Jedro

Skupni imenovalec dejanj, v katerih je bilo mogoče prepoznati umor na zahrbtni način, je odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenega A. A. spozna za krivega da je poskusil drugemu vzeti življenje tako, da je dne 20. 9. 2018 okoli 5.20 ure v naselju ... v bližini stanovanjske hiše št. 1, skrit za grmovjem na gozdni poti, z lovsko puško z dvema gladkima cevema, z vstavljenim nabojem kalibra 16, v katerem je bilo 57 do 80 šiber, premera 4,5 mm, iz razdalje od 8 do 11 metrov, ustrelil proti B. B., ki je v tistem trenutku hodila po cesti proti mejnemu prehodu z Republiko Hrvaško, z namenom vzeti ji življenje, pri čemer jo je najmanj ena šibra zadela v desno roko in desni del trebuha ter ji pri tem povzročil prestrelno rano na desni nadlahti in odrgnino na spodnjem delu trebuha, pri tem pa je z izvršitvijo naklepnega kaznivega dejanja uboja pričel, pa ga ni dokončal, saj je šibra ni zadela v življenjsko pomemben del telesa, prav tako pa je B. B. uspelo zbežati do stanovanjske hiše na hrvaški strani, kjer ji je bila nudena zdravniška pomoč, pri tem pa je B. B. dve uri čakal v zasedi v temi, skrit za grmovjem na gozdni poti tako, da ga ni mogla videti.

S tem je izvršil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 115. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika se obsojencu za to dejanje določi kazen 7 (sedem) let zapora, in se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika ob nespremenjeni določeni kazni 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I./2 izreka pravnomočne sodbe izreče enotna kazen 7 (sedem) let in 4 (štiri) mesece zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 20. 9. 2018, od 9.30 ure dalje, ter čas prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 44024/2018 z dne 9. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 44024/2018 z dne 16. 4. 2021. II. V ostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 44024/2018 z dne 9. 11. 2020 obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 15 let zapora, za drugo 6 mesecev zapora, ter mu izreklo enotno kazen 15 let in 4 mesece zapora. Na podlagi 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo zaseženo orožje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter nagrade in izdatkov njegovega zagovornika, naložilo pa mu je plačilo izdatkov oškodovanke ter nagrade in izdatkov njenega pooblaščenca.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 44024/2018 z dne 16. 4. 2021 pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec zahtevo vlaga, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagovornik pa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom predlaga tudi obsojenčev zagovornik.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovorih na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj ju Vrhovno sodišče zavrne. Pritrdila je argumentaciji nižjih sodišč glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 in opozorila, da sta obe zahtevi za varstvo zakonitosti deloma vloženi zaradi razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kar obsojenec uveljavlja izrecno, zagovornik pa pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Z odgovori vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki sta v izjavah vztrajala pri navedbah iz vloženih zahtev.

B-1.

_Vsebina zahtev za varstvo zakonitosti_

6. Vložnika zatrjujeta kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP: (i) ker naj ne bi šlo za kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1, saj v opisu dejanja ni konkretizirano na kakšen način je storilec zlorabil zaupanje oškodovanke, prav tako tudi ni konkretizirano njegovo zahrbtno ravnanje; (ii) ker naj opis kaznivega dejanja ne bi vseboval dejstev in okoliščin, ki opredeljujejo poskus odvzema življenja drugega.

7. Kršitve določb kazenskega postopka, ki ju uveljavljata vložnika, sta: (i) kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi nejasni in v protislovju z dokaznim gradivom oziroma sami s seboj glede: (1) obsojenčeve zahrbtnosti, (2) obsojenčeve želje odvzeti življenje oškodovanki, (3) ugotovitve, da je oškodovanki uspelo zbežati s kraja dogodka, (4) položaja in medsebojne razdalje obsojenca in oškodovanke v kritičnem času, (5) obsojenčevega naklepa in (6) višine določene oziroma izrečene kazni; (ii) kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za: (1) ogled kraja kaznivega dejanja, (2) preizkus streljanja z zračno puško, (3) neposredno zaslišanje strokovne priče obrambe, ki je izdelala strokovno balistično mnenje, (4) odreditev novega izvedenca balistične stroke in (5) postavitev izvedenca okulista.

