Jedro

V opisu je mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim statusom vsebinsko določno in striktno ujemajo (lex certa in lex scripta), kar pa se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake, ki so vidni navzven. Ti so v opisu kaznivega dejanja določno navedeni. Če je posamezen subjektivni znak določno opredeljen že v samem besedilu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine.

Izrek

I. Pritožbe obtoženega, njegovega zagovornika in državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen petnajstih let zapora, in pod točko 2 izreka kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen šestih mesecev zapora. Na podlagi določil 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtoženemu izreklo enotno kazen petnajstih let in štirih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženemu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od dne 20. 9. 2018 dalje.

Obtožencu je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov: dvocevno puško z napisom „Made in USSR“, serijskih številk ..., kalibra 16 x 70; 7 nabojev kalibra 22 LR (5,6 x 15R) z vstavljeno kroglo z votlim vrhom; 76 kosov šibernega streliva, kalibra 16 in 4 tulci z netilko; 23 kosov šibernega streliva, kalibra 12; 42 nabojev kalibra 7,9 x 57 mm; 8 nabojev kalibra .303 oz. 7,7 x 56R; 4 naboje kalibra 7 X 57R mm; 11 nabojev kalibra 6,5 X 52 mm; 8 nabojev kalibra 9 mm; 164 nabojev kalibra 7,62 x 25 mm; 4 naboje kalibra 5,6 x 20 mm; 17 nabojev kalibra .22 LR (5,6 x 15R) z vstavljeno neoplaščeno kroglo in 592,8 gramov pogonskega smodnika.

Obtožencu je na podlagi 498. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzelo polavtomatsko pištolo znamke CZ, model M57, serijskih številk ..., kalibra 7,62 mm in polavtomatsko puško znamke Valther, model P.38, serijskih številk ..., kalibra 9 mm.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je naložilo v plačilo proračunu. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo potrebne izdatke oškodovanke B. B. in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, odvetnika C. C. 2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred spremenjen senat; - obtoženi, po vsebini zaradi odločbe o kazenski sankciji; predlagal je, da se mu izreče nižja zaporna kazen; - okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša; pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu določi za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe kazen dvajsetih let zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe kazen desetih mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen dvajsetih let in štirih mesecev zapora.

3. Pritožbeno sodišče je opravilo javno sejo, na katero sta pristopila obtoženi in njegov zagovornik. Državna tožilka in pooblaščenec oškodovanke sta bila o pritožbeni seji pravilno obveščena, nanjo nista pristopila, kar pa ni bil razlog, da senat pritožbene seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP). Zagovornik obtoženega in obtoženi sta na pritožbeni seji vztrajala pri pritožbenih navedbah in predlogih.

4. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov prvostopenjske sodbe in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in skupno skrbno analiziralo in ocenilo ter oblikovalo pravilne pravne in dejanske zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je na stopnji prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo, da sta obtoženemu kaznivi dejanji dokazani tako po subjektivni kot objektivni plati, za storjeni kaznivi dejanji pa je obtoženemu tudi izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

5. Zagovornik obtoženega uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker po njegovi oceni v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano, na kakšen način je storilec zlorabil zaupanje oškodovanke.

6. Pritožba zagovornika obtoženega, ki izpodbijani sodbi očita kršitev materialnega zakona zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja oziroma ker opis v izreku sodbe nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, ni utemeljena. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli druga dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o obvezni vsebini izreka sodbe; če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakona.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkretiziran način, da ga je moč nedvomno ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le tako je mogoče obtožencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkreten del, abstrakten del pa niti ni potreben; na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano. Pritožbena trditev, da mora biti v konkretnem opisu kaznivega dejanja konkretizirano, na kakšen način je storilec zlorabil zaupanje žrtev kot subjektivni element zahrbtnosti, ni utemeljena. V vsakem konkretnem primeru je potrebno presojati, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno vrednotenje, ali obstaja določeno kaznivo dejanje. Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, ga pri konkretnem opisu v izreku sodbe ni potrebno opisovati, ker to v ničemer ne prispeva k pravilnosti, jasnosti in razumljivosti izreka. Konkretizacija vsebine storilčevega zavedanja in volje v zvezi z očitkom namena nekomu vzeti življenje na zahrbten način, z dejstvi in okoliščinami, s katerimi se le utemeljuje subjektiven odnos do te okoliščine, ne pomeni znaka kaznivega dejanja. V opisu je mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno ujemajo (lex certa in lex scripta)1, kar pa se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so vidni navzven.2 Ti pa so v opisu kaznivega dejanja določno navedeni. V primerih, ko je posamezen znak kaznivega dejanja, še posebej, ko gre za navajanje t. i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v samem zakonskem besedilu (z namenom), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca je tipičen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako sodišče v dokaznem postopku na določen namen storilca sklepa iz okoliščin in dejstev historičnega dogodka, zaključek o obstoju določenega namena pa sodišče navede v obrazložitvi.3 Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanje storilca, iz katerega je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je storilec z namenom, da oškodovanki vzame življenje kritičnega jutra na zahrbten način, ustrelil proti njej in jo zadel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz konkretnega opisa izhaja, da je obtoženi ustrelil proti oškodovanki in jo tudi zadel v desno roko in desni del trebuha, v specifičnih okoliščinah (skrit v temi, za grmovjem, da ga oškodovanka ni mogla videti). Čeprav je v opisu kaznivega dejanja bil izpuščen očitek „kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi“, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je opis ustrezen, ob zanesljivi ugotovitvi, da je obtoženi streljal proti oškodovanki.

7. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z opisom zahrbtnega ravnanja obtoženca, navedenega v točkah 155 in 156 izpodbijane sodbe, v povezavi s pravilno ugotovljenimi okoliščinami o zlorabi zaupanja in razlogih o tem, ki so navedeni v točkah 157-160 izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, kot izhaja iz dokaznega postopka, da je zaupanje pri oškodovanki obtoženi še potrdil in dodatno ustvaril z obljubo oškodovankinemu očetu, da oškodovanki in njeni hčeri ne bo nič storil, čeprav, kot se je kasneje izkazalo, je bila njegova obljuba lažna.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovljenimi in obrazloženimi subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami zahrbtnega načina storitve dejanja. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča so bile pri obravnavanem kaznivem dejanju podane tiste konkretne okoliščine, ki so v izdatni meri olajšale poskus izvršitve kaznivega dejanja, saj ne gre prezreti, da je obtoženi skrit v grmovju, v temnih oblačilih, oborožen z lovsko puško, več kot dve uri čakal na oškodovanko, spremljal njeno pot kritičnega jutra od doma do kraja streljanja, pri čemer je vedel, da bo oškodovanka na tej poti, ne glede na izbiro poti, zagotovo prišla mimo njega. Oškodovanka prav zaradi teh okoliščin in dejstva, da je bila od 1. 9. 2018 dalje prepričana, da se je obtoženi umiril, ni mogla ne pričakovati niti zaznati obtoženčevega ravnanja. Še posebej glede na obtoženčevo obljubo oškodovankinemu očetu in glede na to, da je obtoženi, ustvarjajoč lažne predstave pri oškodovanki, da se je umiril in s tem poskušal (lažno) ponovno vzpostaviti odnos zaupanja z oškodovanko. Tudi okoliščina, da je oškodovanka po dobljenem strelu zajokala, ker se je ustrašila, nato pa bežala naprej po cesti proti mejnemu prehodu in hiši D. D., dokazuje njeno nemoč, bila je sama na cesti, v mraku in strelca ni videla, pri čemer jo je obtoženi videl. Na obtoženčevo ravnanje se oškodovanka ni mogla niti pripraviti, saj ga glede na obljube obtoženca ni mogla niti pričakovati. Obtoženčeva izbira časa storitve kaznivega dejanja pa po prepričanju pritožbenega sodišča še dodatno potrjuje zahrbten način storitve kaznivega dejanja.

9. Vse objektivne okoliščine zahrbtnega načina poskusa storitve kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in utemeljilo v točkah 156 do 160 izpodbijane sodbe, na podlagi njih pa napravilo pravilne dejanske in pravne zaključke. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je obtoženi na oškodovanko čakal in prežal v temi, iz zasede, skrit za grmovjem, oborožen z lovsko puško in še dodatnimi naboji, s puško, pripravljeno na strel, s tem pa so bile podane objektivne okoliščine, ki v bistvenih segmentih potrjujejo odstop od izvršitve načina poskusa uboja. Takšne okoliščine pa potrjuje tudi vedenje obtoženega potem, ko je ustrelil in ugotovil, da je zadel oškodovanko, ker jo je slišal, da je zaradi bolečin in strahu zajokala, sam pa je mesto streljanja, pri čemer se niti ni prepričal glede posledic in mu je bilo očitno popolnoma vseeno za oškodovanko, zapustil in odšel domov.

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da zaradi javnega kraja storitve kaznivo dejanje ni bilo storjeno na zahrbten način, pri čemer ne gre prezreti s strani prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovljenih okoliščin, namreč, da je bilo dejanje storjeno v mraku, ob zelo zgodnji uri, ko na cesti razen oškodovanke ni bilo nikogar in je bila ta sama in prepuščena obtožencu, zato je bila nemočna, to nemoč pa je izkoristil prav obtoženi. Tudi dejstvo, da je bil obtoženi skrit za grmovjem, ko je čakal na oškodovanko, potrjuje ugotovitev, da je obtoženi želel prikriti dejstvo, da je prav on tisti, ki je kritičnega dne nanjo streljal. Vse naštete okoliščine pa v objektivnem smislu potrjujejo zahrbten način storitve kaznivega dejanja.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča glede obstoja subjektivnih okoliščin zahrbtnega načina, ki prav tako potrjujejo, da gre v konkretnem primeru za način storitve kaznivega dejanja, ki občutno odstopa od načina izvršitve uboja. Prvostopenjsko sodišče je te subjektivne okoliščine zahrbtnega načina ugotovilo in napravilo pravilne dejanske in pravne zaključke v točkah 157 do 160 izpodbijane sodbe, tudi ob presoji okoliščin, da oškodovanka kritičnega jutra ni pričakovala obtoženčevega dejanja, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, na takšen način pa je obtoženi zlorabil zaupanje oškodovanke.

