zapornicami in opozorilno tablo) pričakovati človeka na železniški progi. Nasprotno. Tožnik je bil tisti, ki bi lahko razumno pričakoval, da če bo prečkal progo znotraj železniškega območja, da se vlaku ne bo mogel izogniti. Takšni preteči abstraktni nevarnosti bi se lahko v celoti izognil. Pa se ni. In to ravno iz razloga, ker je hotel s tem, ko se je v času spuščenih zapornic podal na nevarno območje, ubežati policistom, ki mu z avtomobilom na zaprto območje niso mogli slediti. Posledicam tožnikovega ravnanja se zato ni bilo moč izogniti, saj so bile neobvladljive, ter jih ne bi preprečila niti dodatna ograja.

Trditve o protipravnem ravnanju delavcev toženkinega zavarovanca, strojevodje in njegovega pomočnika, ki bi s pravočasnim zaviranjem lahko pripomogla k temu, da bi tožnik pridobil dragoceni čas za umik s proge, so bile dane šele v vlogi z dne 18.3.2008. Ne glede na neskladnost teh trditev z ureditvijo iz 50. člena ZTVZP gre poudariti, da so bile te trditve dane v fazi postopka, ko je bil tožnik s temi novimi trditvami prekludiran. Nedovoljene pa so tudi tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi so te trditve še dodatno razširjene (opozarjanje z zvočnim in svetlobnim signalom).

Pritožbi tožene stranke je bilo tako potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava ugoditi, ter tožbeni zahtevek zavrniti (4. točka 358. člena ZPP). Glede na to, da se je izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, so se tudi pritožbeni razlogi tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in je bilo tako potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti (353. člen ZPP).

V skladu z II. odstavkom 165. člena ZPP je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka. Toženi stranki so bili od priglašenih stroškov priznani potrebni stroški v skupni višini 2.513,52 EUR. Do izdaje prvostopne sodbe so bili priznani stroški v višini 2.012,78 EUR, kateri predstavljajo stroške zastopanja po odvetniku (narok, porabljen čas na naroku, odsotnost iz pisarne, kilometrina, prva ter druga pripravljalna vloga), potne stroške prič, ter nadomestilo plače za pričo. Pritožbeni stroški pa znašajo 500,75 EUR (sodna taksa za pritožbo). Niso pa bili priznani naslednji priglašeni stroški: sodna taksa za odgovor na tožbo, ker ni bila plačana, cestnina kot odvetnikov potni strošek, ker po Odvetniški tarifi povrnitev le-te odvetniku ne pripada, potni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik (v obliki kilometrin in cestnin), ker niso izkazane okoliščine iz 9. v zvezi z 18. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, presežno priglašenih 60,00 EUR za nadomestilo plače priči, ter materialni stroški za pritožbo. Odmerjene stroške je dolžna v skladu z merilom uspeha (I. odstavek 154. člena ZPP) toženi stranki povrniti tožeča stranka v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku petnajstdnevnega roka.