B-2.

_Pravna kvalifikacija kaznivega dejanja_

8. Glavna sklopa navedb obeh vložnikov zajemata izražanje stališča, da v konkretnem primeru ne gre za poskus kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. S sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016 in I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015 ter judikate višjih sodišč vložnika izpostavljata, da se je dejanje zgodilo na javnem kraju, brez predhodne komunikacije med obsojencem in oškodovanko, v opisu pa ni konkretizirano na kakšen način je storilec zlorabil zaupanje žrtve oziroma ni precizirano njegovo zahrbtno ravnanje. Zato menita, da niso podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

9. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način stori, kdor izrabi zaupanje žrtve in dejanje izvrši tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.1 Žrtev napada se v družbi storilca počuti poudarjeno varna in napada na svoje življenje ne pričakuje oziroma je pred napadom povsem nemočna.2 Za opredelitev kaznivega dejanja kot umora, storjenega na zahrbten način, so zahtevani subjektivni elementi pri storilcu, kot so npr. zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost ali goljufija in pa tudi objektivne okoliščine, ki se kažejo predvsem v načinu storitve ali uporabljenemu sredstvu.3

10. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi elemente (poskusa) umora na zahrbten način zaznalo v primerih: (1) ko je obsojenec v svojem stanovanju, v katerem sta se dnevno družila z oškodovancem, slednjega z nožem zabodel v predel prsnega koša v trenutku, ko je bil oškodovanec s hrbtom obrnjen proti njemu in njegovega napada ni zaznal niti pričakoval,4 (2) ko je obsojenec na dvorišču domače stanovanjske hiše zaupanje svojega sina zlorabil z objemom, ki predstavlja gesto, povsem nasprotno nadaljnjemu obsojenčevemu ravnanju, vbodu v predel prsnega koša,5 (3) ko je obsojenec oškodovančevo zaupanje izrabil s tem, da ga je zvabil v garažo pod pretvezo, da potrebuje pomoč, nato pa oškodovanca od zadaj, torej tako, da oškodovanec njegovega delovanja in sredstva ni mogel zaznati, zabodel v levi predel prsnega koša zadaj, nato pa ga z istim nožem poskušal še nekajkrat zabosti, kar mu zaradi oškodovančeve obrambe in bega ni uspelo,6 in (4) ko sta obsojenca oškodovanca zvabila v klet njegove stanovanjske hiše in ga v trenutku, ko jima je v kleti pred vrati obrnil hrbet, od zadaj, torej tako, da oškodovanec njunega delovanja in sredstva ni mogel zaznati, močno udarila v glavo, da je izgubil zavest, mu zavezala roke na hrbet in ga večkrat udarila s težkim topim predmetom po glavi, s čimer sta mu povzročila poškodbe glave in možganov, kar je imelo za posledico smrt.7

11. Vsem navedenim primerom je skupen odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost , ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.

12. V konkretnem primeru je obsojenec, skrit za grmovjem na gozdni poti, z lovsko puško, z razdalje od 8 do 11 metrov, ustrelil proti oškodovanki, ki je v tistem trenutku hodila po cesti, pri čemer jo je dve uri čakal v zasedi v temi, skrit za grmovjem na gozdni poti, tako, da ga ni mogla videti.