12. Prisotnosti obtoženega, ki je skrit, več kot dve uri čakal na oškodovanko, pred tem pa za njo oprezal noč in dan ter spremljal njeno gibanje, ki ga ta ni mogla niti zaznati, še manj pa pričakovati, kot tudi ni mogla pričakovati strela, še posebej ob dejstvu, da se je obtoženi od 1. 9. 2018 dalje navidezno umiril, ni imel kontaktov z njo in celo njenemu očetu je obljubil, da ji ne bo nič žalega storil, s čimer je vzpostavil ponovno zaupanje oškodovanke, potrjuje obstoj subjektivnih okoliščin zahrbtnega načina storitve kaznivega dejanja. To pa je bilo popolnoma navidezno in lažno, ker jo je ves ta čas opazoval in dejansko nadzoroval njeno gibanje, kot tudi kritičnega jutra. Takšne zaključke je prvostopenjsko sodišče upravičeno sprejelo tudi na podlagi oškodovankinih besed „že prav čisto sigurno, res je, saj je vse v redu“, s čimer se je oškodovanka brez dvoma prepričevala, da se je obtoženi umiril. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obtoženi s svojim početjem pri oškodovanki brez dvoma ustvaril lažno predstavo o upravičenosti ponovnega zaupanja. Obstoj subjektivnih okoliščin je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in jih utemeljilo, tudi ob ugotovljenem dejstvu, da je obtoženi oškodovanko videl, najverjetneje, glede na to, da je bila obuta v cokle, tudi slišal in je ustrelil proti njej, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

13. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obtoženi oškodovanko zadnji mesec in tudi kritičnega jutra opazoval, natanko je poznal njeno pot v službo, tako po daljši kot tudi krajši poti, ob 5.00 ali 5.20 uri. Vsak dan ji je sledil in jo spremljal z namenom, da bi preveril, ali je z njo D. D. Oškodovanka zaradi potuhnjenosti obtoženčevega ravnanja tega ni mogla opaziti, še manj zaznati, misleč, da se je umiril, s čimer si je na nek način ponovno pridobil njeno zaupanje, o čemer je tudi prvostopenjsko sodišče napravilo pravilne dejanske in pravne zaključke v točki 160 izpodbijane sodbe. Svoje zaključke je prvostopenjsko sodišče utemeljeno gradilo tudi na ugotovljenih dejanskih okoliščinah o grožnjah oškodovanki dne 25. in 27. 8. ter 1. 9. 2018, zaradi katerih je oškodovanka svoje celotno obnašanje, v smislu prekinitve stikov z D. D. od 1. 9. dalje in dejstva, da je do 18. 9. 2018 prilagodila svojo pot v službo, na način, da jo je v službo, v jutranjih urah vozil brat, kar je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v točkah 77-82 in 87 izpodbijane sodbe.

14. Oškodovanka je bila prepričana, da se je obtoženi umiril. Pri njej je še dodaten občutek varnosti vzbudilo dejstvo, da je tudi 18. in 19. septembra peš odšla do zapornice in je bilo vse kot običajno, prisotnosti obtoženca ni zaznala. Vse te okoliščine pa potrjujejo zvijačnost, zahrbtnost in pretkanost v obtoženčevem ravnanju. Pa tudi okoliščina, da obtoženi oškodovanke ni ustrelil v sprednji del ali njen obraz, ker je pred oškodovanko še vedno želel ostati skrit. Tudi na podlagi teh okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe izpostavilo, predvsem dolgotrajnega prijateljstva, praktično družinskega odnosa med obtožencem in družino oškodovanke, je bila oškodovanka utemeljeno prepričana, da obtoženi, posebej še z dano obljubo oškodovankinemu očetu, svojih groženj ne bo uresničil, dejansko pa se je obtoženi, kot je že bilo navedeno, od začetka septembra 2018 potuhnil in opazoval oškodovanko, ne da bi ona za to vedela in bi lahko zaznala njegovo prisotnost, s svojim ravnanjem pa je bil v odnosu do oškodovanke neiskren; pri njej je želel ustvariti vtis, da se je umiril in tako s svojim ravnanjem oškodovanko zmanipuliral v odnosu medsebojne zaupljivosti. Zato pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, da med obtoženim in oškodovanko ni bilo vzpostavljeno zaupanje, bilo je ponovno vzpostavljeno zaupanje, ki pa s strani obtoženca ni bilo iskreno. Obtoženi je bil v svoji neiskrenosti in dvoličnosti zelo aktiven, ker je oškodovanko ves čas skrito spremljal in jo opazoval, ob tem pa iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je obtoženi očitno agresijo zoper oškodovanko usmeril ob grožnjah 25. in 27. 8. ter 1. 9. 2018. 15. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da zgolj ugotovljena okoliščina, da je obtoženi oškodovanko čakal v zasedi, ne zadostuje za zaključek, da gre za kaznivo dejanje umora na zahrbten način. To bi bilo presodno zgolj v okoliščinah, če bi zaseda bila edina okoliščina in presojana sama zase. Ugotovljene okoliščine in zaključki prvostopenjskega sodišča, ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče, o zahrbtnosti, pretkanosti, dvoličnosti in potuhnjenosti obtoženčevega ravnanja, pa so okoliščine, ki potrjujejo pravilnost pravne kvalifikacije obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