13. Pri obrazložitvi obsojenčeve zahrbtnosti je sodišče prve stopnje (točke 155 – 160 obrazložitve) upoštevalo naslednje okoliščine: (1) da je obsojenec oškodovanko ustrelil nepripravljeno, v položaju, ko se ni mogla braniti; (2) da je bila oškodovanka sama in napada ni pričakovala ter ga tudi ni mogla pričakovati; (3) da se je obsojenec na dejanje skrbno pripravil, saj je oškodovanko pred tem zasledoval in je vedel, da bo na poti v službo, ne glede na izbiro poti, zagotovo prišla mimo njega; (4) da je bil pred dejanjem (ponovno) vzpostavljen odnos zaupanja med oškodovanko in obsojencem, pri čemer oškodovanka ni vedela, da jo obsojenec dlje časa skrito zasleduje; (5) da je obsojenec oškodovanko čakal več kot dve uri, v zasedi, v temi, s puško šibrovko; (6) da je za kraj dejanja izbral cesto, v okolici katere ni hiš ali podobnega zavetja, ter da gre za vas, v kateri živi malo prebivalcev (poleg oškodovanke in obsojenca le še dva vaščana); (7) da je dejanje storil v zgodnjem jutranjem času, ko je bila še tema in ga oškodovanka ni mogla videti; (8) da je po tem, ko je slišal oškodovanko, ki je zaradi bolečin zajokala, mesto streljanja zapustil in odšel domov. Sodišče druge stopnje (točke 7 - 15 obrazložitve) je tem razlogom dodalo še obsojenčevo obljubo oškodovankinem očetu, da oškodovanki in njeni hčerki ne bo storil ničesar, posebej podrobno pa je v tem kontekstu razložilo ponovno (lažno) vzpostavljen odnos zaupanja z oškodovanko po grožnjah 25. in 27. 8. ter 1. 9. 2018. Poudarilo je, da se je obsojenec od 1. 9. 2018 dalje navidezno umiril in s tem vzpostavil ponovno zaupanje oškodovanke, ki se je po dveh tednih ponovno počutila varno pred obsojencem in se ponovno odpravila sama v službo.

14. Kljub temu, da se je obsojenec na dejanje skrbno pripravil, da je oškodovanko daljše časovno obdobje zasledoval, kritičnega dne pa jo več ur čakal skrit v gozdu, in da oškodovanka njegovega napada ni mogla zaznati, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti o umoru na zahrbten način. Bistveni pri tej pravni kvalifikaciji sta obstoj zaupanja oškodovanke v času storitve kaznivega dejanja in poudarjen občutek varnosti v obsojenčevi družbi, česar v okoliščinah predmetnega dogodka ni razpoznati.

15. Predmetna zadeva se od predhodno izpostavljenih zadev, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče in tudi primerov, ki so navedeni v teoriji, bistveno razlikuje v tem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno: (1) na javnem kraju, (2) brez kakršnekoli neposredne komunikacije obsojenca in oškodovanke, (3) ko se oškodovanka sploh ni zavedala obsojenčeve prisotnosti na kraju dogodka. Ker se oškodovanka v konkretnem primeru sploh ni (zavestno) nahajala v obsojenčevi družbi, saj je bil slednji skrit v gozdu, sama pa je bila na javni cesti, razlog za njeno nezmožnost obrambe ni v tem, da napada ni pričakovala zaradi občutka varnosti, pač pa zato, ker se obsojenčeve prisotnosti sploh ni zavedala. Tudi obsojenčeva ravnanja pred obravnavanim dogodkom (zasledovanje, skrivanje, čakanje) niso bila namenjena pridobitvi oškodovankinega zaupanja ali ustvarjanju občutka varnosti v njegovi družbi, pač pa skrivanju lastnih namenov, in so bila povsem neodvisna od ravnanja in dojemanja oškodovanke.

16. Nižji sodišči sta sicer poudarili, da je določen odnos zaupanja med oškodovanko in obsojencem gotovo obstajal (večletni sosedski in prijateljski odnosi) in je bil po obsojenčevih grožnjah ponovno vzpostavljen (obljuba oškodovankinem očetu, da ji ne bo nič storil in navidezna „umiritev“ obsojenca). Vendar pa pri presoji zlorabe oškodovankinega zaupanja in zahrbtnosti obsojenčevega delovanja ni videti razloga za spremembo ustaljene presoje tega zakonskega znaka. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil zadnji neposredni stik oškodovanke in obsojenca 20 dni pred kritičnim dogodkom, kar kaže na bistveno odstopanje od okoliščin v dosedanji presoji pravne kvalifikacije (poskusa) umora na zahrbten način, v kateri je vselej obstajal neposreden stik med storilci in oškodovanci, ki je vključeval časovno povezano vzpostavitev odnosa oziroma žrtvinega občutka varnosti na eni ravnanja storilca na drugi strani.

17. Glede na navedeno zagovornik utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj obsojenčevo ravnanje, opisano pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. 18. Neutemeljene pa so navedbe vložnikov, da je opis kaznivega dejanja nerazumljiv, nepopoln in nasprotuje sam sebi, saj ne vsebuje potrebnih dejstev in okoliščin, ki opredeljujejo poskus odvzema življenja drugega, kvečjemu iz konkretnega opisa izhaja, da šibra ni zadela življenjsko pomembnega organa oškodovanke. Vložnika še navajata, da strel objektivno ni bil tak, da bi lahko ogrozil oškodovankino življenje.

19. V izreku pravnomočne sodbe je v delu, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, navedeno, da je obsojenec poskusil koga umoriti (s tem, da mu vzame življenje na zahrbten način). Temu sledi konkretizacija, ki vsebuje poleg modalitet (podatke o času in kraju storitve) tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi je opredeljeno obsojenčevo ravnanje (strel iz grmovja z lovsko puško z dvema gladkima cevema iz razdalje od 8 do 11 metrov proti oškodovanki, ki je v tistem trenutku hodila po cesti, z namenom ji vzeti življenje) ter prav tako navedbo, da je dejanje ostalo pri poskusu zaradi tega, ker šibra oškodovanke ni zadela v življenjsko pomemben del telesa in je oškodovanki uspelo zbežati do stanovanjske hiše na hrvaški strani, kjer ji je bila nudena zdravniška pomoč.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek prvostopenjske sodbe glede opisa kaznivega dejanja poskusa odvzema življenja ni nerazumljiv ali v nasprotju sam s seboj. Iz izreka je razvidno, da se dostavek "saj je šibra ni zadela v življenjsko pomemben del telesa, prav tako pa je B. B. uspelo zbežati do stanovanjske hiše na hrvaški strani, kjer ji je bila nudena zdravniška pomoč" vsebinsko vzeto glede na celoto krivdoreka in obrazložitev izpodbijane sodbe, nanaša na oškodovanko in ne na obsojenca. Sicer pa za pravno opredelitev obsojenčevega ravnanja kot poskus uboja navedeni dostavek, ne glede na neizkazano nerazumljivost, sploh ni pomemben, ker so vsi elementi tega kaznivega dejanja vsebovani že v opisu obsojenčevega ravnanja pred tem dostavkom (strel z lovsko puško iz grmovja proti oškodovanki, z namenom ji vzeti življenje).8 Glede na to, da bi bil poskus kaznivega dejanja v konkretnem primeru podan tudi v primeru, če šibra oškodovanke sploh ne bi zadela, je ugotoviti, da izrek prvostopenjske sodbe ni nerazumljiv, v posledici te ugotovitve pa tudi ni nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, da je oškodovanko „k sreči zadela obrobna šibra in tudi ne v življenjsko pomemben del telesa“ (tč. 205 obrazložitve).

21. Z navedbami, da obsojenčev strel objektivno ni bil tak, da bi lahko ogrozil oškodovankino življenje, vložnika utemeljujeta nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca Janeza Golje ugotovilo, da bi (tudi) obrobna šibra z ugotovljene razdalje lahko povzročila smrtne poškodbe, v primeru zadetja v določene dele telesa (tč. 148-151 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

22. Presoja nižjih sodišč, da so v izreku sodbe opisani vsi znaki poskusa odvzema življenja, je pravilna. Sicer zmotno razumevanje zahrbtnosti kot zakonskega znaka umora po prvem odstavku 116. člena KZ-1 ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom vzeti oškodovanki življenje in da dejanja ni dokončal. Upoštevajoč zgoraj navedene razloge zato ni ovir, da se ob dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe obsojenčevo ravnanje pravno pravilno opredeli po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika, torej kot poskus uboja.

_Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe_

23. Vložnika nadalje uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, hkrati tudi kršitev 29. člena Ustave, ki naj bi bila podana zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za: (1) ogled kraja kaznivega dejanja, (2) pregled orožja in preizkus streljanja z zračno puško, (3) neposredno zaslišanje strokovne priče obrambe C. C., ki je izdelal strokovno balistično mnenje, (4) odreditev novega izvedenca balistične stroke in (5) odreditev izvedenstva z izvedencem okulistom. Obsojenec v tem kontekstu nižjim sodiščem očita tudi kršitev načela materialne resnice iz 17. člena ZKP.