16. Neutemeljeno je zatrjevanje obtoženčevega zagovornika o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da prvostopenjska sodba nima razlogov glede smeri strela in mesta, kjer je stal obtoženi v trenutku strela. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča želi zagovornik obtoženega pod videzom zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP prikazati svoje videnje dejanskega stanja in vzbuditi dvom v pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi zaključkov izvedenca balista, v točkah 134, 135 in 137, da ni mogoče točno ugotoviti, kam je obtoženi meril, vendar ob upoštevanju obtoženčevega zagovora, da je oškodovanko videl, ko je šla mimo njega, po asfaltirani cesti, najverjetneje pa zaradi njene obutve (cokle) tudi slišal, zaključilo, da je ustrelil proti njej s šibrovko, pri čemer je sprejelo tudi ugotovitve obeh izvedencev za balistiko in sodno medicino in na podlagi tega utemeljeno in logično zaključilo, da je glavni snop šiber šel pred oškodovanko in da je oškodovanko zadela ena izmed obrobnih šiber, ki se je odcepila od glavnega snopa. Izvedenec balist ni mogel ugotoviti, kam točno je obtoženi meril, na podlagi ugotovljenega in povedanega pa v smeri proti oškodovanki, zato so navedbe pritožnika, da je meril proti nogam oz. nad glavo oškodovanke (v zrak) zgolj hipoteza, ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je obtoženi oškodovanko videl, ko je šla po cesti mimo njega in takrat ustrelil v tej smeri.

Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju dejstva, da točne smeri strela ni bilo mogoče ugotoviti in da je ena od šiber iz snopa zadela oškodovanko, ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je obtoženi oškodovanko videl, najverjetneje pa tudi slišal in tedaj ustrelil, z gotovostjo zaključilo, da je streljal proti oškodovanki, vse te okoliščine pa je v točki 140 izpodbijane sodbe ovrednotilo in obrazložilo z argumenti, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Logično in zato utemeljeno je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, zakaj sprejema mnenje izvedenca balista o bolj verjetni smeri šiber pred in ne za oškodovanko, glede na ugotovljeno dejstvo, da je oškodovanko zadela obrobna šibra. Zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati, še manj pa izpodbiti navedbe strokovne priče, da bi bilo to dejstvo mogoče ugotoviti le na podlagi uporabe enakih nabojev kal. 16, pri čemer iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da konkreten naboj ni bil najden, na raztros in hitrost šiber pa vpliva starost naboja, kvaliteta in količina smodnika, način izdelave naboja in njegova sestava. Zato je utemeljeno in logično, da je prvostopenjsko sodišče, tudi ob upoštevanju mnenja strokovne priče, da bi bilo mogoče rekonstrukcijo streljanja opraviti pod predpostavko uporabe iste puške in istega uporabljenega naboja (ki ga ni več), sledilo izvedencu balistične stroke, ki je utemeljil, zakaj rekonstrukcija ni smiselna. Pritožbeno sodišče se na tem mestu strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 96 izpodbijane sodbe, ki so sledili ugotovitvam izvedenca balista v povezavi z izsledki opravljenih hišnih preiskav, pri katerih so bili obtoženemu zaseženi naboji kal. 16, vendar ti niso imeli pokrovčka z napisom 4,5 mm, zato ne gre za identične naboje in zato rekonstrukcija streljanja ne bi bila opravljena pod istimi pogoji.

17. Pritožnik izpodbijani sodbi očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede na, po njegovem mnenju, razkorak med ugotovitvami izvedenca balista in izpovedjo strokovne priče E. E. v zvezi s strelno razdaljo in mestom obtoženega, ko je streljal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v točkah 112 do 116 navedlo utemeljene razloge, zakaj je sledilo izvedencu balistu glede ugotovitev o strelni razdalji, temelječih na najdenih sledeh št. 3 in 4, tudi glede na izpoved E. E., ki je dopuščala vpliv vetra po streljanju na položaj sledi št. 3, in ob njenih navedbah, temelječih na strokovni literaturi in ugotovitvah ob poskusnem streljanju v laboratoriju, brez vremenskih vplivov, ter tudi navedbah strokovne priče F. F., da je vedno potrebno upoštevati konkreten primer streljanja.

Tudi v zvezi z mestom obtoženega v trenutku, ko je streljal, zagovornik ni uspel vnesti dvoma v izpodbijano sodbo, ker je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca balista, ki je mesto strelca opredelil glede na sled št. 3, ob upoštevanju njegovega zagovora pred preiskovalno sodnico 22. 9. 2018 o mestu streljanja, pri čemer je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zagovor obtoženega v tem delu, da je v trenutku strela stal na mestu, kot ga prikazuje fotografija št. C00044/1 in 2. Takšne obtoženčeve navedbe pa je zavrnila tudi strokovna priča obrambe. Svoje razloge za sprejetje ugotovitev izvedenec balist glede oddaljenosti mesta najdenega dokaza št. 3, od mesta strelca, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno obrazložilo, pri čemer teh ugotovitev ni mogla omajati, še manj pa izpodbiti, strokovna priča obrambe, ki se glede mesta obtoženega v trenutku streljanja ni opredelila, kot se tudi ni opredelila glede strelne razdalje. Ugotovitev izvedenca ni omajala niti izpodbila E. E., ki je svoje ugotovitve glede papirnatega krogca (sled št. 3) podajala zgolj hipotetično, na podlagi podatkov strokovne literature in preizkusa v laboratoriju, brez upoštevanja morebitnih vplivov vremena. Strokovna priča obrambe pa je poskusno streljanje pogojevala z uporabo naboja, enakega tistemu, ki je bil uporabljen (l. št. B40) v obravnavanem primeru, čeprav v dokaznem postopku prvostopenjsko sodišče ni moglo ugotoviti, kakšen naboj je bil uporabljen v konkretnem primeru, tudi glede starosti in kvalitete smodnika.

Na podlagi ugotovitev o najdbi sledi št. 3 v povezavi z mestom strelca je prvostopenjsko sodišče v točkah 113 in 115 izpodbijane sodbe tudi logično pojasnilo ugotovljeno strelno razdaljo, pri čemer takšnih ugotovitev niso mogle omajati navedbe strokovne priče obrambe, ki je strelno razdaljo izpodbijala tudi iz razloga nagiba terena, pri tem pa se ni opredelila do vprašanja, kakšna je bila strelna razdalja. S takšnimi ugotovitvami strokovne priče zagovornik ni mogel vnesti dvoma v pravilnost in prepričljivost ugotovitev izvedenca balista, ki mu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče je mesto strelca ugotovilo na podlagi najdene sledi št. 3, svoje zaključke, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pa pojasnilo in obrazložilo v točki 116 izpodbijane sodbe.

Tudi v zvezi z zaključki o smeri strela je prvostopenjsko sodišče v točki 113 navedlo utemeljene in prepričljive razloge, izhajajoče iz ugotovitev izvedenca balista, ki smeri strela ni mogel natančno določiti, ob upoštevanju najdene sledi št. 3, predvsem pa ob upoštevanju zagovora obtoženega, ki je povedal, da je oškodovanko videl, ko je šla mimo njega, in potem ustrelil, in tudi izpovedi oškodovanke, ki ni mogla natančno povedati, kje na cesti se je v trenutku strela nahajala, pa je logično in utemeljeno zaključilo, da je obtoženi meril v smeri proti oškodovanki.

18. Pritožnik sodbi očita kršitev iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi z ugotovljenim namenom obtoženega oškodovanki vzeti življenje Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je namen obtoženega oškodovanki vzeti življenje utemeljen in obrazložen v točkah 122-140 izpodbijane sodbe ter da je moč iz vseh ugotovljenih in obrazloženih okoliščin jasno razbrati in tudi zaključiti o voljni in zavestni komponenti obtoženčeve krivde (splošno vedenje o prepovedanosti tovrstnih ravnanj, skrito opazovanje in čakanje oškodovanke, smer strela proti oškodovanki, zožana (čokirana) puška šibernica, z raztrosom šiber pri strelni razdalji 10 m in raztrosom šiber 25 cm, z energijo in hitrostjo, ki povzročijo smrtne poškodbe), upoštevaje obtoženčev zagovor, da je oškodovanko videl, ko je šla mimo, in potem ustrelil. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je namerno ustrelil proti njej. Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe pritožnika o neenakem ocenjevanju dejstev, ki obtoženega obremenjujejo in razbremenjujejo, ker je prvostopenjsko sodišče okoliščine o navezanosti obtoženega na oškodovanko in njeno družino ocenilo celovito, ob ugotovitvi dolgoletnega poznanstva, navezanosti in zaupanja na eni strani in izrečenih groženj dne 25. 8., 27. 8. in 1. 9. 2018, pri čemer je utemeljeno zavrnilo tudi obtoženčev zagovor, da je s strelom želel oškodovanko le prestrašiti in se do tega tudi utemeljeno opredelilo v točki 126 izpodbijane sodbe, to pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. 19. Prvostopenjsko sodišče je napravilo logičen in pravilen zaključek tudi glede okoliščine, da je obtoženi oškodovanko videl, njegovi pogoji vidljivosti, glede na njegov položaj so bili boljši, pri čemer oškodovanka obtoženega, po lastnih navedbah, skritega v grmovju ni videla, niti ga, zaradi preteklih izkušenj, ni pričakovala. Teh ugotovitev ne spremeni niti pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo vidljivosti, niti ne tega, za katerim grmom je obtoženi čakal oškodovanko, ker je bilo ugotavljanje tega dejstva nepotrebno za ugotavljanje dejanskega stanja, glede na zagovor obtoženega, da ga oškodovanka ni mogla opaziti. Četudi tega prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ta okoliščina v ničemer ne spremeni pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ker je obtoženi večkrat povedal, da je skrit oškodovanko videl, ko je šla mimo, in potem ustrelil, zato tudi pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče z ogledom kraja ni preverjalo mesto strelca glede na najdeno sled št. 3 (levo, desno ali na sredini same poti), ni utemeljena.