24. Izhodišča za odločanje o dokaznih predlogih pri izvrševanju pravice do izvedbe dokazov v korist obrambe je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in navedlo: da (i) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (iv) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

25. Dokazni predlog za ogled kraja kaznivega dejanja je bil podan z namenom, da bi se senat prepričal, kje so se v naravi nahajali sledovi šibrnega naboja, da se z gotovostjo izključi možnost rikošeta in zaradi ugotovitve, iz kje je prišel strel. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo kot nepotrebnega (tč. 18. obrazložitve), ker se je v stanje na kraju dogodka prepričalo na podlagi zapisnika o ogledu, izpovedbe zaslišanih kriminalistov in fotografij v spisu, zaključek glede izključitve možnosti rikošeta pa je oprlo na ugotovitve sodnih izvedencev Jožeta Balažica in Janeza Golje.9 Dodalo je še, da je po več kot dveh letih na drevesih in rastlinju na terenu nemogoče ugotavljati morebitne poškodbe zaradi izstreljenih šiber. Ker je prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo, zakaj uspešnosti tega dokaznega predlogov ne pričakuje, njegova zavrnitev sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih.

26. Zavrnjen je bil tudi dokazni predlog za pregled orožja in preizkus streljanja z zračno puško, podan zaradi ugotavljanja kako izgleda snop šiber in kakšne so konkretne razdalje med šibrami. Kot razlog za zavrnitev je sodišče prve stopnje navedlo (tč. 19 obrazložitve), da je ta dejstva ugotavljalo s sodnim izvedencem balistične stroke Janezom Goljo in da je v zadevi bistveno, da je oškodovanko zadela obrobna šibra, zato sam snop šiber oziroma njegov raztros nista pomembni. Tudi ta obrazložitev, v povezavi z izčrpnimi razlogi sodbe, ki se nanašajo na sam potek dogodka oziroma ugotovljen način streljanja in mehanizem nastanka poškodb, ustreza merilom razumne zavrnitve dokaznega predloga.

27. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za odreditev novega izvedenca balistične stroke zavrnilo, ker je mnenje sodnega izvedenca Janeza Golje, drugače kot vložnika, štelo kot jasno in strokovno, izvedenec pa je odgovoril tudi na vsa vprašanja sodišča in strank. Po ustaljeni sodni praksi10 bo sodišče predlogu za postavitev drugega izvedenca ugodilo takrat, ko bo stranka argumentirano utemeljila dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ko se pomanjkljivosti in nasprotja s ponovnim zaslišanjem izvedenca več ne morejo odpraviti. Vložnika se v konkretnem primeru ne strinjata z izvedenčevimi ugotovitvami, ki jim zoperstavljata ugotovitve strokovne priče C. C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (tč. 21 obrazložitve), da obrambi tudi s predložitvijo tega strokovnega mnenja ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenca, pri čemer se je do mnenja C. C. podrobno opredelilo in na več mestih v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj mu ni sledilo. Iz enakega razloga je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za neposredno zaslišanje C. C. (tč. 22 obrazložitve). Mnenje C. C. je sodišče prebralo in upoštevalo kot strokovno mnenje, ki ga je pridobila obramba in predstavlja del njenih navedb, s katerimi poskuša izpodbiti pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja. V skladu z načelom proste presoje dokazov pa je ocenilo, da z njim obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja Janeza Golje. Glede na navedeno je bila tudi zavrnitev teh dveh dokaznih predlogov v skladu z že izpostavljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih.

28. Prav tako je pritrditi argumentaciji prvostopenjske sodbe, s katero je kot nepotreben zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem okulistom, ki naj bi ugotavljal obsojenčevo slabovidnost v kontekstu zmožnosti sodelovanja v kazenskem postopku ter njegovo splošno zmožnost videti na razdalji 20 metrov, predvsem v razmerah med dnevom in mrakom. Medtem ko se je v obsojenčevo zmožnost spremljati tek postopka in v njem aktivno sodelovati, prepričalo na podlagi obsojenčeve udeležbe v postopku in pisnih vlog, je ugotovitev o tem, da je oškodovanko videl, ko je šla po cesti, ugotovilo na podlagi zagovora. S tem je upravičeno zavrnilo tudi ta dokazni predlog.

_Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje_

29. V preostalem delu zahtev za varstvo zakonitosti zagovornik pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obsojenec pa izrecno, uveljavljata razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pri izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Iz tega razloga Vrhovno sodišče vsebinsko ni presojalo navedb, s katerimi vložnika smiselno izpodbijata ugotovitve nižjih sodišč glede: - obsojenčeve želje odvzeti življenje oškodovanki, ki jo vložnika razlagata nasprotno – da ji obsojenec ni hotel vzeti življenje temveč jo le prestrašiti, kar zagovornik podkrepi z navedbami, da je šlo za obrobno šibro, pri čemer je šel glavni snop strela meter stran od oškodovanke, (prvostopenjska sodba o tem vsebuje razumne razloge v točkah 122-127 in 129-131, drugostopenjska pa v točki 23); - ugotovitve, da je oškodovanki uspelo zbežati, saj naj obsojenec ne bi storil ničesar v smeri, da oškodovanka ne bi mogla oditi s kraja dejanja, pri čemer je sodišče zaključek o tem, da je oškodovanka zbežala s kraja, sprejelo na podlagi njene izpovedbe (tč. 89-90 obrazložitve sodbe); - zaključkov o smeri streljanja ter lokaciji in razdalji obsojenca oziroma oškodovanke v kritičnem času, ki jih vložnika izpodbijata z obširno lastno analizo poteka dogodkov, ki je v izrecnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem (opisanem v tč. 112, 116, 119 in 140 obrazložitve prvostopenjske ter točkah 16 in 17 obrazložitve drugostopenjske sodbe); - razlogov o obstoju obsojenčevega direktnega naklepa (ti so v sodbi sodišča prve stopnje obširno navedeni v točkah 122-140 in nato še v točkah 205-211 obrazložitve, v sodbi sodišča druge stopnje pa v točki 18 obrazložitve).

C.

30. Zahtevi za varstvo zakonitosti sta glede na obrazloženo delno utemeljeni v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pri opredelitvi kaznivega dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod točko 1 izreka opredelilo kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Obsojencu je nato za to kaznivo dejanje, na podlagi iste zakonske določbe, določilo kazen 7 (sedem) let zapora. Ob tem je pri odmeri kazni upoštevalo okoliščine, kot sta jih v smislu 49. člena KZ-1 vzeli v obzir že sodišči prve in druge stopnje (tč. 234-237 obrazložitve prvostopenjske sodbe in 34 obrazložitve drugostopenjske sodbe), pri čemer je kot dodatne obteževalne okoliščine upoštevalo obsojenčevo skrbno načrtovanje ravnanja in pripravo nanj (skrito zasledovanje oškodovanke in večurno čakanje v gozdu ter obljubo oškodovankinem očetu, da ji ne bo storil nič slabega), prav tako tudi to, da je oškodovanko ustrelil povsem nepripravljeno, ponoči, v osamljenem kraju, s čimer ji je onemogočil obrambo. Obsojencu je nato, ob nespremenjeni določeni kazni 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, opisano pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe, v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 7 (sedem) let in 4 (štiri) mesece zapora, kar je glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine iz te sodbe glede prvega dejanja in iz pravnomočne sodbe glede drugega dejanja, primerna kazen.

31. V ostalem je zahtevi, ker drugih kršitev zakona ni ugotovilo, zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

32. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015 in I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016, na kateri se sklicujeta tudi oba vložnika. 2 D. Korošec, B. Zobec: Komentar 116. člena KZ-1, v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 305. 3 M. Deisinger: Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, 2017, str. 129. 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015. 7 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016. 8 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 97/98 z dne 19. 10. 2000. 9 Izvedenec Janez Golja sicer rikošeta ni izključil s 100% gotovostjo, je pa pojasnil, da bi za to potreboval šibro, ki pa ni bila najdena. 10 I Ips 28222/2013 z dne 5. 3. 2015 in druge.