20. Tudi očitek pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov glede okoliščine o glavnem snopu šiber in obrobni šibri, ki je zadela oškodovanko, ni utemeljen, glede na ugotovitve izvedenca balista v točki 98 izpodbijane sodbe o številu šiber, izstreljenih iz zožene cevi puške, ugotovljeni strelni razdalji, navedbah in ugotovitvah izvedenca za sodno medicino o učinku izstreljenih šiber na telo, pri čemer lahko tudi le ena obrobna šibra povzroči smrt v primeru zadetja v vrat ali arterijo. Zato tudi pritožbena navedba, da lovska puška za streljanje perjadi ne more povzročiti smrtnih poškodb, ni utemeljena, ker jo izpodbijajo ugotovitev obeh izvedencev, na katere se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo in jima sledilo v delu, da tudi ena obrobna šibra lahko povzroči smrtno poškodbo.

21. Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov in s tem kršilo obtoženčevo pravico do obrambe.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.4 Iz meril, oblikovanih v ustaljeni sodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča, za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca, izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.5

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točkah 15-22 izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do nepotrebnosti izvajanja posameznega dokaznega predloga posebej, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljene in prepričljive razloge za njihovo zavrnitev sprejema tudi pritožbeno sodišče in jih pritožnik zgolj s ponavljanjem ne more omajati, še manj uspešno izpodbiti.

23. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo in podalo obširne dokazne zaključke v točkah 125-127 in 129-131 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zagovor obtoženega, da je želel kritičnega jutra oškodovanko le prestrašiti, da bi ga ubogala in prekinila, po njegovem mnenju prezgodnje in neprimerne stike z D. D. Pritožbeno sodišče še dodaja, da če bi oškodovanko želel samo in le prestrašiti, bi lahko streljal v vse smeri in ne v smeri proti oškodovanki, ki je hodila po cesti.

24. Prvostopenjsko sodišče je ob analizi obtoženčevega zagovora, v povezavi z vsemi objektivno ugotovljenimi okoliščinami kritičnega dogodka in dogajanjem pred njim, zanesljivo ugotovilo, da je obtoženčev zagovor o želji in namenu oškodovanko le prestrašiti, izpodbit in da je obtoženi z uporabo šibrne puške in streljanjem v smeri oškodovanke želel oškodovanki vzeti življenje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča zagovor obtoženega o namenu dejanja izpodbija tudi ugotovljena okoliščina, da je obtoženi, ko je zaslišal oškodovanko zaradi zadobljene poškodbe zajokati, torej je nesporno vedel, da jo je zadel, mesto streljanja zapustil, odšel domov in oškodovanki ni pomagal, čeprav je vedel, da je poškodovana.

V točkah 126, 127 in 129 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče, na podlagi analize obtoženčevega zagovora, ob ugotovitvi, da je bil med njima ponovno vzpostavljen odnos zaupanja tudi z obljubo obtoženca oškodovankinem očetu, da ji ne bo nič storil, zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi kritičnega jutra želel oškodovanki vzeti življenje. Ugotovljeno je bilo namreč obtoženčevo ravnanje, ki neposredno pomeni uresničitev prepovedane posledice in v okoliščinah danega primera logično in izkustveno zanesljivo utemelji, da je bil podan naklep za storitev očitanega kaznivega dejanja.

25. Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe pritožnika, da je dokazano, da je obtoženi zaradi okvare vida, od daleč in v temi poskušal oškodovanko le prestrašiti, pri čemer ugotovitve izvedenca balista o ugotovljeni strelni razdalji, posledicah takšnega streljanja s šibrovko, ob zanesljivi ugotovitvi, potrjeni z zagovorom obtoženca, da je oškodovanko videl in ustrelil proti njej, dajejo zanesljivo podlago za zaključke prvostopenjskega sodišča, obrazložene v točkah 205-212 izpodbijane sodbe, da je obtoženi oškodovanki želel vzeti življenje. Prvostopenjsko sodišče je upravičeno in pravilno zaključilo, ob oceni vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, še posebej glede na zagovor obtoženega, ki je dopustil možnost, da je oškodovanki rekel, da jo bo ubil, zmerjal pa jo je tudi s kurbo, da je bil namen obtoženčevega ravnanja oškodovanki vzeti življenje.

26. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba zagovornika obtoženega, ki izpodbija ugotovitve in zaključke izvedeniškega mnenja izvedenca balista, ki mu je prvostopenjsko sodišče navkljub dejstvu, da je v mnenju z dne 28. 11. 2018 zatrdil, da sta oškodovanko zadeli dve obrobni šibri, kasneje, po zaslišanju izvedenca za sodno medicino, dopustil možnost, da je oškodovanko zadela le ena obrobna šibra, sledilo. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi dokazne ocene obeh izvedeniških mnenj sprejelo utemeljen zaključek, da je oškodovanko zadela najmanj ena obrobna šibra in glede na to ugotovitev tudi v točki 106 izpodbijane sodbe, ob upoštevanju mnenja izvedenca balista, zaključilo, da v konkretnem primeru, ne glede na ugotovitev, da je bila cev puške zožena (čokirana), ni bistvena širina snopa.

27. Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo neposredno zaslišanje strokovne priče obrambe F. F., je bila utemeljena glede na dejstvo, da je izvedenec balist v ponovljenem sojenju pregledal zaseženo puško ter svoje mnenje v tej smeri dopolnil in da se strokovna priča ni mogla opredeliti, kakšna je bila strelna razdalja, pri čemer je še izpostavila potrebo po primerjavi najdenih sledi št. 3 in 4 z zaseženimi naboji. Pri tem je bilo že pojasnjeno, da sporni naboj ni bil najden in zato tudi takšna primerjava ni bila mogoča. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče tudi zavrnilo ta dokazni predlog, ker je strokovna priča pogojevala odgovor na vprašanje, ali je bilo streljano pred ali za oškodovanko, z okoliščino uporabe enakih nabojev kot pri streljanju, pri čemer enak naboj pri hišni preiskavi ni bil najden.

28. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornika obtoženca, da uporaba orožja v konkretnem primeru izpodbija trditev prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi imel oškodovanki namen vzeti življenje, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 138 izpodbijane sodbe, da prav uporaba puške šibernice, ob upoštevanju ugotovljene strelne razdalje in smeri strela ter njegove verbalne grožnje v času pred kritičnim dogodkom, potrjujejo obtoženčev namen oškodovanki vzeti življenje, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da so se grožnje oškodovanca stopnjevale od besednih pa vse do realizacije teh dne 20. 9. 2018. Strinjati se je sicer s pritožnikom, da zgolj ugotovljena okoliščina, da je obtoženi meril proti oškodovanki, ne potrjuje njegovega naklepa za storitev kaznivega dejanja umora, vendar pri tem pritožnik spregleda vse s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je napravilo edino logične dokazne zaključke, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. 29. Dvoma v pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča ne more vnesti niti obtoženčev zagovornik s pritožbeno navedbo, da ni bilo ugotovljeno, kakšen obseg šiber je bil izstreljen mimo oškodovanke, ker ta ugotovitev zaradi ugotovitev obeh izvedencev, za balistiko in sodno medicino, o obrobni šibri, ki je zadela oškodovanko, in strelni razdalji od 8 do 11 metrov ter učinkih šiber na razdalji manjši od 50 metrov, za ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja ni pomembna, tudi glede na zaključke prvostopenjskega sodišča v točki 106 izpodbijane sodbe.

30. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano in utemeljeno zavrnilo izvedeniško mnenje izvedenke klinične psihologije G. G. in za to navedlo prepričljive in utemeljene razloge v točkah 181, 183 in 199. Izvedenka pri obtoženemu ugotovljenih osebnostnih motenj ni mogla (znala) opredeliti po Mednarodni klasifikaciji bolezni, je pa dejstvo, da je izvedenec H. H. prepričljivo in logično pojasnil, da je za ugotavljanje bioloških vzrokov, ki privedejo do organske psihične motnje, pristojen zdravnik in ne psiholog, izpolnjeni morajo biti diagnostični kriteriji, skladno z veljavno Mednarodno klasifikacijo bolezni, ti pa niso bili izpolnjeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo mnenju in izvidu Komisije za izvedeniška mnenja, ki je pri obtoženem ugotovila odsotnost bioloških pogojev za zmanjšano sposobnost kontrole lastnega ravnanja, temveč le prisotnost intenzivnega čustvovanja. Strinjati se je z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so zaključki mnenja logični, strokovni in popolnoma jasni, zato je prvostopenjsko sodišče tudi logično in pravilno zaključilo, da ugotovitvam in zaključkom G. G. ni mogoče slediti, tudi ob ugotovitvi, da je izvedenka psihiatrične stroke I. I., na podlagi ugotovitev Komisije za izvedeniška mnenja, spremenila svoje izvedeniško mnenje glede odsotnosti osebnostne motnje pri obtoženemu.

Zagovornik obtoženega ne more omajati, še manj pa izpodbiti niti zaključkov prvostopenjskega sodišča z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče v enem delu sledilo mnenju Komisije glede prištevnosti obtoženca, v drugem delu glede namena obtoženega, da je želel le prestrašiti oškodovanko, pa ne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče Komisiji z odredbo z dne 30. julija 2020 začrtalo obseg izvedenskega dela, pri čemer ugotavljanje krivde obtoženega ni naloga izvedenca, temveč naloga razpravljajočega senata v okviru dokazne ocene, po izvedbi vseh dokazov, na glavni obravnavi. Kot velja za laičnost sodišča glede medicinskih vprašanj, velja enako tudi za izvedenca psihiatra/psihologa, da je laik glede pravnih vprašanj, na katera odgovarja sodišče. 31. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi vseh ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, pred in v času kritičnega dogodka, utemeljeno zaključilo in svoje zaključke ustrezno obrazložilo v točkah 205-210 o obstoju direktnega naklepa obtoženega (oškodovanki vzeti življenje), kar sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik ne more vnesti dvoma v ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede ugotovljenega namena obtoženega, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in obrazložilo v točkah 124, 128-131, 133-134, kjer se je opredelilo do zagovora obtoženega, da je želel oškodovanko s strelom samo prestrašiti, tudi ob ugotovitvah Komisije za izvedeniška mnenja o intenzivnejšem čustvovanju obtoženega, izhajajočega iz odnosa med obtoženim in oškodovanko, pri čemer je ob kritičnem dogodku doživljal intenzivna čustva, v katera sodita tudi anksioznost in ljubosumje, ki so negativno vplivala na njegovo funkcioniranje. Strinjati se je s pritožbeno navedbo, da zgolj ugotovljena huda stiska obtoženega ne zadostuje za zaključek, da je obtoženi želel oškodovanko umoriti, vendar bi to veljalo le in zgolj v situaciji, če bi bila to edina okoliščina in bi obstajala sama zase. Vse ugotovljene okoliščine in zaključki prvostopenjskega sodišča o ravnanju obtoženega pred kritičnim dogodkom glede verbalnega nasilja in groženj, potuhnjenosti, dvoličnosti, pretkanosti in zahrbtnosti obtoženčevega ravnanja, so okoliščine, ki potrjujejo pravilnost sprejete odločitve in ji sledi tudi pritožbeno sodišče. Strinjati se je sicer s pritožbeno navedbo, da zgolj okoliščina, da je šel glavni snop šiber mimo oškodovanke, ne zadostuje za zaključek o obstoju direktnega naklepa obtoženega. Vendar bi to lahko veljalo le v situaciji, če bi bila ta okoliščina edina in presojana sama zase. Ugotovljene okoliščine in zaključki prvostopenjskega sodišča, ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče, o zahrbtnosti, pretkanosti, dvoličnosti in potuhnjenosti obtoženčevega ravnanja, ob uporabi puške z zoženo cevjo, strelu proti oškodovanki, ko je ta šla mimo obtoženega, pa so brez dvoma okoliščine, ki potrjujejo pravilnost pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja.

32. Pritožbeno sodišče po povedanem ugotavlja, da zaradi zavrnitve izvedbe podanih dokaznih predlogov ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo v nobenem pogledu zmotno in nepopolno ugotovljeno. Na zanesljivo ugotovljene okoliščine, bistvene za oceno izpolnjenih znakov kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

33. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je dejanje ostalo pri poskusu, so pravilni, ob ugotovitvi, da je oškodovanko zadela ena (obrobna) šibra, pri čemer jo je obtoženi v temi čakal najmanj dve uri, ob zanesljivem vedenju, da bo prišla mimo, s pripravljeno puško in, ko jo je videl, proti njej ustrelil, kar vse potrjuje njegov direkten naklep oškodovanki vzeti življenje, pri čemer za poskus kaznivega dejanja umora niti ni pomembno, ali je žrtev poškodovana.6 Prvostopenjsko sodišče je v točki 206 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj ni mogoče zaključiti, da je obtoženi prostovoljno odstopil od izvrševanja kaznivega dejanja, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, ob upoštevanju obtoženčevega zagovora, da je imel na voljo še več nabojev in je tudi bil pripravljen še nadalje streljati, vendar ga je od tega odvrnilo dejstvo, da je oškodovanka zaradi šibre, ki jo je zadela v zgornji del desne roke in strahu zajokala, nato pa zbežala proti hiši D. D. 34. Državna tožilka, obtoženec in njegov zagovornik izpodbijajo sodbo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, obtoženec in njegov zagovornik z navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčevega obžalovanja, konstruktivnega sodelovanja v predkazenskem postopku, nekaznovanosti, sposobnosti razumevanja in obvladovanja v času dejanja ter njegove mladosti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankciji, ter jih tudi ovrednotilo, pri čemer je med olajševalnimi okoliščinami upoštevalo tudi obtoženčevo težko mladost, ki pa po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju obtoženčeve siceršnje starosti nima posebne teže. Prvostopenjsko sodišče je dejanskim okoliščinam glede kaznivih dejanj, predvsem pa okoliščinam v zvezi z večkratnimi verbalnimi grožnjami pred kaznivim dejanjem in vsem okoliščinam, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni, ugotovljenih in obrazloženih v točkah 234-239 izpodbijane sodbe, pri čemer je prvo kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, dalo primerno težo in slednjemu ob ugotovitvi, da do sedaj še ni bil kaznovan, tudi po stališču pritožbenega sodišča za obe kaznivi dejanji določilo zaporno kazen na spodnjem minimumu predpisane zaporne kazni, upoštevaje vse ugotovljene in navedene obteževalne in olajševalne okoliščine, nato pa ob upoštevanju pravil o izrekanju enotne kazni, na podlagi določila 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo ustrezno dolgo zaporno kazen.

Iz razlogov, navedenih v tej točki, pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbene navedbe državne tožilke kot neutemeljene.

35. Ker so vse pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 36. Iz razlogov, navedenih v sodbi prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na obtoženčeve osebne razmere (točke 246-249 izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče obtoženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017. 3 Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 295/2005 z dne 15. 9. 2006. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 39309/2015 z dne 24. 8. 2017. 6 mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 30.